Kritika: Ljubljanska zanka

Na križišču Slovenske ceste in Tomšičeve ulice v Ljubljani so postavili markantno arhitekturno skulpturo. Trajalo je dolgo: februarja leta 2016 je bil projekt avtorjev Primoža Boršiča, Mojce Kocbek Vimos, Saša Vrabiča in Jana Filipca izbran na arhitekturnem natečaju Zbornice za arhitekturo in prostor. Skoraj desetletje in tri anekse k pogodbi pozneje je fontana že skoraj dokončana; čeprav danes še vedno brez vode in ograjena, se kmalu obeta otvoritev. Če se osredotočimo na prostorski učinek, pa vendar lahko zapišem, da gre za zanimivo urbano potezo, ki že zdaj močno zaznamuje prostor in lahko predvidimo, da bo, ko zaživi, navduševala meščane, vsaj toliko pa tudi turiste. Dobili smo novo mestno atrakcijo.

Strokovna žirija pod vodstvom prof. Janeza Koželja, ki je izbrala projekt, je v poročilu zapisala:  »… Cev, ki oblikuje nekakšen dvojni lok oziroma nakazuje obok nad vodnjakom, se izvija iz tal kot povečan cevovod omrežja mestnega vodovoda. Na ta način sporoča mimoidočim, da je obilje zdrave in kakovostne pitne vode ena od življenjsko najbolj pomembnih prvin obstoja Ljubljane in potemtakem tudi ena od temeljnih prvin njene prepoznavnosti. Voda kroži po cevni skulpturi in se izteka kot iz pipe z močnih curkom, mimoidočim nudi različna doživetja in občutja padajoče vode, ko šumi, ko se vrtinči, ko pada, ko se blešči, ko hladi. To je poseben mestni vodnjak, ki govori, da je kakovostna voda dragocen vir in ključna razvojna prednost, s tem pa tudi blagovna znamka Ljubljane.«

Ideja je bila ob svojem nastanku jasna, če pa novo skulpturo postavimo v aktualni urbani kontekst, se ta strokovna obrazložitev danes zdi zavajajoča. Mestna oblast, ki je dala postaviti izbrano skulpturo, namreč gradi kanalizacijski kanal v Klečah natanko čez vir pitne vode za Ljubljančane, navkljub argumentiranemu nasprotovanju stroke. Pri tem pa je prav izpostaviti, da je bila rešitev izbrana leta 2016, pred začetkom sporne gradnje: o problematični umeščenosti načrtovanega kanala C0 smo v Outsiderju prvič pisali leto in pol pozneje, avgusta leta 2017, ironični pomenski obrat se je torej razvil pozneje in nepredvideno. Ko mesto gradi še zadnje metre kanalizacije čez zajetje pitne vode, smo dobili nov simbol mesta, ki slavi pitno vodo iz pip.

Ob tem protislovju med dejstvi in simboli, ki jih slavimo v javnem prostoru, sem pomislila na širše polje slovenske kulture. Se umetniški in kulturni dosežki morda še kdaj s strani oblasti uporabljajo na način, ki afirmira sporočila, ravno obratna od dejstev? V majhnem, z zvezami in poznanstvi prepletenem okolju, kjer kultura velja za nedotakljivo svetinjo, je to še toliko bolj pereča slutnja. Zato se osebno ne strinjam s predpostavko, da je tisti, ki podvomi o določenem kulturnem dosežku – čeprav ozaljšan s kakšno nagrado –, gotovo nevednež, ki ne razume umetnosti.

Nasprotno, menim, da so javne razprave o kulturi in umetnosti potrebne in koristne tako za družbo kot za ustvarjalce. Refleksije in kritike zmanjšujejo odtujenost od publike in preprečujejo politično instrumentalizacijo kulture. Čeprav občasno povzročijo nelagodje: pomislimo, koliko nagrajenih arhitekturnih del tudi po letih rabe kar ne zaživi med ljudmi.

Sodba ljudi je lahko dolgoročno celo relevantnejša in velikokrat natančnejša od ocene »strokovnih žirij«. Razlog je v številnejši žiriji »ljudstva« in v veliko večji pluralnosti. Stroka, ki odloča, je v Sloveniji spolitizirana. Če se ozremo po ta hip aktualnih strokovnih žirijah, od občinskih do najprestižnejših državnih, lahko dobimo občutek, da beremo kandidatno listo točno določene stranke, gotovo pa vsaj opcije. Takšna monolitnost je zadostni razlog za skrb, da establišment kulturo razume kot nekaj, kar si lahko lasti, in da tistim, ki ne delijo istih nazorov, niti ne priznava strokovnosti. Menim, da to dolgoročno ni optimalno, saj kulturi prirezuje krila. Mar nista razgledanost in odprtost zanimivejši od domačijskega enoumja? Kaj ni utrudljivo spremljati, kako se osebe iz istega kroga izmenjavajo na pozicijah strokovnih žirij in nagrajencev? Najzanimivejše pobude se pogosto zgodijo onkraj kulturnega mainstreama.

Podobno kot nagrade se delijo subvencije; oboje na podlagi presoje »strokovne žirije«, kjer se pojavljajo eni in isti člani. Poglejmo na primer založništvo (zato, da kolumni damo še neprostorsko kulturno dimenzijo). Gre za zelo močno javno financirano področje. Toda knjige so navkljub temu zelo drage, bralci zato pogosto raje posežejo po angleških izdajah, ki jih dobijo za pol cene, založniki pa niti ne vlagajo posebnega napora v to, da bi se približali kupcem. Knjige takšnih etabliranih založnikov v nekaj 100 izvodih takoj odkupijo knjižnice, ki so prav tako financirane z javnim denarjem. Tako je krog sklenjen, stik z občinstvom pa sploh ni pomemben, navkljub temu, da so knjige dvakrat subvencionirane. Subvencije in nagrade krepijo status takšne kulture, ne bralci. Gre za vzpostavljen, samozadosten krog, prepleten s politiko.

Umetnost in kultura veljata za ogledalo družbe. Kakšna je družba, v kateri se je vzpostavila »elita«, ki govori eno, dela pa nekaj popolnoma drugega? Vodna fontana na križišču Slovenske ceste in Tomšičeve je torej lahko z odsevom nasprotja med dejstvi in simbolom prav lucidna metafora takšne kulturne zanke.

Nova skulptura je v arhitekturnem pogledu lahko pozitivna pridobitev za javni prostor. Res je, da je bila pot do realizacije za naš prostor tipično zagonetna, absurdno dolga in da je bila cena zelo visoka, in tudi sama izvedba ni brezhibna: pozorno oko lahko zmotijo stiki različnih delov cevi. Upam, da bo zaživela tako, kot so zapisali v strokovni obrazložitvi: »Gladka, obla in bleščeče polirana cev iz nerjavne pločevine vzbujala radovednost ljudi vseh starosti in jih privabljala k posedanju na spodnjih delih skulpture v neposrednem stiku tako s krožečo kot s padajočo vodo, ki naj bi, primerno ogreta, krožila tudi v hladnih dneh in pozimi.« Morda pa bo nova skulptura pripomogla k zavesti, da je čisto vodo resnično vredno zaščititi: naš kulturni prostor potrebuje bistre tokove.

Nina Granda