Komorni zbor Vikra navdušil v hotelu Savoia

Elegantna in dokaj prostorna dvorana Tergeste hotela Savoia je bila pretesna za vse, ki so si želeli ogledati koncert komornega zbora Vikra. Umetniška vodja društva Associazione Chamber Music (ACM) Fedra Florit je za božična voščila tudi v prejšnjih letih povabila slovenske zbore (že nekajkrat je nastopil otroški zbor Fran Venturini s Suzano Zeriali) in se je o Petri Grassi in njenem zboru med predstavitvijo zelo laskavo izrazila, nastop pa je le potrdil njeno mnenje.

Trideseterica pretežno mladih pevcev se je razporedila po skrbno naštudirani shemi. Naša odlična zborovodkinja rada izbira zelo izvirne partiture, tokrat pa je na izrecno željo društva ACM pripravila bolj tradicionalen, nikakor pa ne banalen program, ki ga je odprl Hugo Wolf s pesmijo Im stillen Friedhof (Na tihem pokopališču).

Klavir je žal nadomestila klaviatura, na katero je lepo igrala Martina Salateo, ki pa nikakor ni odgovorna za nekoliko klavrn zvok elektronskega glasbila: to pa je bila tudi edina šibka točka nastopa, ki je že na začetku razodel visoko kakovost vokalnega ansambla, v njem pa tudi posameznih solistov. Wolfovi otožnosti je sledil prav tako resnoben motet Johannesa Brahmsa Warum ist das Licht gegeben (Zakaj je dana luč?), v katerem so se glasovi prelivali z milino, v mirnem valovanju, ki je bilo točen odraz gibanja rok dirigentke. To povezavo je bilo čutiti skozi celotni program, kot bi se njeni gibi, pa tudi obrazna mimika, čarobno spreminjali v zvok, venomer prožno in čuteče, ob zaznavanju najdrobnejših odtenkov.

Toplina bogatih harmonij je zazvenela v pesmi Huberta Parryja There is an old belief (Obstaja staro prepričanje), sledila pa je Zimska Josipa Ipavca z domačnostjo slovenske pozne romantike.

Več v jutrišnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.