Kolumna: Veter sprememb v energetiki

Čeprav se je spor med predsednikom vlade Robertom Golobom in Agencijo za energijo vsaj začasno polegel, nas kar vreme samo opozarja, da se bo vprašanje omrežnin gotovo prej ali slej v podobni obliki še vrnilo na dnevni red državne politike. 

Zaradi vse večjega števila sončnih elektrarn namreč ob lepem sončnem vremenu cene elektrike na veleprodajnih trgih okoli poldneva vsak dan padejo na nič, zvečer pa se dvignejo na skoraj desetkratnik cen, ki so bile običajne pred približno petimi leti. 

Vprašanje dodajanja obnovljivih virov energije v slovensko elektro omrežje je dejansko vprašanje sončne energije. Možnosti za vetrno energijo so precej omejene, potencial rek pa je v veliki meri že izkoriščen. Ostane zgolj sončna energija, okoli katere se sučejo tudi bolj ali manj vsi načrti za zeleni prehod – tudi tisti, ki kot temelj omrežja predvidevajo nov reaktor v Krškem. A električno omrežje, kjer dobršen del temelji na sončni energiji, je povsem drugačno od tega, ki ga imamo sedaj in ki temelji na nekaj velikih proizvajalcih energije – elektrarnah – ter številnih porabnikih. V sistemu zato nastajajo novi ekonomski odnosi. 

Trenutno še vlada tradicionalni sistem, kjer je država lastnica vse ključne elektro infrastrukture. Ker Evropska unija že več kot dvajset let zahteva, da kljub državnemu lastništvu v energetiki veljajo pravila prostega trga, je država lastnica različnih elektro podjetij, ki med seboj tekmujejo ali ena od druge kupujejo različne storitve. Elektrarne, ki so preko dveh holdingov v državni lasti (HSE in GEN), tekmujejo v ceni elektrike na trgu na debelo; trgovci z elektriko (prav tako skoraj povsem državni) od njih kupujejo elektriko in zakupijo prenosne kapacitete od prav tako državnega Elesa in tako naprej. Fizično je sistem podoben kot takrat, ko je bilo vse pod eno streho.

Z zelenim prehodom pa zdaj lastništvo veliko segmentov elektro sistema prehaja v zasebne roke. To je absolutno ključna in mnogo premalo opažena sprememba. 

Najbolj vidni del zelenega prehoda so sončni paneli, ki jih lastniki hiš nameščajo sami na svoje strehe. Tisti, ki imajo hiše in ne živijo v blokih oziroma najetih stanovanjih, imajo torej možnost proizvodnje svoje elektrike. A elektrika, ki jo ti paneli proizvajajo, je že zdaj vredna zelo malo ali celo nič. Ne zato, ker bi bila ta elektrika slabša, ampak zato, ker je, ko sije sonce, elektrike na pretek in dodatna proizvodnja nima nobene vrednosti. Ko pa sonca ni, si morajo njihovi lastniki elektriko zagotoviti iz drugih virov.

Skupaj s sončnimi elektrarnami se zato vzpostavlja še nov sistem proizvodnje električne energije, ki bo deloval, ko sonca ni, ter sistem zagotavljanja ravnotežja med porabo in proizvodnjo elektrike. To pa bodo prihodnji centri moči in dobička v elektro sistemu prihodnosti.

Ne gre zgolj za fizično infrastrukturo, a ta je gotovo izredno pomembna. Sestavljala jo bo kombinacija elektrarn, ki niso odvisne od vremena, velikih hranilnikov elektrike – ki so dejansko le ogromne baterije – ter sistemov za spremljanje in nadzor omrežja skupaj z upravljanjem porabe nekaterih naprav na njem.

Ti novi sistemi zagotavljanja stabilnosti električnega omrežja ob izredno nestabilnih virih energije bodo tisti, ki bodo generirali dobičke v elektro sistemu in bodo kmalu postali tudi najvplivnejši igralci v energetiki. Ključno vprašanje zelenega prehoda je: kdo bo lastnik te ključne infrastrukture?

Vse bolj jasno je, da trenutne državne politike, ki jih najbolj zagovarja prav leva politična opcija, spodbujajo rast zasebnih podjetij na teh ključnih področjih energetike. Eles, ki je operativno odgovoren za omrežje, se za stabilnost vse bolj zanaša na zasebna podjetja – predvsem podjetje NGEN, v katerem je ključni investitor kriptomilijonar Damian Merlak. A to je le znak prihodnosti.

Gospodinjstva, na primer, večinoma niso pripravljena, da bi sodelovala v novi igri nenehno spreminjajočih se cen elektrike in omrežja, ki jih je napovedala zdaj že propadla reforma obračuna omrežnine. Zato bo za njih bolj smotrno, da to prepustijo specializiranim podjetjem. Ta bodo lahko s pomočjo računalniških sistemov in majhne naprave na števcu svojim naročnikom pomagala, da ne bodo jemali elektrike iz omrežja v času drage elektrike in omrežnine. V zameno pa bodo imela ta podjetja vpogled in deloma tudi vpliv na porabo teh gospodinjstev. Tako bodo lahko zagotavljala uravnavanje proizvodnje in porabe elektrike, operater omrežja pa jih bo zato bogato nagradil.

Hitro si lahko zamislimo še kakšno novo poslovno nišo v zelenem prehodu. A trenutno dogajanje je ključno, saj se vrata za vstop na ta privilegiran in zelo dobičkonosen položaj v energetiki počasi zapirajo. Odpira jih le velika količina kapitala – in ta vsota se bo samo še dvigovala. Sčasoma bo nastal nov sistem, ki bo dosegel svoje stabilno ravnovesje – to pa bo, vsaj tako kaže sedaj, veliko bolj v privatnih rokah kot danes.

Gal Krizmanič