Kolcanje, ki ga ni mogoče prezreti: Babice so vedele, zakaj se ti kolca

Kaj je kolcanje? V poplavi medicinskih razlag, nevroloških povezav in sodobne psihosomatike ostajajo nekatere razlage tako očarljive, da jih ni mogoče izbrisati iz kolektivnega spomina. Ena takšnih je gotovo tista, ki pravi: “Če se ti kolca, nekdo misli nate.” Gre za preprosto vražo, ki se je stoletja širila po ustnem izročilu in še danes preseneti s svojo toplino. Čeprav se morda zdi smešna, skriva v sebi več pomena, kot se sprva zdi.

Kolcanje je več kot le krč preponske mišice

Uradna medicina kolcanje razume kot nenaden in nehoten krč prepone, mišice, ki pomaga nadzorovati dihanje. Povzroči ga lahko vse od prehitrega požiranja, preveč gazirane, hitrega smeha pa do nenadnih sprememb temperature. Vendar pa nobena znanstvena razlaga ne bo zares pomirila nekoga, ki mu sredi večernega pogovora v tišini začne skakati glas iz prsnega koša. Vsak je že slišal, da je to znamenje: nekdo razmišlja o tebi. In ne kar tako – najverjetneje z občutki naklonjenosti.

Stare mame so imele za vsako nenavadno telesno reakcijo svojo razlago, pogosto povezano z odnosi, čustvi in nevidnimi povezavami med ljudmi. Kolcanje je bilo most med svetom materialnega in svetom občutij. V njem niso videle le telesne nadloge, temveč skrivno sporočilo iz nevidnega sveta.

Ugani, kdo misli nate

Med ljudskimi vražami je še ena različica, ki je danes skoraj že izginila iz pogovorov: Če med kolcanjem uganeš, kdo misli nate, bo kolcanje prenehalo. Miselna igra je bila pogosto razlog za prikrito smehljanje deklet na vasi, ki so sramežljivo naštevala imena fantov, dokler ni kolcanje utihnilo. Pravi Romeo naj bi bil tisti, pri katerem se je telo končno umirilo. Ljubezenski radar je deloval brez elektrike in signala.

Takšne navade so bile daleč od znanstvenih, a so omogočale način, kako govoriti o čustvih, ki jih v družbah, kjer so bile besede pogosto redke, ni bilo lahko izreči. Bile so način navezovanja, opazovanja in tihe komunikacije.

Skoraj pozabljena moč vraževerja

Ljudske vraže imajo nenavadno moč – čeprav jih nihče ne razume povsem, se jih držimo skoraj podzavestno. Preplet verovanj, vraževerja in vsakdanjih situacij je ustvarjal vzorce, ki so v ljudeh vzbujali občutek, da niso sami. Kolcanje je bilo kot nevidni stik s svetom drugih – morda oddaljenih sorodnikov, morda nekdanjih zaljubljencev, morda duhov, ki spremljajo naš vsakdan.

Danes, ko je svet podivjal v algoritme, umetno inteligenco in digitalna čustva, takšne razlage še vedno najdejo svoj prostor. Ljudje si želijo verjeti, da niso zgolj skupek bioloških reakcij, temveč del mreže vezi, ki so globlje in čustveno bolj zapletene. In kolcanje, čeprav nadležno, je tisti nepričakovani trenutek, ko se ustaviš in pomisliš na druge. Morda ravno takrat, ko nekdo drug misli nate.

Kaj nas uči babičina modrost?

Izreki, kot je “Če se ti kolca, nekdo misli nate,” niso le prazne fraze, ampak del ustnega izročila, ki v sebi nosi arhaično psihologijo odnosov. Govorijo o naši želji po povezavi, po tem, da bi bili nekomu pomembni, da bi obstajali v mislih nekoga drugega. V času, ko osamljenost postaja ena največjih zdravstvenih težav sodobne družbe, ima takšna vraža presenetljivo terapevtsko vrednost.

Ljudje pogosto potrebujejo občutek, da so slišani, videni ali vsaj mišljeni. Kolcanje, čeprav zgolj fiziološki pojav, tako dobi novo plast pomena. Ni več zgolj motnja v dihanju, ampak postane trenutek, ko si dovolj pomemben, da si se prikradel v misli nekoga drugega.

Znanost, ki ne izključi srca

Psihologi pravijo, da je vera v simbolne razlage pogosto koristna. Ne zato, ker bi bile nujno resnične, ampak ker prinašajo občutek varnosti, stabilnosti in povezanosti. Vse, kar nas za hip odmakne od brezbrižnega sveta, ima svojo vrednost. In kolcanje, ne glede na izvor, bo vedno ostalo med tistimi telesnimi pojavi, ki si jih želimo razumeti malo drugače – s srcem in ne z enciklopedijo.

Objava Kolcanje, ki ga ni mogoče prezreti: Babice so vedele, zakaj se ti kolca se je pojavila na Vse za moj dan.