Ko ti nadomestne letalske vozovnice ureja pogovorni »BOT« na telefonu namesto človek pri okencu …

Na letališčih in letalih nič več, kar je kjer koli zapisano, ne velja nujno in na noben vozni red, vozovnico, vstopni kupon ali kaj četrtega se ni mogoče zanesti.

Cel dan je v bil v zraku in na tleh, v letaliških zgradbah precejšen kaos. Letala so zamujala in da bi lovili vozne rede, so jih letalske družbe premikale na druge linije, posadke so oddelale več letov, kot so predvidevale. Iz zvočnikov v čakalnicah je bilo neprestano slišati pozive, kdo bi se za 250 evrov odpovedal sedežu na letu s preveč kupljenimi kartami, in prestavil potovanje na naslednji dan, malo manj na glas pa med čakanjem na vkrcanje preklinjanje tistih, ki jim ni uspelo dobiti sedeža in bodo proti svoji volji morali počakati najmanj čez noč. Ne vem, ali je bilo takrat, ko smo se vračali iz Berlina (kjer smo prisostvovali predstavitvi novih pametnih ur in slušalk) res kaj posebnega »v zraku« ali je bi samo običajni petek za letalsko panogo, ki ima kljub vsej digitalizaciji ali avtomatizaciji – ali pa ravno zaradi tega – očitno precej težav s svojo logistiko.

Običajno se poskusim vnaprej prijaviti (»čekirati«) na let in tudi tokrat sem to storil, ko sem v četrtek prišel z večerje. V mobilno denarnico na telefonu sem si naložil oba vstopna kupona, za leta do Frankfurta in potem naprej do Ljubljane (Brnika), in bil dokaj miren, čeprav se mi je zdelo čudno, da sem poleg svojih dobil še kupona za enega od treh preostalih članov odprave, ki ga v postopku prijave nisem mogel odstraniti, kot sem lahko ostala dva (običajno te stvari urejam zase, ne vtikam se v odločitve drugih).

Tako opremljen, človek pride na letališče dokaj sproščen in če je do leta še dve uri – taksi oz. »Uber« iz hotela smo namenoma naročili malo prej, ker v takih mestih nikoli ne veš, kako bo s prometom (in res je bilo precej »rdeče,« svoje je dodala še toča ob odhajanju) – ne pričakuje kakšnih zapletov. A vendar so se ti začeli že takoj, ko smo se zapodili v avtomate, kjer naj bi se preostali trije prijavili na let, sam pa bi, skupaj še z enim sopotnikom, tudi oddal kovček (dva sta ju imela namen vzeti s seboj kot ročno prtljago). Najprej smo mislili, da je avtomatu zmanjkalo papirja, ko je »izpljunil« samo po en vstopni kupon za vsakega. Rekel sem si tudi, pa kaj, saj imam oba na telefonu. Toda hitro smo ugotovili, kaj se pravzaprav zgodilo. Mene, četudi sem se prijavil na let in imel sedež, ter še ostala dva, ki se nista, so meni nič, tebi nič prestavili na »pripravljenost« (Stand-by), kar je pomenilo, da smo lahko oddali kovčke, šli skozi varnostni pregled in v izhodno čakalnico, vendar smo morali tam na pultu urediti pridobitev dejanskih sedežev na letalu. Četrti potnik, tisti, ki sem ga nehote prijavil na let, je svoj sedež obdržal, kar je bila še dodatna bizarnost vsega skupaj.

Digitalni vstopni kupon (angl. Boarding Pass) torej ničesar ne zagotavlja, letalska družba ga lahko v vsakem trenutku spremeni, in v mobilni denarnici se osveži v skladu s to spremembo. A po drugi strani tudi papirnati ni vklesan v skalo, če uporabim zguljeno frazo, kajti vmes se prav tako lahko spremeni številka sedeža in potem tiskalnik po branju kupona za vkrcanje natisne novo pozicijo na letalu. Mogoče vsaj na »čakanje« ne morejo postaviti potnika, potem ko mu enkrat izdajo papirnato »karto,« a tudi ne bi povsem izključil te možnosti.  

Na izhodu smo se pri pultu, ko so ga odprli za naš let, pojavili prvi, in tako brez težav prišli do mest na letalu. Toda kmalu se je naredila prava kolona in kasneje smo slišali tisto, kar sem omenil v uvodu. Nekateri so bili prepozni in niso imeli take sreče kot mi ter ostali »prizemljeni« ter v čakanju na naslednjo priložnost, da odletijo iz nemške prestolnice. Logično, da tega niso sprejeli z odobravanjem, kaj šele navdušenjem.

Prava veselica, sarkastično rečeno, se je nato začela v Frankfurtu. Nismo je pričakovali, mirno smo po spletu spremljali atrakcijo tistega popoldneva, poslančevo sprehajanje po strehi, in tudi ne bi mogli narediti nič drugače glede samega leta. Sedeže za to letalo smo imeli, a lahko bi se jim odpovedali v zameno za tistih 250 evrov ter dobili (zagotovljene?) druge na jutranjem letu, kar se je kasneje izkazalo kot morda boljša možnost. Let so namreč nekaj časa prestavljali, pravzaprav brez pravih informacij o njegovi uri, in ga nazadnje odpovedali. V detajle, kako je je vse skupaj potekalo, se ne bom spuščal, pa tudi zanesljive informacije, zakaj, niti nismo dobili. Bolj zanimivo je to, kako je »postopek« potekal od tu naprej. Tisti, ki smo se prijavili s kašnim kontaktnim podatkov (mobilno številko, e-poštnim naslovom), smo v trenutku odpovedi leta že dobili obvestilo s povezavo na klepetalnega bota oz. navideznega pomočnika, kjer naj bi uredili zamenjavo leta. Ne vem, kako se tega lotijo preostali, ki se morda potovanja lotevajo še na klasičen, bolj analogni način. Kajti tu se na »okencu« nič ne ureja, tam smo dobili zgolj papir za prijavo v dodeljeno hotelsko sobo. Sprva sem še nekoliko okleval, nisem se takoj zapodil v iskanje alternativnih povezav, da bi v soboto čim prej prišli domov, a sem kmalu ugotovil, da je pot prek bota edina možna.

Seveda se je takoj izkazalo, da so leti že v fazi navala drugih iskalcev njihovih možnosti, in znova nam jo je zagodla rezervacija za štiri »v kompletu,« saj nas je sistem samodejno postavljal v čakalne sezname, četudi so morda na letalu bili štirje prosti sedeži (in so tudi zares bili). V prvih poskusih sem bi za obe smiselni neposredni povezavi, zjutraj in zgodaj popoldne neuspešen. Toda pet sekund po poskusu priti na slednjo, sem dobil obvestilo, da me je nekdo drugi prestavil na točno ta let. Z enim od kolegov sva nekaj m narazen klikala enako in njemu je uspelo, vendar smo bili na čakalni listi, torej brez zagotovila, da bomo na letalo tudi zares prišli. Kakšnih informacij, kako postopati od tu naprej, se tudi ni dalo nikjer dobiti, najboljša taktika se je zdela, čim prej se naslednji dan prikazati na letališču, iti do izhoda in »težiti« pri pultu. Toda s tem, da smo razporejeni na popoldanski let, nisem bil zadovoljen, zato sem še enkrat pognal v akcijo Lufthansinega pomočnika. Prej je v nekaj poskusil prikazoval samo možnosti s povezavo prek kakšnega drugega letališča, torej dva leta, nakar se je znova pojavil jutranji, in čez nekaj sekund smo bili na seznamu čakajočih zanj. To se nam je zdel optimalen izplen tega ne posebej izpolnjujočega dne, in smo odšli vsak v svojo sobo, ne vsi v istem hotelu, ujet tistih nekaj ur spanja, do najbolj zgodnje možnosti za zajtrk, potem pa hitro po dejanske karte.

Kot že prejšnji dan smo tudi zjutraj prišli prezgodaj, izhod je bil še namenjen drugemu letu, in dokler se ni na zaslonu izpisal naš, niso hoteli o njem nič slišati. A tudi takrat smo bili še prvi in si zagotovili sedeže ter ob predvideni uri, za razliko od prejšnjega dni, tudi poleteli proti domu. Odločitev za preverjanje pri botu, dokler nismo zasedli pozicij za jutranji let, se je tudi izkazala za pravilno.

Nad celotno proceduro, ki kombinira povsem digitalne in »analogne« poti urejanja posameznih delčkov potovanja, nisem posebej navdušen in sprašujem se, kako se znajdejo digitalno manj pismeni. Toda to je na žalost smer, kamor gremo povsod. Tudi neobanke, spletne trgovine in mnogi drugi ponudniki bolj ali manj z nami komunicirajo le še prek botov in umetne inteligence.

The post Ko ti nadomestne letalske vozovnice ureja pogovorni »BOT« na telefonu namesto človek pri okencu … appeared first on Tehnozvezdje.