KGM Torres EVX: Vožnja na »RINGELŠPILU« (v dobrem in slabem)!

V marsičem je odličen, a se na trenutke obnaša kot histerična gospodinja, ki noče priznati, da se sosede obnašajo drugače in uporabljajo drugačno kozmetiko. A v kolikor ste sposobni spregledati, se sprijazniti s slabšimi izvedbami nekaterih podrobnosti, potem električni Torres zlahka prepriča.

Od ostalih električnih avtomobilov ga loči smelo jamstvo na baterijo. Milijon kilometrov oziroma na razdaljo, ki je v predvideni dobi uporabe skoraj zagotovo ne boste dosegli. Razen če bo to postalo življenjski cilj. Obljuba ni iz trte izvita. Torres uporablja baterijo LFP kitajskega BYD-ja, ki naj bi po pričakovanjih brez težav zdržala tri tisoč polnjenj. Uporabimo elementarno matematiko. Milijon deljeno s 350-kilometrskim dosegom, ki ga ni nemogoče doseči z enim polnjenjem, znese manj od omenjenih treh tisoč. Še nečesa ni mogoče spregledati. Vzemimo, da na leto prevozite 50 tisoč kilometrov (za marsikoga spet nedosegljiva številka). Milijon jih boste prevozili v 20 letih, in v tem času bo v avtomobilu odpovedalo marsikaj drugega, zato se južnokorejskemu podjetju ni treba bati, da bi ga obljuba udarila po žepu! Predvsem KGM ne obljublja ničesar, česar ne bi mogli obljubiti drugi proizvajalci vozil z enakimi baterijami!

Bodisi ti je pri srcu ali pač ne?

Lepota je pogosto subjektivna, a če skušam na Torresa gledati čim bolj neobremenjeno, se hitro zapletem v toplo-hladne občutke. Všeč so mi na primer sprednji svetlobni elementi med žarometoma, ki so zamenjali »zobe« na izvedbi z bencinskim motorjem. Prav tako je na splošno pogled nanj zanimiv iz vseh strani. A nato začneš opažati podrobnosti, ki te lahko razočarajo. Vzvratni ogledali sta preveliki in čudno nameščeni in na zadku je po mojem mnenju odveč imitacija elementa za rezervno pnevmatiko in ročaj na strani, ki je tam zato, da bi dobili občutek, da se prtljažna vrata odpirajo na stran. Da »sani« na levem in desnem delu pokrova motorja ob vetrobranskem steklu niti ne omenjam. Pojma nimam, kakšen je njun namen (če ga sploh imata). Ti in obilen plastičen zaključek pokrova med njima se mi zdijo neposrečeni dekorativni elementi. Obregnil se bom še ob strešni del. Ne vem, kaj naj si mislim o njem, zato bom povedal neposredno. Zdi se mi, da ne zaključuje najlepše karoserije, da je z »rebri« preveč podobna streham kombijev in da še bolj poudarjajo sicer dokaj »štirioglat« videz avtomobila.

Bolj všeč mi je notranjost, kjer je cel kup odlagalnih prostorov za malenkosti, čeprav sem vsaj malo pogrešal predal za brezžično polnjenje telefona. Kombinacija črne in bakrene barve mu pristaja, to je razvidno na prvi pogled, a si ne prestavljam, kakšni bodo »bakreni« deli po večletni uporabi. Ampak kot sem dejal. Zdaj mu lepo prestojijo. Mlajši potniki na zadnji klopi, v kateri ni luknje za smuči in je deljena na dva dela, bodo znali izkoristiti utor na vzglavnik sprednjih sedežev v funkciji držala tabličnega računalnika. Dobra ideja je še en sam dodan kabel za polnjenje na 11-kilovatnih polnilnicah, ki ga za polnjenje doma (običajna ali trifazna vtičnica), prilagodiš z adapterjema.

Naj mi bo všeč ali ne, mimo nečesa (skoraj) ne morem – prostornosti. V tem avtomobilu se nihče ne bo počutil utesnjenega, niti večji predstavniki človeške vrste na zadnji klopi, pri čemer bo v prtljažniku ostalo dovolj prostora za prtljago. Škoda je, da pod sprednjim pokrovom ni prostora za odlaganje kabla. Mesto zanj je pod pokrovom zadaj, kar moti, ko gremo na počitnice in je prtljažnik poln vse mogoče robe. Takrat je ta prostor nedostopen in kabel moraš hraniti drugje. Manjša škoda, saj bi stavil, da bi se našlo mesto zanj tudi spredaj, ko tam ni običajnega motorja in menjalnika!

Nedorečen infozabavni sistem

Več kot očitno je, da je zasnova Torresa narejena za običajni pogon in kasneje prilagojena električnemu. To se opazi na voznih lastnostih in morda še bolj v »storitvenem« delu. Za sodobno vozilo se mi zdi nedopustno, da mine nekaj trenutkov, preden se v celoti zažene 31-centimetrski (12,3-palčni) osrednji zaslon, ki se sicer stika z enako velikim zaslonom pred voznikom. To je še posebej nadležno pri vzvratni vožnji, saj moraš čakati na sliko zadnje kamere. Zamalo se mi je zdelo še to, da desno okence za hiter dostop do klimatske naprave (lahko ga umakneš) prekrije del »slike«, kar je še posebej pereče med uporabo navigacije.

Obvolanski »ušesi« imata nalogo prehajanja med tremi stopnjami povrnitve energije (rekuperacije). Meni je všeč najmočnejša, torej tretja stopnja, in lahko si predstavljate, kaj sem si mislil, ko se je izbor ob vsakem zagonu motorja ponastavil na prvo. Poleg tega me je zmotilo, da pogonu ni prilagojena navigacija in zbiranje podatkov o prevoženi poti. Podatki o porabi so na voljo zgolj za trenutno vožnjo (dolgoročnih ali kratkoročnih do ponastavitve števca ni). V navigaciji, ki ne pozna šumnikov, nisem našel vseh polnilnic, prav tako vodenje ne prikaže podatka o predvideni ravni napolnjenosti baterije ob prihodu na cilj. Prikaže pa opozorilo o nujnosti polnjenja, kadar je predviden doseg manjši od razdalje do izbranega cilja.

In potem udari grom iz jasnega. Dobesedno. Nikoli ne izklopim zvočnih opozoril, predvsem zato, ker se glavna ponastavijo ob vsakem zagonu, toda tokrat bi jih z največjim veseljem, če bi bila funkcija na voljo na osrednjem zaslonu. Kot v modelu Tivoli moraš avtomobil zaustaviti in tovrstne zadeve urediti na zaslonu pred voznikom, kar je zamudnejše, saj zaslon ni na dotik občutljiv. Za moj okus so opozorila preglasna in občutno preveč pogosta. Avtomobil zapoje, ko zazna spremembo omejitve hitrosti, ter piska, ko jo prekoračiš. Razmeroma nervozni so še opozorilniki za predmete v bližini. Poleg tega me je z rumeno in občasno rdečo ikono skodelice vabil na kavo. Najbolj smešno je, da se to pogosto zgodi že nekaj minut po začetku vožnje, čeprav bi sistem zlahka ugotovil, da takrat nihče ni utrujen in ne potrebuje počitka!

Izbor pomočnikov je milo rečeno zanimiv

Opozorila za mrtvi kot ni (najdete ga v najdražji izvedbi Premium), čeprav sodi med sisteme, ki ne stanejo veliko, a te pogosto rešijo iz zagate. Po drugi strani pa je bil vključen aktivni ohranjevalnik hitrosti. Lepo je zaviral ob prilagajanju hitrosti (samo v enem primeru se mi je zazdelo, da je to storil prepozno) in pospeševal bolje kot nekatera druga vozila. Škoda, da tempomat ne nudi samodejnega prilagajanja hitrostnim omejitvam. Glede opozarjanja nanje bom dejal, da tudi na vzhodu ni nič novega. Sistem zazna prometni znak na priključni cesti in ker ne pozna slovenskih posebnosti, predolgo prikazuje omejitve, ki v resnici več ne veljajo.