Kdo bo čez 5 let učil vašega otroka? Morda nihče

2 days ago 19

ARTICLE AD

Le 143 mladih se je v prvem roku vpisalo na učiteljske programe Pedagoške fakultete v Ljubljani. Noben program ni zapolnil mest. Stroke to (skoraj) ne zanima. Politike tudi ne. In to v družbi, ki bo v desetih letih izgubila najmanj 6.500 učiteljev zaradi upokojitve.

Izginjajoči poklic: učitelj v Sloveniji

Na Facebook strani Kakšno šolo hočemo se je v zadnjih dneh razplamtela razprava. Zakaj? Objavljeni so bili surovi, a resnični podatki o številu prijavljenih kandidatov za učiteljske študije na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (PeF LJ).

Brez olepševanja: v nobenega od učiteljskih programov se ni prijavilo dovolj študentov, da bi zapolnili razpisana mesta. Skupaj? Le 143.

In to v času, ko v šolah že danes škriplje pri matematiki, fiziki, biologiji… Ko se otrokom ukinjajo ure laboratorijskega dela, ker preprosto ni več nikogar, ki bi jih lahko izvajal. V resnici – marsikje že poteka “tiho razpadanje” osnovnega izobraževanja.

Medtem ko so programi kot so predšolska vzgoja, specialna pedagogika in socialna pedagogika še zapolnjeni, so programi za dvopredmetne učitelje – steber osnovnošolskega in srednješolskega pouka – ostali praktično prazni.

“Alarm se še vedno ni prižgal. Nihče v politiki ali na ministrstvu se ni odzval, čeprav brez učiteljev šol ni. Če se zdaj ne zganemo, bomo čez pet let v totalni kadrovski luknji,” je opozorila Ana Hočevar, pedagoginja in aktivna članica omenjene skupine.

Konkretno: koliko? Skoraj nič.

Profesor Andrej Šorgo je na družbenem omrežju objavil dodatne podatke za Pedagoško fakulteto v Mariboru. Tam sicer poteka sistem dvopredmetnosti nekoliko drugače kot v Ljubljani, a – žal – je zgodba enako črna:

SmerRazpisanoPrijavljeno

Izobraževalna biologija	15	9
Izobraževalna fizika	15	4
Izobraževalna kemija	20	9
Izobraževalna matematika	20	8
Izobraževalna tehnika	15	4
Izobraževalno računalništvo	15	4

“Željo po biti učitelj je torej izrazilo le 19 sedanji dijakov,” je zapisal Šorgo. “Pa še to ne pomeni, da se bodo dejansko vpisali. Mnogi si bodo premislili, nekateri ne bodo opravili mature, tretji bodo izbrali bolj varno opcijo.”

Zakaj nihče več noče poučevati?

To ni naključje. In to ni stvar enega leta. Gre za posledico več kot desetletja sistemskega razgradnje pedagoškega poklica.

Komentarji učiteljev na Facebooku so iskreni – in boleči. Ena izmed njih zapiše: “Zanimanja za pedagoški poklic ni in ga ne more biti, saj to vsi razumemo. Še tisti, ki še vztrajamo, se dnevno sprašujemo, kako dolgo še. Pokopali nas bodo pa še starši in neodločni ravnatelji, ki se jim ne upajo upreti.”

Druga pa doda: “Mene pa bolj kot otroci in starši, ubija birokracija. Tisoč in en sestanek, aktiv, seja in seveda za vse to tudi zapisnik, štempljanje, EDČ, ildn…”

To niso osamljene izjave. Med komentarji je pogosto: prekarno delo, ponižujoč odnos, nikakršna zaščita, nizka plača. “Vse je postalo samo še dokazovanje, da se dela,” zapiše tretja.

In potem še to – kdo bo šest let študiral, da bo vsako jesen znova iskal službo? Vsak mesec drugo zavarovanje, drug delovni čas, drug vrtec za otroke?

Posledice? So že tukaj.

Po podatkih Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, objavljenih leta 2023, naj bi se do leta 2033 upokojilo približno 6.500 učiteljev – torej 650 vsako leto (poroča RTV Slovenija).

To niso samo številke. To so prazni razredi, zlomljeni urniki, izčrpani učitelji, ki vodijo tri paralelke hkrati.

Kaj se bo zgodilo, če nadomestil zanje ne bo? Bo sistem poklical kar kogarkoli – iz druge stroke, z drugo izobrazbo? Se bo šolstvo preprosto “prilagodilo” – znižalo standarde? To se že dogaja. In dogaja se potiho.

Nekateri opozarjajo, da gre za načrtno destabilizacijo sistema. “To je vse načrtno. Cilj je privatno šolstvo. Potem tudi stroškov z učitelji ne bo več,” je prepričana komentatorka.

Šolstvo na robu: sistem brez strategije

Čeprav slovensko šolstvo po nekaterih kazalnikih (enakost dostopa, mednarodni rezultati PISA) še vedno sodi med boljše v Evropi – notranje razpada. Učitelji tega ne govorijo več le tiho na hodnikih, ampak javno. In brez dlake na jeziku.

Ena izmed sodelujočih v razpravi opozarja: “Dijaki se ne odločajo za ta študij, ker vedo, kakšen je odnos do učiteljev. Nočejo, da bi se do njih obnašali tako in da bi o njih tako govorili. To jim je odnosno pretežko, pa tudi govor o podplačanosti jih ne motivira.”

Druga nadaljuje: “Dokler ne bo stroka našla svoje hrbtenice, se nam torej slabo piše.”

Opozarja tudi, da so v igri morda politične igre: “Šolstvo ne more biti trobilo katerekoli strankarske politike… in obstajati bi morali vzvodi, ki prosveto ščitijo pred bolj in manj očitnimi političnimi pritiski.”

Kako naprej? (Ali sploh še lahko kam?)

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje na objavljene številke (vsaj javno) ni reagiralo. Pa bi moralo. Takoj.

Potreben bi bil celosten načrt. Brez floskul. Brez zamikanja v “naslednjo strategijo”. Brez tega, da spet najprej analiziramo “zakaj so se mladi tako odločili”.

Rešitve?

Takojšnja analiza razlogov za upad zanimanja – ampak resna, ne v Excelu.
Sprememba pogojev dela, tako na faksetu kot v šoli.
Stimulativne štipendije in pogodba za zaposlitev že ob vpisu – za deficitarne smeri.
Jasno in odločno javno vrednotenje poklica učitelja.
Reforma solske birokracije – ker ni več dopustna.

To ni zgolj zahteva po višji plači. To je klic po normalnih razmerah za delo. Po poklicni časti. Po spoštovanju. Po možnosti, da bi učitelji spet lahko opravljali tisto, kar jih je poklicalo v ta poklic – poučevanje.

In zdaj? Kdo bo učitelj tvojemu otroku čez pet let?

To ni hipotetično vprašanje. To je konkretna dilema. Če bomo še naprej čakali, da jo “reši trg”, jo bomo rešili – tako, da šola ne bo več šola. Ampak samo še varstvo.

In to si bomo – čisto sami – skuhali.

Vir: