Katarzična komedija o dogajanju v čakalnici psihologa

Francoske komedije so zelo priljubljene, tudi na amaterskih odrih, ker so neposredne, nekorektne, ker izpostavljajo napake in šibkosti na humorističen način in zaradi tega delujejo katarzično. Uspešnica Toc Toc Laurenta Baffieja nas vabi v »džunglo« fobij, obsesivno kompulzivnih motenj, ki v večji ali manjši meri pestijo veliko ljudi. Taksist Maksi ima aritmomanijo in stalno prešteva karkoli, pobožna in prekomerno anksiozna Marija je po nepotrebnem stalno pod stresom, laboratorijska inženirka Izabela zaradi mizofobije razkužuje vse površine in se izogiba stiku z ljudmi, Lili ponavlja dvakrat vsak stavek, ljubitelj videoigric in simetrije Bob ne hodi po črtah, da ne govorimo o Fredu, ki zaradi Tourettovega sindroma nenehno preklinja. Ta posebna druščina je zelo hvaležna snov za zabavno predstavo, ki jo je Gledališka skupina KD Sovodnje posrečeno priredila in postavila na oder z naslovom Kakšni smo... drugačni. Premierno je bila na ogled v domu Češčut v Sovodnjah.

Omenjene posebneže spoznamo v čakalnici znamenitega psihologa; vsi so zaradi natrpanega koledarja zdravnika čakali na pregled vsaj eno leto, a so vsi dočakali termin istega dne ob isti uri. Zdravnika ni od nikoder zaradi težav s prometom, kot redno obvešča njegova asistentka. Dolgo sedenje v isti sobi zahteva vsaj osmišljanje izgubljenega časa in poti, zato se pacienti odločijo za »samoupravljanje« v obliki skupinske terapije. Na koncu (dobesedno) norega doživetja vsak opazuje vsaj mali napredek: v kriznih trenutkih skupinske terapije so motnje za trenutek izginile, saj je vsak v prvi vrsti skrbel za drugega in je pozabil na svoje fobije. »Odsoten« zdravnik opravi tako odlično delo s spodbujanjem spoznanja, ki je lahko življenjsko vodilo: skupaj zmoremo.

V gledališču komedija funkcionira, ko ne razkriva vloženega truda in deluje čisto sproščeno, kredibilno. Dosežek pa zahteva uigrano ekipo in zanesljivo režijsko roko, ki skrbi za ohranitev komičnega tempa. Ekipa sovodenjske dramske skupine zasluži pohvalo za tekoče izpeljano nit pripovedi, kar je ponudilo občinstvu uro iskrene zabave. Kreacije so bile komične v govoru in v smiselno povezani telesni izraznosti, ki je omogočila jasno karakterizacijo vsakega lika. Posrečena je bila tudi dodelitev vlog: Erik Figelj je bil komunikativen, srčno povezovalen taksist, Veronika Vizintin je ujela neprožnost Marije, Monika Marusič se je z natančnim ponavljanjem replik v tesni povezavi z gibi in mimiko vživela v kompulzivnost svojega lika, Saša Klanjšček je kredibilno utelesil otročje strahove Boba, Jasmin Lutman pa je bila elegantna protiutež pisane družbe. Peter Figelj je našel pot do komičnega kontrasta med zelo uglajenim gospodom in njegovimi neobrzdanimi izbruhi, veteran dramske skupine Jožef Pipan pa je kot asistentka Matilda (na video povezavi) ustvaril izjemno zabavno kreacijo brez karikaturnega predznaka.

Režiserka predstave je Kristina Di Dio, s katero so pri tehničnih zahtevah in šepetanju sodelovali Alessio Martinelli, David Di Giovanna, Rudi Petejan, Patrizia Batistič in Savina Cotič.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.