Katarina Majerhold: DIREKT V ŽILO

Piše: Marija Švajncer

Promocijska fotografija – vir: Buča

Katarina Majerhold, slovenska filozofinja, pesnica, prevajalka in mednarodno uveljavljena ustvarjalka, je pri ljubljanskem Centru za slovensko književnost v Zbirki Aleph objavila pesniško zbirko Direkt v žilo (2026).

Novo avtoričino literarno delo je pretresljiva in umetniško prepričljiva izpoved o spopadanju z rakom. Rak je poosebljen: kar tako in iznenada se polasti telesa in se obnaša nadvse samovoljno. Pesmi v prozi govorijo o trpljenju in bolečini, v njih pa je tudi veliko življenjskih modrosti in kljub vsemu hudemu ohranjanje optimizma in smisel za humor. V poeziji Katarine Majerhold se njeni občutki ogroženosti prepletajo s spoznanji o dobroti. V bolezenski stiski so jo z odprtimi rokami sprejeli dobri ljudje, izvedenci za zdravljenje telesa, pa tudi duše, dobrosrčni strokovnjaki in strokovnjakinje, ki so se na vso moč potrudili, da se je iz neznosnega trpljenja vrnila v življenje. Zdravniki in zdravnice ter sestre in strežnice so ji poklanjali naklonjenost, še varnostnik jo je prijazno pozdravljal. V težki življenjski preizkušnji je naletela na ljudi odprtih src, predane zahtevnemu delu in včasih utrujene, vendar vedno razumevajoče in pripravljene pomagati in tudi tolažiti. Avtorica omeni kirurga in aktivista dr. Erika Breclja. »Večkrat sem si rekla, da tako dobrosrčnih ljudi / ne srečaš vsak dan / in da so to posebni ljudje – / seveda se zavedam, da smo vsi ljudje / in da imamo vsi kakšen dan, ko nismo / dobre volje, a na onkologiji se vsi trudijo / to pred rakavimi pacienti/kami uspešno skrivati!« Pri tem velja pripomniti, da je prav takšno zdravniško osebje tudi na mariborski onkologiji.

Kot svetla luč je ob pesnici ves čas vztrajala njena mati, že v letih in bolehna, toda zanesljivo in s predano materinsko ljubeznijo ob bolni hčerki. Ko je bilo bolnici najhuje, je kot otrok položila glavo na mamino ramo, vendar ni zajokala, saj bi s solzami povzročila, da bi bolečine občutila tudi mama. »Poboža me in mi je takoj bolje.« Nazadnje se je materi primerilo, da je, vsa utrujena in močno zaskrbljena zaradi hčerkine bolezni, zbolela še sama, in hči, ki je že nekoliko okrevala, je začela skrbeti zanjo. Za krvnim limfomom je leta 2012 umrl pesničin oče.

Križev pot Katarine Majerhold se je začel s punkcijami, pregledom krvi, ultrazvokom in magnetno resonanco. Predpisali so ji šestnajst kemoterapij in sedemletno hormonsko terapijo, dvakrat so jo operirali in ji odvzeli del lepote njenega telesa, jo petnajstkrat obsevali in določili še limfodemsko terapijo. V verzih pravi, da so njene muke spominjale na vzpenjanje na Mont Everest, K2 in Mont Blanc, včasih ji je bilo tako, kot da bi šla do Arktike in nazaj, nazadnje pa jo je preveval občutek, da se bori za življenje na dirki Formule 1.

Poglavitno je, da je zmogla in zmagala. Morda je v redu bitij tega planeta res majhna in nepomembna stvar, toda, to še ne pomeni, pribije, da si ne želi biti, ustvarjati, se razcveteti in svobodno leteti. Čisto mogoče je, da bo na vrata potrkala nova ljubezen in se bodo hude izkušnje čedalje bolj pomikale v pozabo. Čeprav se ji je zgodilo toliko nepredvidljivega in bolečega, se ji za hip zazdi, da je prav to življenje edino pravo zanjo, saj: »smo dojeli ‘pustiti biti’ in smo ustvarili nov (uresničljiv) svet / to je največji čudež: smo skupaj z drugimi.«

Pesnica zmore veliko samorefleksije in humorja na svoj račun, morda nekoliko obešenjaškega, a vendar kot zatekanje vanj, da v trpljenju ohranja svoj jaz in se ne pusti zlomiti. Ko je po prvi kemoterapiji izgubila lase, je pod kapo skrivala ježkast globus, le redkim pa je v elektronskem sporočilu pokazala svojo novo lepotno podobo. Kemoterapijo je imela za kemošov. S šalami in smehom je bilo za trenutek mogoče razbremeniti sebe in druge. Sestra ji je prinesla zdravilo in pripomnila, da bo pač spila še enega kratkega, drugič pa se ji je primerilo, da so jo pitali kot piščanca. Pridno je telovadila in upoštevala vsa navodila, kako je treba krepiti telo, čeprav kot intelektualka in očalarka (za takšno se ima sama) sicer športa in telovadbe sploh ne mara. Seveda si ne more odgovoriti na vprašanje, zakaj se je rak polastil prav nje, toda je že tako, da, kot pravi, vse pokasira. »In Buda se mi roga, / sprejmi, da je življenje trpljenje. / Nasmehnem se in ga zavrnem: / to je le ena od letev v procesu ozdravitve. – Pomislim, življenje je kljub vsemu veselje, / v tem mi na nos prileti ptičji kakec. / ‘Sranje,’ si rečem / in Buda se zasmeji.« Po vsej kalvariji, ki jo je morala prestati, se ji posreči, da končno vzljubi samo sebe in se ima hkrati za navihanko. Uspelo ji je: še je tukaj.

Katarina Majerhold se kot filozofinja med drugim že trideset let ukvarja s filozofijo ljubezni in o tej izmuzljivi temi piše tudi knjige. Ljubezen je zanjo preprosto preseganje samega sebe, potrpežljivo in vztrajno seganje onkraj k ljubljenemu bitju in srečavanje z njim.

Pretresljivo lepa in hkrati radoživa poezija bo zagotovo obogatila cvetnik slovenskega sodobnega pesništva, hkrati bo lahko primerna tolažba in spodbuda za ljudi, ki so pahnjeni v spopadanje z boleznijo in življenjsko ogroženost. Pesnica v svojih verzih prepleta moč, vztrajno prizadevanje in upanje.

Literarna kritičarka in pesnica Tonja Jelen na zavihkih pesniške zbirke zapiše, da poezija zdravi, boli in daje moč za naprej. Čeprav pesmi Katarine Majerhold govorijo o trpljenju in kritičnem položaju, po njenem mnenju to ni poezija tarnanja. Tonja Jelen poudari pomen moči in boja ter predlaga večplastno branje pesniške zbirke. »To je poezija rane, ki jo je treba premagati in se ne dati. Je hvalnica vsemu, kar subjektka prestaja, a še vedno ostaja empatična oseba, ki jo bolijo bolečine drugih v istem položaju. Je stičišče, v katerem se opogumljajo. Nihče ni sam, kajti to je skelet, ki ga sestavljajo prevečkrat prezrti ljudje.«