Kako je v manjših slovenskih krajih potekalo Miklavževo nekoč – domači običaji, ki izginjajo

V številnih slovenskih krajih je bil december nekoč manj svetleč, a bolj oseben. Ljudje niso imeli toliko okraskov, niti ni bilo adventnih sejmov, ki bi privabili množice. Kljub temu se je Miklavževo čutilo na vsakem koraku. Ne zaradi velikih priprav, temveč zaradi drobnih, ponavljajočih se dejanj, ki so jim ljudje sledili skoraj brez razmišljanja. Ravno ta preprostost je dajala prazniku toplino.

Otroci so že popoldne vedeli, da bo večer drugačen. Vasi so se umirile hitreje kot sicer. Kdor je imel opravke zunaj, jih je zaključil prej, trgovine so zaprle vrata, ceste so bile prazne. Nekateri starejši se spomnijo, da se je na Miklavževo skoraj slišalo, kako se vas “postavi v red” – ne zaradi stroge navade, temveč zaradi neizrečenega občutka skupnosti.

Če so kje gorele luči, so gorele pri tistih hišah, kjer so gospodinje spekle preprost kolač ali pogrele mleko. Ni šlo za praznično pojedino, temveč za majhen znak pozornosti. Hrane ni bilo veliko, a tisto, kar so imeli, so znali spremeniti v trenutek, ki je ostal v spominu.

Običaji, ki so povezovali sosede

Miklavžev večer je bil nekoč manj povezan z darili in bolj z druženjem. Otroci so v copate dobili skromne stvari – suho sadje, orehe, kos čokolade. Številni pravijo, da so bile tiste pozornosti vredne več kot poznejši nakupi, ker so nastale iz domačega, ne iz trgovine.
V nekaterih krajih so se sosedje po večerji sprehodili drug k drugemu, da so si zaželeli lep začetek praznikov. Niso hodili daleč; dovolj je bilo nekaj hiš naprej, do prvega dvorišča. Tam so se ustavili, izmenjali par stavkov in se vrnili v toploto svojih domov.

V teh navadah ni bilo spektakla. Bile so tihe, skoraj neopazne, ampak ravno zato so bile močne. Ko je prišel čas, da otroci pospravijo svoje copate in gredo spat, so odrasli poskrbeli za tisti droben čudež, ki ga je naslednje jutro našel vsak otrok posebej. Razlika med domovi je bila minimalna. Vsi so to naredili na svoj način, a v isti meri.

H2: Zakaj se je Miklavževo spremenilo in kaj od nekdanjih običajev ostane

S časom so ti običaji začeli bledeti. Vas ni več tako povezana kot nekoč, družine živijo drugače, dnevi so zapolnjeni z več obveznostmi. A čeprav se je način praznovanja spremenil, ostajajo spomini na tisto zadržano toplino. Občutek, da se je nekaj skupnega zgodilo brez velikega hrupa.

Danes nekateri znova obujajo te drobne navade. Ne zato, ker bi želeli posnemati preteklost, ampak zato, ker so ugotovili, da v njih počiva nekaj trajnega. Miklavževo ni dan, ki bi ga bilo treba velikopotezno načrtovati. Praznik se zgodi v majhnih potezah – v tišjem večeru, v toploti peči, v skodelici mleka, ki jo človek drži v rokah brez naglice.

In prav to je tisto, kar ostane: občutek, da je dovolj že zelo malo, da se dom napolni s prazničnim mirom.

Objava Kako je v manjših slovenskih krajih potekalo Miklavževo nekoč – domači običaji, ki izginjajo se je pojavila na Vse za moj dan.