Kako je legalizacija evtanazije na Nizozemskem zdrsnila v prakso, ki močno presega namene zakona

Medtem ko v Sloveniji narašča razprava o morebitni legalizaciji pomoči pri samomoru, je britanski parlament prejel izjemno pričevanje, ki svari pred pastmi takšne odločitve. Profesor Theo Boer, nekdanji nizozemski ocenjevalec evtanazijskih primerov in strokovnjak za etiko zdravstvene oskrbe, je v svoji pisni izjavi za Odbor za zdravje in socialno skrb britanskega parlamenta opisal, kako je Nizozemska – prva država na svetu, ki je evtanazijo legalizirala leta 2002 – zdrsnila v prakso, ki močno presega prvotne namene.

Boerjeva analiza, ki temelji na osebnih izkušnjah in uradnih podatkih, postavlja pod vprašaj trditev, da bi lahko stroga pravila preprečila zlorabe.

Nizozemska: Od omejene izjeme do množične prakse

Nizozemska je evtanazijo in pomoč pri samomoru legalizirala z namenom, da bi olajšala trpljenje terminalno bolnih odraslih z nedoločljivo voljo. Vendar pa je, kot poudarja Boer, ki je med letoma 2005 in 2014 pregledal kar 4000 takih primerov v imenu nizozemske vlade, praksa hitro ušla izpod nadzora. Število primerov se je v dveh desetletjih povečalo z 2000 na 7666 v letu 2021, pri čemer strokovnjaki napovedujejo, da bo leta 2022 preseglo 8000. Danes evtanazija predstavlja 5 odstotkov vseh smrti v državi, v nekaterih urbanih regijah pa celo 12–14 odstotkov.

Kulturni premik: Od pravice do pritiska

Ena od najbolj zaskrbljujočih posledic, po Boerjevih besedah, je kulturni premik, ki smrt postavlja kot rešitev za življenjske stiske. Namesto da bi zmanjšala splošno stopnjo samomorov, je legalizacija v Nizozemski vodila v 28-odstotno rast samomorov med letoma 2007 in 2021 (s 8,3 na 10,6 na 100.000 prebivalcev), medtem ko so se evtanazije povečale za skoraj 50 odstotkov, če upoštevamo at-risk skupine. Za primerjavo: v Nemčiji, kjer pomoč pri samomoru ni legalizirana, se je stopnja samomorov v istem obdobju znižala za 10 odstotkov.Boer izpostavlja pojav “pritiska k izbiri” (stress to choose), kjer se upravičeni posamezniki počutijo dolžni izbrati smrt, da ne obremenjujejo družine. To ni omejeno na revne ali marginalizirane – nasprotno, višje stopnje evtanazije beležijo v regijah z boljšim zdravjem in med višje izobraženimi, zdravimi starejšimi. “Ranljivost ni samo socialno-ekonomska; gre za univerzalne grožnje, kot so obup, osamljenost in izguba smisla,” opozarja. Približno 15 odstotkov primerov ostaja neporočanih, kar kaže na sivo cono v nadzoru.

Opozorilo za druge države: Ni zaščite, ki bi delovala

Boerjeva izjava ne ponuja neposrednih priporočil za legalizacijo, temveč močno svari pred njo. “Zakaj bi Velika Britanija uspela tam, kjer je Nizozemska – najbolj regulirani in nadzorovani sistem na svetu – propadla?” se sprašuje. Tudi napredna paliativna oskrba, ki bi lahko preprečila prvotno legalizacijo na Nizozemskem, ne more ustaviti širitve. Zaščite pred prisilo so po njegovem neučinkovite, saj obstajajo ranljivosti, ki jih zakonodaja ne more odpraviti. Ta razprava prihaja v ključnem trenutku, ko britanski poslanci preučujejo mednarodne izkušnje. Boerjevo pričevanje, ki ga je podal na lastno odgovornost kot profesor etike na Univerzi v Groningenu in bivši član Nizozemskega sveta za zdravje, služi kot opomin: tisto, kar se začne kot sočutna izjema, lahko postane družbena norma, ki ogroža vrednoto življenja.

C. Š.