Kaj se dogaja v Sudanu?

Trenutno najbolj krvav spopad na svetu ni ne tisti v Ukrajini ne masaker v Palestini, ampak že leta trajajoča sudanska državljanska vojna. Po podatkih Združenih narodov tam vlada najhujša humanitarna katastrofa na svetu in država je tik pred (ponovnim) razpadom na dva dela. Državljanska vojna je doslej zahtevala več deset tisoč življenj, razseljenih je okoli trinajst milijonov ljudi. Manj kot skopa medijska pozornost čudi neodzivnost mednarodne skupnosti, ki očitno spet čaka na namig iz ZDA. Tam se je končno zganil ameriški predsednik, ki je v sodelovanju z drugimi državami četverice, Egiptom, Savdsko Arabijo in Združenimi arabskimi emirati sestavil mirovni sporazum. Pomemben dejavnik pri Trumpovi odločitvi, da poseže v dogajanje, je poleg moledovanja zaveznice Savdske Arabije njegov posebni svetovalec za Afriko Massad Boulos. Gre za tasta Trumpove hčere Tiffany, ki je Sudan opredelil kot prednostno nalogo ZDA v Afriki.

V Sudanu že dve leti in pol vlada brutalna državljanska vojna med nasprotujočima si generaloma – vodjo paravojaških Sil za hitro posredovanje (RSF) Hemedtijem in poveljnikom sudanske vojske, generalom Abdelom Fatahom Al Burhanom. Po strmoglavljenju diktatorja Omarja Al Baširja (2019) in pozneje še po prevratu prehodnega premierja Abdale Hamdoka (2021) se generaloma ni uspelo dogovoriti o delitvi oblasti. Vojska se je s paravojaškimi enotami RSF (sestavljajo jo nekdanje paravojaške milice džandžavidov, s katerimi je režim Al Baširja napadal nearabsko prebivalstvo v Darfurju) začela spopadati za oblast.

Ostri spopadi med vojsko in RSF se odvijajo predvsem okoli tamkajšnjih vojaških oporišč. Nasilje je izbruhnilo po tednih vedno večjih napetosti zaradi načrtovane vključitve RSF v redno vojsko in prehoda na civilno vlado. Vojska in RSF, ki ima po mnenju analitikov 100.000 vojakov, se borita za oblast, medtem ko se politične frakcije pogajajo o oblikovanju prehodne vlade. Ključni preboj v spopadih je paravojaškim silam uspel konec oktobra, ko so zavzele mesto Al Fašir v regiji Darfur. Mesto je bilo dolgo epicenter spopadov v vojni, po njegovem zavzetju pa so se pojavila poročila o vojnih zločinih, množičnih usmrtitvah, posilstvih in drugih grozodejstvih na tem območju.

Najhujši zločin naj bi enote RSF izvedle v napadu na savdsko porodnišnico, v kateri je bilo po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ubitih najmanj 460 ljudi. Mednarodna organizacija za migracije poroča, da je iz El Fašerja v Tavilo, kjer v begunskem taborišču životari 652.000 ljudi iz drugih delov Darfurja, uspelo pobegniti okoli 70.000 ljudem – večini v prvih dveh dneh. Potem naj beg ne bi bil več mogoč. 

Paravojaške enote orožarsko, finančno in geostrateško podpirajo Združeni arabski emirati, ki  si željo sudanskega zlata, novih obdelovalnih površin, vode in poceni delovne sile. S podporo si želijo zagotoviti tudi dostop do bogatih nahajališč zlata v Sudanu, ki so pod Hemedtijevim nadzorom. Sudansko vojsko generala Burhana medtem z orožjem podpirajo Egipt, Turčija in Iran. Tako Ankara kot Teheran si s podporo Burhanu nadejata pridobiti dostop do Rdečega morja z morebitnim novim vojaškim oporiščem v državi. 

V RSF so napovedali, da so pripravljeni na pogovore o prenehanju sovražnosti in o političnem procesu. Ta bi po načrtu Američanov predvideval trajno premirje in vzpostavitev nove civilne vlade v Sudanu, obe strani pa morata pristati na devetmesečno prehodno obdobje.

Sudan je strateški cilj mnogih držav, vključno z ZDA, Rusijo in Turčijo. Še pred izbruhom vojne je bilo veliko zanimanja in vmešavanja tujih držav v Sudan zaradi njegove strateške lege, migracijskih poti v Evropo in pristanišč ob Rdečem morju, kjer si veliko držav želi imeti svoja vojaška oporišča, od Rusije in Turčije pa do Irana, ki med seboj tekmujejo za nadzor nad tem območjem. Kako od vseh vpletenih strani pričakovati odgovornost in jih prisiliti, da prenehajo podpirati vojskujoči se strani, ko pa so v ozadju geostrateški cilji največjih sil?

Simon Smole2