Kaj se dogaja s telesom v dobi diktature spletnih algoritmov?

2 days ago 45

Je možno najti medosebno bližino v absurdnosti vsakdana? Nekaj odgovorov smo dobili tretji dan murskosoboškega festivala Front@.

Odprto mesto je že dolgoletna sekcija programa festivala Front@ in deluje po sistemu mednarodnega odprtega poziva za plesne miniature, na katerega se je letos prijavilo 43 predstav z vsega sveta. Izbrane so bile štiri in sicer iz Francije, Španije in Italije, ki so se predstavile na prostem pred Soboškim Gradom in v grajski dvorani.

Iz Francije se je predstavila Oups Dance Company s predstavo Adsurbe, ki – kakor namigne že naslov – tematizira absurdnost nenehnega gnanja za produktivnostjo v vsakdanu sodobnega človeka. Raziskuje izgorelost v svetu, ki od nas nenehno zahteva več in več. Skozi ostre, pulzirajoče gibe in trenutke preloma raziskuje telo, potisnjeno do roba – plesalca, ki nenehno niha med nadzorom in zlomom, pospeševanjem in izčrpanostjo. Koreografija razkriva nevidno breme nenehne performativnosti, produktivnosti in družbenih pričakovanj, ki človeku počasi spodjedajo občutek jaza.

Matilde Casini in Paula Sanchez sta pobudnici plesne iniciative Attractio Project in prihajata iz Španije, v Murski Soboti pa sta se predstavili s predstavo Attractio. Ustvarjalki skozi predstavo iščeta načine približevanja, pri čemer ju vodi ideja magnetne privlačnosti, ki ustvarja dvojnost med privlačnostjo in odbijanjem. V duetu se odpravita na skupno potovanje in vabita občinstvo, da v njunem srečanju prepozna delčke njihovih lastnih odnosov. Možnosti približevanja je nešteto – včasih je to lažje, drugič težje. Včasih gre zlahka, drugič pa zahteva več truda. Lahko ostanemo ločeni ali se zbližamo, zapustimo prostor ali ga zapolnimo. Včasih je povezanost podobna neubranljivi sili med dvema magnetoma, ki se hkrati privlačita in odbijata. Približata se in medsebojno krepita, potem oddaljita in ponovno združita, se povežeta in odnehata – in vsako srečanje ima v sebi močnejši naboj od prejšnjega.

Francoski duet (Oktawia Scibior in Samory Ba) kreativne organizacije Slippery Art Project je prinesel izvirno delo sodobnega plesa na rolerjih ter je očaral s svojo eleganco in hkrati močjo fizične prisotnosti teles plesalcev-kotalkarjev, ki na zamejeni odrski površini z navidezno lahkotnostjo drsita tik pred gledalci. V predstavi Entanglement edinstvena mehanika drsenja, ki temelji na natančni tehniki izvajalcev (nekdanjih tekmovalnih umetnostnih drsalcev) in njunem sodobnem umetniškem pristopu, postane izhodišče hibridnega plesnega jezika. Navdihnjena s konceptom kvantne prepletenosti predstava razmišlja o medsebojnem vplivu, soodvisnosti ter težnji po povezovanju in deljenju. Hkrati predstavlja vizijo zapletanja in razvoja preprostega sistema dveh entitet, ki v nizu različnih interakcij druga v drugi puščata lastne sledi ter se postopoma preoblikujeta v vse kompleksnejšo in vse tesneje prepleteno celoto.

Predstava Konpira Fune Fune italijanskega Collettivo Dieci v koreografiji Anne Pesetti je igra za odrasle. Delo raziskuje odnos med dvema moškima telesoma, pri čemer struktura postane sredstvo za premoščanje razdalj, vzpostavljanje stikov in odpiranje novih možnosti. Skozi skupno delovanje se postopoma razkriva tudi bolj intimna razsežnost, prežeta z ranljivostjo in medsebojnim zaupanjem. Igra tu ni zgolj izziv, temveč čustveni prostor, v katerem se srečujejo moč, dinamika, napetost in uglašenost: telesni jezik, ki postane proces medsebojnega odkrivanja.

V okviru rednega programa se je predstavil Jan Rozman s predstavo Mokra oprema, podnaslovnjeno ‘plesni stand-up’. V performansu se Jan Rozman, poda na (občasno (samo)ironično) pot samoodkrivanja. Zastavlja si vprašanje: Kaj je tisto v meni, zaradi česar se nikoli ne počutim dovolj? Predstava skozi koreografsko intervencijo v formatu stand-upa prevprašuje avtonomijo teles v razmerah nadzorovalnega kapitalizma, kjer se posameznik ves čas bori s samim seboj in je nenehno na pragu tega, da ob naslednjem prižigu zaslona znova zdrsne v neustavljivi vrtinec razmišljanja o nemožnosti (telesne) avtonomije. Nadzorne naprave, za katere smo se odločili prostovoljno – naše pametne naprave –, spremljajo vsak naš gib, glas, pogled in dotik. Algoritmi, ki jih poganjajo, postajajo pri uresničevanju naših domnevnih želja uspešnejši od nas samih. Hkrati pa uresničujejo tudi naše največje strahove. Tehnologija je totalna institucija, ki jo nosimo v sebi. Psihopolitični sistemi nagrajevanja in nadzora se zrcalijo v somatskih procesih tkiv, organov in telesa, navsezadnje pa tudi v umetnikovem performansu. Naslov Mokra oprema označuje biološki računalnik in izhaja iz danes že zastarele delitve na hardware in software, Rozman pa prek te delitve odpira razmerje med ‘zmorem’ in ‘moram’ – zanko, ki nas žene k vedno več, vedno boljšemu. Telo enači milijardam pametnih naprav, ki morajo za učinkovito delovanje delovati usklajeno. Toda pod nenehnim elektrokemičnim tokom potrošniških želja je to telo morda precej manj svobodno in v veliko večjih težavah, kot se zdi na prvi pogled. Vabljeni na festival Front@ tudi danes, ko se bo festival zaključil. Informacije tukaj https://www.flota.si/fronta/2026/index.html

Read Entire Article