Bitke na letošnem festivalu Front@ so končane! Zmagal je ples! Se vidimo prihodnje leto!

10 hours ago 24

Na ploščadi pred Soboškim Gradom so se predstavili mladi ustvarjalci (ali bolje: ustvarjalke), ki se šele spogledujejo s plesno kariero. Plesne miniature, kot najperspektivnejše izbrane na 17. mednarodnem festivalu mladih plesnih ustvarjalcev OPUS 1 v organizaciji JSKD, so se osredotočale na temo ‘intuicija telesa‘. Telo ni le fizična struktura, ki nas nosi skozi življenje, temveč občutljiv kompas, ki pogosto ve, kaj je za nas prav in kaj ne, še preden si to znamo razumsko razložiti. Ko se zavestno upočasnimo, se posvetimo dihu in prisluhnemo občutkom v telesu, lahko zaznamo njegovo modrost. Ko mu prisluhnemo, ne da bi ga silili v vnaprej določene forme ali vzorce, se rodi avtentičen gib. Rahel prenos teže, nepričakovan premor ali spontana kretnja roke se lahko razvijejo v gibalno sekvenco, če smo zanje dovzetni. Na Fronti so se tako predstavile ustvarjalke Lina Golihleb, Živa Ćurćić, Naomi Uma Zorman, Brina Miholič, Ana Borovičanin, Helena Alemany Ortiz, Iza Teršek in Tinkara Plos.

Festival se je zaključil s subtilno predstavo Kūkan slovenskega kolektiva Fabla (Inan Sven Du Swami, Mojca Špik), ki ju je v živo spremljala glasbena skupina Zhlehtet. Kūkan je japonski pojem in ideja o prostoru. Lahko ga razumemo kot prostor z jasnim okvirjem, ki mu daje obliko in obseg. Nekaj, kar lahko fizično izmerimo. Ob tem pa je tudi polje praznine, ki nastane med stvarmi, telesi ali mislimi. Tako kot že sam pojem hkrati temelji na jasnih mejah in na odpiranju možnega, je tudi predstava v smislu giba osnovana na prenosu telesne teže v stanje nenehno spreminjajočega se ravnovesja. Ustvarjalka in ustvarjalec si z medsebojno oporo in sodelovanjem odpirata možnosti gibanja, ki prej niso obstajale. Na majhni betonski kocki, ki izziva ravnotežje in sili telo v nenehno pogajanje, skušata razumeti, kako kūkan preneha biti zgolj filozofski koncept in se preoblikuje v praktični preizkus prostora. Performans tako zavestno sprejema omejitev kot izziv. Odnos, ki se na kocki razvija, pa razkriva trenutek, ko se meja spremeni v možnost.

Čisto zadnja festivalska predstava je bila energetsko nabita in občasno tudi duhovita plesna stvaritev italijanskega koreografa Jacopa Jenna z naslovom Manifestus. S plesno tehniko poppinga kombinira poglobljeno raziskavo vloge dlani (manus – latinsko roka; manifest – latinsko jasen, očiten) v medosebnih odnosih. Dlan je ob rokovanju prvi stik med neznancema, način uporabe dlani človeka loči od živali, v dlaneh in prstih je shranjenih nešteto nevronov, kar dela dlani izredno občutljive, da lahko prek njih že v otroštvu spoznavamo svet. Roke so obrazi brez oči, ki vendarle vidijo in govorijo. Predstava vzpostavlja spreminjajoč se sistem energije in forme ter skozi koreografijo za tri plesalce raziskuje abstraktno obliko reprezentacije. Z uporabo kodov in nenarativnih referenc, ki izvirajo iz nekaterih praks uličnega plesa, oblikuje kompleksni energijski prostor v nenehnem spreminjanju, ki se skozi ples udejanja sedaj in tukaj. Roke postanejo izrazne enote koreografije, ki lahko pomenijo vse ali nič, pri tem pa z neposrednostjo uličnega plesa vzpostavljajo neposreden odnos z občinstvom.

Za nami je tako še ena uspešna edicija festivala, ki je ponovno razgibal Mursko Soboto, pritegnil gledalce različnih starosti in okusov, v prepogosto pozabljen konec države pripeljal vrhunske mednarodne in domače ustvarjalce ter predvsem pokazal, da je sodobni ples nenehno razvijajoča se veja umetnosti, za katere prihodnost se je vredno boriti. Se vidimo prihodnje leto! (sporočajo s festivala Front@ in vam kličejo ob letu osorej.)