Kaj pa, če je Nemce na Kitajskem v vsakem primeru čakal prepad?

Nemška avtomobilska industrija je v krizi, po splošnem prepričanju zaradi »siljenja« v električne avtomobile, a v resnici predvsem zaradi izgubljanja kitajskega trga, kjer je bila do lani ali predlani zelo močna, tako z modeli za množični trg (Volkswagen) kot s prestižnimi (Audi, BMW, Mercedes-Benz, Porsche). Zaradi močnega usmerjanja tamkajšnjih kupcev v električne modele in priključne hibride, kritiki prve teze trdijo, da so nemške znamke pravzaprav zamudile elektrifikacijo in zdaj preveč zaostajajo za kitajskimi, a vprašamo se lahko, ali bi večja konkurenčnost sploh kaj spremenila. Primeri z drugih področij kažejo, da povsem verjetno zelo malo ali nič.

Najprej poglejmo nekaj številk. Že lanski padci so bili pomenljivi in vidni v bilancah. Pri skupini Volkswagen je bil 10-odstotni, znamka Audi je zabeležila še nekoliko večjega. BMW 13-odstotnega, Mercedes Benz 7-odstotnega in Porsche, verjetno znamka v največjih težavah, kar 28-odstotnega. Toda letos se je trpljenje le še stopnjuje. BMW je v prvi polovici znova zmanjšal prodajo za 15,5 odstotkov, Mercedes za 14 odstotkov in Audi za 10 odstotkov. Porschejev padec je znova 28-odstoten. Številčno to pomeni 79 tisoč vozil v l. 2023, 56 tisoč lani in le še dobrih 21 tisoč letos (v celem letu bi to pomenilo blizu 43 tisoč enot).

Znamka Volkswagen (ne koncern) je v letošnjem prvem polletju z električnimi modeli dosegla 89-odstotno rast v Evropi in 24-odstotno v Severni Ameriki, toda 34-odstotni padec na Kitajskem. Skupni padec prodaje tamkaj je sicer znašal samo dva odstotka, kajti pri električnih ta znamka niti prej (še) ni dosegla kakšnega preboja, medtem ko kakšnega od bencinskih modelov (npr. Lavida, limuzino v slogu nekdanje Jette) še naprej uspeva uvrstiti med deset najbolje prodajanih.

Na Kitajskem po zadnjih podatkih popolnoma električna vozila predstavljajo približno 30 odstotkov trga, priključni hibridi 20 odstotkov – prvim delež raste (lani so bili na 25 odstotkih) in drugim rahlo pada –, bencinska in dizelska vozila pa zdaj držijo še (slabo) polovico. Predvsem v prvih dveh razredih nemških znamk skorajda ni zaznati, a tudi pri zmogljivih in »premijskih« vozilih z motorji na notranje zgorevanje se jim številke zmanjšujejo na račun vse bolj zanimivih in atraktivnih »domačih« električnih modelov. Povedano zelo poenostavljeno, težko je prodati Porscheja, če je na voljo Xiaomi SU7 Ultra. Srž dogajanja je namreč v tem, da so kitajski kupci (kot so tudi nemški) močno naklonjeni domačim znamkam, če te le znajo ponuditi primerne (primerljive) izdelke.

Audi na Kitajskem celo uvaja novo znamko AUDI, brez krogov, in z avtomobili, narejenimi na platformah tamkajšnjih proizvajalcev.

Podobno zgodbo so že doživeli proizvajalci pametnih telefonov, televizorjev in drugih elektronskih naprav. Samsung je pred desetimi leti obvladoval petino kitajskega trga pametnih telefonov, leto kasneje se je začel skokoviti padec. Precej je k njemu resda pripomogla kriza z gorečimi telefoni Galaxy Note 7, na katero se je podjetje (vsaj po mnenju kitajskih kupcev) odzvalo neustrezno in obotavljivo, vendar so takrat svoj prodor začele tudi domače znamke. Če te ne bi imele v ponudbi kakovostnih ustreznic, bi se najbrž mnogi potrošniki vrnili k Samsungu. A se niso, popolnoma so ga pozabili, v manj kot dveh letih je bilo korejsko podjetje le še na odstotku tržnega deleža in še pred koncem desetletja se je na Kitajskem preprosto vdalo. Zdaj tam prevladujejo Huawei, Vivo, Oppo in Xiaomi, ki so tudi vodilni v razvoju, edina tuja znamka, ki se lahko drži med prvo peterico, je Apple s približno 15-odstotnim tržnim deležem.

Po drugi strani v Evropi Samsung in Apple praktično uživata duopol, prvi je nazadnje imel kar 38-odstotni tržni delež, drugi 25-odstotnega, skupaj še z Googlom, ki je tudi močno povečal prodajo (za več kot trikrat v letošnjem prvem četrtletju), predstavljajo kar dve tretjini trga (gledano količinsko). Od kitajskih znamk sta le Xiaomi s 16 odstotki in Motorola s petimi odstotki v prvi peterici in sta se izognila kategoriji »drugi proizvajalci.«

Tudi trg televizorjev na Kitajskem je za tuje znamke že praktično dokončno izgubljen. Samsung, globalno še vedno št. 1, čeprav ga močno ogroža Hisense, LG, Sony in ostali skupaj dosegajo le približno 5-odstotni tržni delež. Za prvo mesto se borijo Hisense, Xiaomi in TCL, vsi okrog 20 odstotkov, blizu je še Skyworth, znamke Changhong, Konka in Haier pa so skupno tudi skoraj trikrat višje kot nekitajske.

Podobno bi nedvomno ugotovili tudi za pametne ure, slušalke in še marsikatero kategorijo naprav. In skoraj zagotovo bo tako ostalo pri avtomobilih, le da se bo trg nekoliko izčistil, saj vsa množica znamk (več sto jih je) ne bo mogla preživeti, celo vodilne (BYD) se spoprijemajo s precejšnjimi dolgovi in zalogami neprodanih vozil. Če bi nemške prej prišle tja z res dobrimi električnimi modeli, bi to najverjetneje zgolj za nekaj let preložilo dogajanje, ki ga spremljamo zdaj in ki se je na prej omenjenih področjih že zgodilo.

Naslovna fotografija: DepositPhotos  

The post Kaj pa, če je Nemce na Kitajskem v vsakem primeru čakal prepad? appeared first on Tehnozvezdje.