Kaj je ob spektaklu Thompsona napisala znana slovenska pisateljica?

5 hours ago 10

ARTICLE AD

Milena Miklavčič, znana slovenka pisateljica, novinarka in ljubiteljska zgodovinarka ter antropologinja, sicer avtorica serije petih knjig “Ogenj, rit in kače niso za igrače”, ki je del družbeno pomembne raziskave, ki je nastajala skozi pričevanja starih žensk in moških, osredotočena na intimno polje slovenskega življenja v 20. stoletju—imenovana občanska znanost, je na svojem Facebook profilu zapisala kritičen zapis glede slovenskega nacionalizma in političnega dogajanja;

njen zapis je sicer nastal dan za znamenitim in odmevnim koncertom skupine Thompson – sicer izvajalca Marka Perkovića, hrvaškega pevsko‑instrumentalnega ustvarjalca in avtorja, ki je prepoznaven po pesmih z nacionalnim, verskim in domoljubnim nabojem. Thompsonu je uspelo prodati več kot 500.000 vstopnic v le enem dnevu , po mnenju organizatorjev pa je prav ta koncert postal največji plačani koncert posameznega izvajalca na svetu.

In kaj je zapisala?

“Morda se Slovenci tega še ne zavedamo, ampak…a včerajšnji večer v ZG nam je nastavil ogledalo.

Žal smo še zmeraj – kot žabe v vreli vodi – pa se v njem ne vidimo: skozi ves večer je bilo pomembno troje: družina, domovina in tudi bog. Pa če tega zadnjega neverni dajo malo na stran, in se vprašajo:”Kaj pa je pomembno Sloveniji? Kaj nam kričijo iz vseh medijskih zvočnikov- in to dan za dnem?”

Pravica do splava, do evtanazije, Tito, Palestina.

Kdor govori o temeljnih človeških vrednotah, je ozmerjan s fašistom. Namesto slovenskih zastav videvamo LGBT zastave in palestinske. Kako strašno žalostno.

Kaj se dogaja s slovenskimi simboli, da jih skrivamo kot kače noge?

Zakaj smo mirno požrli besede nekega prof.dr. Petra Stankovića iz MB, radiostudent.si/glasba/rs-rece… ki je za slovensko glasbo med drugim dejal…” v kateri avtor vidim potencial za izrabo glasbenega fenomena za totalitarne, natančneje fašistične ideologije, s katerimi si deli osnovne ideje specifične homogenosti….”

Zakaj, ne nazadnje, dopuščamo, da je vedno več komercialk, ki vrtijo izključno balkansko (turbo) glasbo?

Zakaj dopuščamo, da v marsikaterem lokalu človek ne more v miru popiti niti kave, da ga ta turbo ”karkoli že” ne bi motil pri pogovoru?

Ne vem, kako je danes, a svoj čas so dobile tudi RA postaje stroga navodila z grožnjo sankcij, da se lahko predvaja le določen procent slovenske glasbe? Kakšni idioti!

Tiste, ki imajo radi slovensko glasbo, pa oni, ki se čutijo, da so bolj ”fini”, že od nekdaj zmerjajo s ”kmetavzarji”.

Zakaj smo dopustili, da so nam Slovenijo ugrabili tisti, ki jim v času osamosvojitve domovina ”ni bila intimna opcija”- in temu primerno danes z njo tudi ravnajo.

Vsak zakaj, veste, ima svoj ”zato”. Žal.

Med 15 in 18 avgustom 1969 se je zgodil Woodstock, ki ga še pomnimo, kajne?

Med deževnim vikendom je na festivalu na prostem pred več kot 400.000 ljudmi nastopilo 32 izvajalcev. Včeraj je v ZG en sam človek zbral več kot 500.000 ljudi na enem mestu.

Zakaj? Zaradi ”poletnega vzdušja” Zato, ker je pol Hrvaške pod vplivom ”ustaštva”?

Daleč od tega!

Zato, ker jim je Thompson govoril o vrednotah, ki jih v tem podivjanem svetu vsi še kako potrebujemo in tudi pogrešamo: govoril jim je o ljubezni do družine, do domovine in tudi do vrednot.

Če sem lahko mičkeno sarkastična, potem moram zapisati, da bi neka Ceca morala biti za tiste, ki Thomsona zmerjajo z ustašem, praktično popolnoma enak problem ali še hujši, pa se neki Nemec in še marsikdo, kljub temu z njo veselo fotka.

Ne pozabimo tudi na gostoljubje tistemu, ki nas je zmerjal z ”bečkimi konjarji”. Pa so se mu kljub temu ali prav zato klanjali do tal!

Pol koraka k normalnosti bi naredili, če bi v sebi to priznali.

Drugo polovico pa, če bi se iskreno vprašali, zakaj nam tako kronično manjka domoljubja.

Zakaj, za vraga, gledamo zviška na domačo glasbeno produkcijo, namesto tega pa iščemo glasbene junake drugod, namesto da bi jih ustvarjali sami?

Zakaj rešujemo ves svet, doma pa nam država po dolgem in počez razpada?

Še enkrat: ne pozabite _ vse je povezano med seboj…

Zakaj ljudje še ob praznikih ne izobešajo zastav? Jih je sram? Nimajo nobenega odnosa ne do domovine, ne do njenih simbolov? So nasedli tistim, ki jih prepričujejo, da je (pre)močno izražanje domovinske ljubezni enako fašizmu?! Ja, ne?

Greš po USA, Kanadi, Avstriji, tudi Hrvaški, pa tam zastave visijo na čisto navaden dan? Thompson je v bistvu še najmanj kriv.

Kakšna je to slepota, da v njem hočemo videti ustaštvo, doma pa mirno, celo z navdušenjem, skrbimo za spomenike tistih, ki so še v mirnem času – po vojni – pobijali ljudi in jih metali v jame. Pa se nam to zdi normalno!Očitno se nam zdi normalno, zato pa je tako, kot je.

To nasprotovanje Thompsonu močno spominja na pregovor, ki nam je ”pisan na kožo”:”Slovenec je najbolj srečen, ko sosedu krava crkne”.

Za trenutek pustimo ob strani Hrvate s svojim domoljubjem in tudi Thompsona, in se raje vprašajmo, zakaj za vraga se nimamo čisto nič radi?! Zakaj se do te mere sovražimo, da se hočemo na vseh ravneh družbe samouničiti?

Če imajo sosedi v svojih srcih geslo: družina, domovina, Bog, se mi (svetovljansko?) trudimo za splav, evtanazijo in za Palestino.

Vse, ki niso ZA, pa zmerjajo s fašisti in janšisti.

Veste, NI Thompson problem, sami sebi smo problem. In to zelo uničujoč problem, ki nas pelje v maloro….

Danes, po včerajšnjem spektaklu v Zagrebu, bi se lahko zamislili sami nad seboj in se vsaj malo streznili.”