.png)
5 hours ago
21
ARTICLE AD
Sredi kamnitih stebrov, ki se dvigajo kot prsti proti nebu, lebdi kraj, kjer se čas meri v molitvah, ne v urah. Meteora, v osrčju Grčije, je eden tistih krajev, ki te preprosto ustavi. Tu, med nebom in zemljo, stoji šest delujočih pravoslavnih samostanov, zgrajenih na skoraj nedostopnih pečinah. Mnogi jih poznajo s fotografij, malo kdo pa ve, kako poteka vsakdan tistih, ki tukaj živijo.
Dan v Meteori se začne še pred sončnim vzhodom. V zraku je hladen vonj po kamnu in kadilu, ptice prebujajo dolino, in iz samostanov se zasliši prvo petje menihov. Molitev je njihova ura budnosti. Po njej sledi skromen zajtrk – pogosto kruh, oljke in kozarec vina, pridelanega v samostanskih vinogradih. Ne iz razkošja, temveč kot simbol Kristusove krvi, kot del obreda in spoštovanja do dela rok.
V teh trenutkih je tišina skoraj sveta. Samostani stojijo visoko nad mestom Kalambaka, na pečinah, visokih tudi do 500 metrov. Od spodaj so videti kot da lebde, zato jih domačini imenujejo kar „kamni, ki so se dotaknili neba“. Dovolj je, da prisluhneš vetru – in razumeš, zakaj so menihi v 14. stoletju prišli sem iskat samoto in Boga.
English (US)