Jérbas – slovenska beseda, ki izginja, a je nekoč pomenila več kot le košaro

V slovenskem jeziku obstajajo besede, ki ne izginejo zato, ker bi bile nepotrebne, temveč zato, ker izgine svet, v katerem so nastale. Ena takih je jérbas. Danes jo pozna le še peščica ljudi, največkrat starejših ali tistih, ki so odraščali na podeželju. Mlajšim generacijam zveni skoraj tuje, čeprav je bila nekoč del vsakdana. Jérbas ni bila le košara. Bila je predmet, ki je povezoval delo, dom in skupnost.

Kaj je pravzaprav jérbas?

Po slovarju pomeni jerbas okroglo košaro z ravnim dnom, navadno z majhnima ročajema. Izdelana je bila iz vrbovega šibja ali podobnega materiala in dovolj trdna, da je prenesla težo krompirja, jabolk, koruze ali perila.

Oblika ni bila naključna. Ravno dno je omogočalo stabilno odlaganje, nizki robovi pa hiter dostop do vsebine. Jérbas je bil praktičen predmet, prilagojen ritmu dela, ne estetiki.

Jerbas

Predmet, ki je bil vedno pri roki

Na kmetijah in v manjših gospodinjstvih jérbas ni imel stalnega mesta. En dan je bil v sadovnjaku, drugič v hlevu, tretjič v kuhinji. Vanj so pobirali jajca, nosili drva, shranjevali krmo ali prenašali perilo. Njegova vrednost je bila v uporabnosti. Nihče ga ni čuval kot dragocenost, a brez njega je bilo delo počasnejše in nerodnejše.

Zakaj ni šlo brez jérbasa?

V času, ko ni bilo plastičnih zabojev in nakupovalnih vrečk, je jérbas predstavljal univerzalno rešitev. Bil je lahek, zračen in popravljiv. Če se je poškodoval, ga je znal popraviti skoraj vsak.

Kako je beseda začela izginjati?

Zamenjali so jo izrazi, kot so košara, zaboj, gajba. Predmet sam je izginil skupaj z načinom življenja, v katerem je imel smisel. Ko je delo na polju postalo redkost, so izginili tudi izrazi, povezani z njim. Jérbas se ni preselil v muzeje z velikimi napisi. Preprosto je ostal v spominu tistih, ki so ga še uporabljali.

Besede, ki izginejo tiho

Jérbas ni osamljen primer. Slovenski jezik je poln izrazov, ki so vezani na opravila, ki jih danes skoraj ni več. Izginjajo brez razprav, brez slovesa. Ostanejo le še v narečjih, starih zapisih ali redkih pogovorih. Takšne besede nosijo spomin na tempo življenja, v katerem ni bilo vsega na voljo z enim klikom.

Zakaj se je jérbas včasih spet pojavil?

Zanimivo je, da se beseda občasno vrača v pogovorih o trajnostnem življenju. Ročno izdelane košare, lokalni materiali in počasnejši način življenja znova postajajo zanimivi. Čeprav se ime pogosto ne vrne, se funkcija ponovi. Ljudje znova iščejo predmete, ki zdržijo in imajo zgodbo.

Jezik je ogledalo vsakdana

Jérbas kaže, kako tesno sta povezana jezik in življenje. Besede ne izginejo same od sebe. Izginejo, ko izgine potreba po njihovi rabi. Obujanje takšnih izrazov ni nostalgija, temveč opomin, kako hitro se spreminja vsakdan in kako veliko tega se izgubi, ne da bi to sploh opazili.

Zakaj je vredno, da se jérbas še izgovori

Vsakič, ko izrečemo pozabljeno besedo, ji za trenutek vrnemo prostor. Ne zato, da bi živeli v preteklosti, temveč da razumemo, od kod prihajamo. Jérbas morda danes ni več del kuhinje ali dvorišča. Ostaja pa del jezika. In jezik, če ga uporabljamo, še vedno živi.

Škaf, ajmer, lavor, hobok – veste, kaj je kaj? Besede, ki Slovence pogosto zmedejo

Repincelj, pozabljena beseda za zimsko dobroto z vrta

Besede, ki jih v slovenščini ne moremo prevesti – in so čudovite

Besede, ki nosijo ime po kraju: to izrazi, ki jih uporabljamo vsak dan

Objava Jérbas – slovenska beseda, ki izginja, a je nekoč pomenila več kot le košaro se je pojavila na Vse za moj dan.