Je naloga države, da gradi bazene?

Golobova vlada je povsem posvojila načela socialistične ekonomije, z veliko državo, ki povsem obvladuje vse pore našega življenja, od transporta, nadzora svobode govora pa do prostega časa. Ob otvoritvi kopališča v Vevčah, ki ga je še enkrat izkoristil za svoje najstniško-instagramske podvige, je predsednik vlade Robert Golob jasno razložil, kako si predstavlja vlogo države v družbi.

“Slovenija za razliko od marsikatere druge države zares intenzivno vlaga v javno športno infrastrukturo. In to je to, kjer smo danes. Zaradi tega, ker ravno s tem, ko gradimo javno športno infrastrukturo, ne dajemo prednosti zasebnemu kapitalu, ampak javnem denarju, omogočamo vsem mladim generacijam, da lahko spoznavajo šport, spoznavajo lepote gibanja, spoznavajo vrednote, ki se v športu razvijajo, tudi solidarnosti, timskega duha in fairplaya,” je povedal ob robu slovesnosti v Vevčah. Govor, ki bi ga ob kaki otvoritvi mladinskih iger na dan mladosti gotovo (v srbohrvaščini) z veseljem prebrali tudi Broz, Popit, Kardelj ali Dolanc.

Govor jasno kaže, kako si Golob in okrog njega zbrani socialistični oportunisti predstavljajo državo: šport ni aktivnost – šport je družbeno-politična dejavnost delovnega ljudstva, ki ga država omogoča tako, da zanj gradi ustrezno infrastrukturo. To je miselnost, ki smo jo sicer preboleli že v osemdesetih, zdaj pa se skozi glavna vrata slovenske parlamentarne demokracije vrača s polno silo.

Država zgradi bazen, ljudstvo pa mora biti zadovoljno, da so to omogočili politiki, ki dajejo govore, saj so jim s tem omogočili športno udejstvovanje, ki ga drugače ne bi mogli. Brez državno zgrajene infrastrukture se mladi ne bi zavedali, kako s športom razvijati “solidarnost, timski duh in fairplay”.

Kaj se skriva za socialistično meglo?

Država je seveda abstraktni pojem. V resnici ne obstaja. Obstajajo le posamezniki, ki nekaj ustvarjajo in velik del ustvarjenega (v povprečju šest od desetih zasluženih evrov) vrnejo za t. i.  “skupno dobro”. Tem ljudem se reče davkoplačevalci. Kupu, ki se nabere od take “solidarnosti”, pa se reče državni proračun. Fantazma, da bazene gradi “država” (oziroma, kar želi namigniti Golob, kar politika), je plehka in prozorna. Bazen so zgradili davkoplačevalci. Lahko bi ga zasebne družbe, ki bi pobirale vstopnino. A pobira jo tudi država. Čeprav smo za bazen že plačali.

Foto: Bobo

V čem je razlika, če gredo davkoplačevalci na bazen v Vevčah in plačajo vstopnino, in denimo, če gredo v javne bazene Portofelice Camping Village v italijanski vasi Eraclea Mare, kjer bodo prav tako plačali vstopnino? Edina prava razlika je v tem, da je italijanski javni bazen zgradila zasebna družba Genial S.r.l., povsem brez participacije davkoplačevalcev, tistega v Vevčah (pa tudi denimo grozljivo grdi socialistični kolosos Kopališče Tivoli) pa davkoplačevalci. Je potem možno, da tudi družba Genial S.r.l., ki je sicer zgrajena na principih ustvarjanja dobička, prav tako skrbi za to, da bi se mladi zavedali, kako s športom razvijati “solidarnost, timski duh in fairplay”?  Ali je za takšne višje cilje nujno potrebno, da je investitor in gradbinec država?

Sodobna slovenska miselnost na levici je očitno taka, da bi morala država poseči v vse pore družbe: poleg cest, bolnišnic, vrtcev in šol mora graditi tudi bazene, tenis igrišča, centre za pingpong, kajakaške centre, upravljati s smučišči … Se pravi, vrnitev v preteklost države, iz katere smo – tudi zaradi točno takšnega (berite slabega) načina upravljanja – enkrat že pobegnili.

Spomnimo, da živimo v državi, kjer zbirajo zamaške za hudo bolne otroke, ki jim ZZZS ne plača zdravljenja v tujini. Da imamo luknjaste ceste sredi prestolnice in da je več kot 100 tisoč ljudi brez osebnega zdravnika. Ima takšna država res dovolj denarja za gradnjo bazenov?

Golobovo nekdanje podjetje je ustvarjalo super dobičke na račun visokih cen elektrike

“Škoda, da nam elektriko iz NEK, ki se je gradila z denarjem vseh, ne prodajajo po stroškovni ceni, ampak so vmes posredniki, ki ustvarjajo super dobičke,” je na socialnem omrežju zapisal Matej Lahovnik in tako izpostavil neznansko hinavščino in sprenevedanje, ki je tako značilna za predsednika vlade. Na kaj je mislil?

Dr. Matej Lahovnik (Vir: STA)

Robert Golob je prek političnih povezav postal bajno plačani direktor državnega energetskega podjetja, ki se ima za svoj uspeh v veliki meri zahvaliti tudi poceni energiji iz jedrske elektrarne na podlagi posebne privilegirane pogodbe med JEK in GEN energijo.

Nuklearna elektrarna Krško (NEK) na leto proizvede skoraj pet tisoč gigavatnih ur (GWh) elektrike. Polovica ostane GEN, ki je polovični lastnik krške elektrarne, polovica gre Hrvatski elektroprivredi (HEP), lastnici druge polovice. Upravljavec krške nuklearke ima z obema družbenicama sklenjeni pogodbi, po katerih elektrike ne prodaja po tržnih cenah, ampak po 35 evrov za megavatno uro (MWh). Lastnici pa sta to elektriko dolžni vzeti. GEN energija ima še deset hidroelektrarn na srednji in spodnji Savi, ki so letos za razliko od lanskega leta imele dobro hidrologijo, ter sončne elektrarne. GEN energija je seveda povsem državno podjetje, a je tudi pravna oseba, ki se ravna po pravilih tržnega gospodarstva, s primesmi socialističnih bombončkov, ki jih družbi omogoča državno lastništvo. Uporablja infrastrukturo, ki so jo zgradili davkoplačevalci – ravno tako kot bazene, pred katerimi sta se sončila Golob in Janković.

Jedrska elektrarna Krško (Foto: STA)

Golob torej zelo dobro razume, kaj pomenijo zasebni interesi. Vsak ima svojega – Golobov je bil denimo 35 tisoč evrov plače in milijonska nagrada (ki jo je vrnil komaj, ko so ga pri tem zasačili). Le da je bila njegova zasebna računica vedno z nujno udeležbo države oziroma davkoplačevalcev, ki so prisilno vlagali v energetsko infrastrukturo, ki je omogočilo poslovanje podjetja GEN energija.

Mora država graditi bazene?

Potrebujemo torej državo, ki gradi bazene? V resnici gre torej za bolj osnovno vprašanje: Ali moramo davkoplačevalci dati 60-odstotkov svojega premoženja zato, ker ne vemo, kako upravljati s svojim denarjem (beri: ga zapravljamo za neumnosti), zato, da bodo Robert, Dominika, Asta, Zoran, Emilija in Luka z njim upravljali bolj pametno, kot bi mi sami?

Odgovor je seveda na dlani. Vsakič, ko se je država vmešavala v gospodarstvo, je pri tem neslavno propadla kljub svoji dominantni vlogi in praktično z neomejenimi sredstvi – pri tem pa je ustvarila tržne anomalije, ki so gospodarstvu le škodovale. Empirika pravi, da smo ljudje najbolj racionalni, ko zapravljamo svoja sredstva, zato ni presenetljivo, da je uspel sistem, kjer so produkcijska sredstva v zasebni lasti, se pravi, tam, kjer bazene gradijo zasebniki, in nato z njimi tudi služijo. Le upamo lahko, da se bo ta norost socialistične avtarkije, ki jo promovira Golobova vlada, čez nekaj mesecev na volitvah končala. Vse je v naših rokah.

Mitja Iršič