V trajni opomin vsem poslancem in podpornikom zločinskega zakona, posebej predsednici Republike Slovenije
Analitična argumentacija proti zakonu o samomoru (samoodločbi o končanju življenja)
1. Pravni in ustavnopravni vidiki
Poseg v temeljno pravico do življenja (36. člen Ustave RS):
Ustava Republike Slovenije ščiti življenje kot temeljno pravico. Uvedba možnosti zakonitega končanja življenja po lastni odločitvi odpira vrata nevarnemu precedensu, ki bi lahko spodkopal varovanje te pravice – najprej za posameznike z boleznimi, nato za druge ranljive skupine (npr. starejše, revne, psihično bolne).
Nevarnost zdrsa (“slippery slope”):
Tudi če je zakon začetno omejen na neozdravljivo bolne ter psihične bolnike starejše od 18 let, obstaja tveganje, da se bodo pogoji za dovoljen samomor širili, kar se je že zgodilo v nekaterih državah (npr. Nizozemska, Belgija). Tako se lahko pravica spremeni v dolžnost, kar vodi v neprostovoljno evtanazijo.
2. Etika in vrednote družbe
Podcenjevanje vrednosti življenja:
Legalizacija samomora kot sprejemljive rešitve za trpljenje prinaša sporočilo, da ima življenje omejeno vrednost in da je bolje umreti kot trpeti – kar spodkopava kulturo upanja, solidarnosti in podpore.
Tihi pritisk na ranljive skupine:
Starejši, invalidi in kronični bolniki se lahko začnejo čutiti kot breme za družino ali državo in se čutijo posredno »dolžne«, da izberejo smrt, da ne bi obremenjevali drugih. To uničuje dostojanstvo življenja v ranljivih obdobjih.
Konflikt z zdravniško etiko:
Temeljna zaprisega zdravnikov je “primum non nocere” – najprej ne škoduj. Vključevanje zdravnikov v postopke končanja življenja pomeni prelom z njihovo poklicno etiko in zaupanjem pacientov, ki prihajajo po pomoč, ne po smrt.
3. Družbeni in socialni učinki
Zamenjava podpore s ponujenim umikom:
Namesto izboljševanja paliativne oskrbe, psihološke podpore in socialne varnosti, bi lahko zakon ustvaril bližnjico: »Če trpiš, si lahko vzameš življenje«. S tem se umika odgovornost družbe za nego, pomoč in humanost.
Negativna sporočila mladim in duševno bolnim:
Sprejetje zakona pošilja družbi signal, da je življenje končljivo na željo – kar je posebej nevarno za mlade, ki se soočajo z depresijo, izgubo smisla ali duševno stisko. Družba bi morala vsem pošiljati sporočilo: »Tvoje življenje ima pomen – pomagali ti bomo!«, ne pa »Odločitev za smrt je tvoja pravica.«
4. Praktične nevarnosti in zlorabe
Zlorabe in pritisk dedičev, skrbnikov, ustanov:
V praksi je zelo težko izključiti možnost prikritega pritiska s strani družinskih članov ali ustanov (npr. domov za ostarele), kjer je finančni ali prostorski interes lahko večji od skrbi za človekovo življenje.
Nezanesljivi psihološki kriteriji:
Odločitev za samomor pogosto ni racionalna ali trajna. Mnogi, ki so preživeli poskus samomora, kasneje izrazijo hvaležnost, da niso umrli. Tudi neozdravljivo bolni ljudje lahko najdejo smisel, upanje in lepoto življenja, če jim je omogočena ustrezna podpora.
Zakon o samoodločbi glede končanja življenja se na prvi pogled zdi izraz človekove svobode, vendar v resnici nosi s sabo nevarnosti, ki ogrožajo prav najranljivejše. Namesto da bi legalizirali umik, moramo kot družba razvijati kulturo sočutja, investirati v paliativno oskrbo, psihološko pomoč in medčloveške vezi. Človek ne potrebuje dovoljenja za smrt – potrebuje razlog za življenje.
V trajni opomin tudi vsem bodočim morilcem in t.i. “samomorilcem” po zakonu.
Alenka Orel, državljanka RS, profesorica fizike, mati, babica, večna optimistka z vero v zdrav razum
4 days ago
24
English (US)