Janja Brodar: Križi in težave enojajčnih dvojčkov

Pred desetimi leti sva z možem spoznala, da bo treba zgraditi hišo, ker denarja za stanovanje ni dovolj. V Ljubljani. In sva začela. Z dojenčkom v ruti sem sredi ulice na Livadi, kjer zdaj živim, gledala prazno parcelo iz oglasa in si predstavljala izvedbo najine predrzne odločitve. Seveda so nama takrat parcelo speljali. Bila sva mlada in neumna, popolnoma nevešča kupovanja nepremičnine. A seme je bilo zasejano in po resnem ciljanju v tarčo smo čez nekaj let  dejansko prišli do prazne sosednje parcele, ki pa je bila tako velik finančni zalogaj, da sva se odločila poiskati partnerja in zgraditi dvojčka. Menila sva tudi, da za udobno urbano bivanje ne potrebujeva več kot polovico – v biroju sva takrat začela veliko delati v Murglah, zato sva bila s svojim skoraj 300 m2 velikim kosom zemljice, ki se je obetal, popolnoma zadovoljna, da ne rečem vzhičena. V mestih je namreč treba zgoščevati in pametno načrtovati. Ah, ta mladina. Sama teorija in nič prakse. Cena nakupa parcele se je res razpolovila, težave, ki jih je odločitev o skupni gradnji prinesla, pa so se, jasno, potrojile. Graditi ni nikoli lahko, vprašajte kateregakoli od investitorjev. Graditi v dvoje je zaradi človeških razlogov seveda še težje. Zato bi pričakovali, da v svobodnem in naprednem mestu, kot je Ljubljana, vsaj mesto podpira trend zgoščevanja. Se pravi, da podpira postavitev  dveh hiš tam, kjer bi lahko bila le ena. Pa žal ni bilo tako. Z enim samim nesmiselnim členom nam je prostorski akt pošteno zagrenil življenje. V Ljubljani je namreč prepovedano graditi asimetričnega dvojčka. Kar je – oprostite robatosti – res neumno. Potrebe dveh partnerjev niso nikdar enake, predvsem pa niso enaki robni pogoji.   

Gradnja dvojčkov se je zgodovinsko gledano razvila kot cenejša alternativa enodružinski hiši. Gradnjo je pocenilo skupno zemljišče, skupni načrt, ena fasada manj. Polovici dvojčka sta bili enaki, simetrični, zato da je bila gradnja lažja (en načrt, enaki detajli, enostaven stik na strehi in ločilni steni) in tudi zato, da je bilo zadoščeno enakosti med sosedi. Kar sicer zares ne drži, saj sta polovici dvojčka orientirani na različne strani neba, vendar je bila v starih časih to le nepomembna kaprica. Simetrijo je v zgodovini narekoval tudi klasičen likovni red. Pri vseh stavbah se je iskalo simetrijo in pravilen ritem fasadnih odprtin itd. Zaradi simetrije tako dvojna vsebina objekta med drugimi hišami ni izstopala.

Toda zakaj danes, v obdobju nestilne arhitekture, dvojčki ostajajo simetrični? Ko v mestih ni več simetrična nobena nova hiša? Mislim, da preprosto zato, ker se s tem členom nihče ne ukvarja. Dvojčki so edine simetrične novogradnje. Tako je v vseh večjih slovenskih občinah, npr. v Ljubljani, Mariboru, Kranju … Iz OPN MOL izhaja, da »dvojčka sestavljata dve enostanovanjski zrcalni stavbi z enakimi gabariti, ki se gradita sočasno, na skupni vmesni parcelni meji in se stikata tako, da oblikujeta povezano prostostoječo hišo z ločenima vhodoma in ločenima gradbenima parcelama.«

Da se vrnem k začetni zgodbi: začeli smo torej projektirati dvojčka, kakršen ne bi smel biti. Bolj prilagojen parceli in našim različnim željam. Zato smo morali klasifikacijo objekta iz dvojčka spremeniti v dvostanovanjski objekt. Graditi dvostanovanjski objekt pa je mnogo težje, saj lahko naletite na referenta, ki bo zahteval na primer skupni vhod (le zakaj je to dobro?). Partnerja sta pri gradnji dvostanovanjskega objekta do vselitve prisiljena sodelovati pri vseh postopkih, od pridobivanja uporabnega dovoljenja do vpisa v kataster stav. Kar je mučno. Predvsem pa v končni fazi ne moreta zemljiškoknjižno ločiti parcele pod in okoli hiše, in tudi hiše ne moreta razdeliti, kot je to mogoče narediti pri dvojčku.

Zakaj je dvostanovanjski (ali kakršenkoli drug objekt) lahko poljubne oblike, dvojček pa mora biti simetričen? In na drugi strani – zakaj bi morali stanovanji v dvostanovanjski hiši imeti skupen vhod? Tako omejujoča zakonodaja zagotovo ni vzpodbuda za gradnjo hiš z dvema enotama tam, kjer bi sicer stale enodružinske hiše. Menim, da bi morala zakonodaja omogočati in pozdravljati kakršnokoli zgoščevanje pozidave – v nekaterih nemških pokrajinah je gradnja novih enodružinskih hiš celo prepovedana (lahko gradijo le dvo- ali večstanovanjske).

Leta 2019 je MOP izdal priročnik o tipologiji stavb, v katerem navaja dva tipa: dvojčka in simetričnega dvojčka. Za dvostanovanjsko hišo pa pravi, da je to objekt z dvema stanovanjema, ki imata ločena vhoda. Skrajni čas bi bil, da se OPN-ji, vsaj v mestnih občinah, glede dvojčka in dvostanovanjske hiše poenotijo s tem priročnikom. Občinam polagam na srce,  da so klasifikacije v priročniku prava usmeritev glede na zahteve sodobnega časa, ki bi nam osebno prihranila ogromno nesmiselnega truda. V času, ko je planet fizično in mentalno v plamenih, res ni pomembno, ali ima sosed enak gabarit hiše kot ti in ali vstopa v hišo skozi skupni vhod ali skozi svojega. Ubadati se z obliko dvojčka na ravni zakonodaje je zastarelo in nesmiselno.  Namesto tega člena bi mesto moralo vzpodbujati ekološko urbano arhitekturo, ki bo predvsem dostopna in trajnostna. Dobro bi bilo, da so dvojčki končno lahko tudi dvojajčni.

Piše: Janja Brodar, arhitektka
Naslovna fotografija: Matti Varga, WY Design

Vsebine na spletnem portalu outsider.si se razlikujejo od vsebin v tiskani reviji Outsider. Z naročilom na revijo prejmete skrbno pripravljene vsebine in omogočite raznoliko ustvarjanje ekipe sodelavcev Outsiderja. Hvala.

Celoletna naročnina