Jana Hartman Krajnc – VNUKI

Piše: Franc Juteršek

Roman z naslovom Vnuki je najnovejše literarno delo izpod peresa izkušene ter priznane mariborske pisateljice in pesnice Jane Hartman Kranjc. Njen celotni opus šteje zavidljivih osemindvajset pesniških ali proznih del. Roman Vnuki že v naslovu razkrije o čem bo zgodba govorila.

Pripovedovalka na začetku pove, da je knjiga posvečena njenim vnuku Danijelu in vnukinjama Karini in Niki. Skozi posamezne zgodbe oriše svojo neizmerno ljubezen do vseh svojih malih srčkov, s poudarkom na njenega najstarejšega vnuka Danijela, ki je razumljivo, kot najstarejši iz nove generacije njene družine, deležen nekoliko povečane pozornosti.

Vsa dogajanja in posamezna dejstva opisuje na kronološki način. Vsi dogodki, ki jih opisuje, imajo točno določeno časovno in prostorsko opredelitev ter s filigransko natančnostjo predstavljeno vsako posamezno zgodbo. To dokazuje, da avtorica črpa zgodbe iz skrbno zapisanih zadev v dnevniku, katerega že dlje časa vsakodnevno piše.

Zgodbe opisujejo najprej prvorojenega vnuka Danijela, ki je babici nekoliko najbližji. Tudi takrat, ko se rodi še vnukinja Karina, ki je njegova sestrica, je v ospredju Danijelov lik. Nazadnje se jima pridruži še sestrična Nika, ki s staršema živi v odmaknjeni Ljubljani, se ji babica ne more, čeravno bi rada, toliko posvečati, kot mariborskima vnukoma.

Skozi zgodbe o vnukih pripovedovalka predstavi vse člane svoje družine. V prvi vrsti se osredotoči na svojega partnerja, dedija Gorazda, katerega opiše, ne le kot svojega moža, temveč kot izjemno pomembnega sopotnika in pomočnika pri vzgoji, varstvu in tudi razvajanju svojih vnukov. Usklajena sta pri razdelitvi del, neglede, če gre za pomoč pri učenju in opravljanju šolskih obveznosti, rekreaciji ali pri razvajanju posameznega vnuka.

Del zgodbe so tudi Grega in Marina, Danijelova in Karinina starša ter Nejc in Helena, ki sta starša mali Niki. Izstopa predvsem sin Grega, ki kljub svoji zahtevni službi, skrbi za otroka in zavzeto opravlja očetovske dolžnosti. On vozi otroka v šolo in vrtec, vozi otroka k zdravniku, kadar je potrebno, tudi pomoč otrokoma pri opravljanju domačih nalog in učenju, kadar sta doma, izvaja on.

Mami Marini teh lepih lastnosti ne moremo pripisati. Njena skrb za otroka je zanemarljiva, je pa doslednejša pri skrbi zase in za oviranje moža in njegovih staršev, pri vzgoji otrok.
Babica in dedek praktično živita za svoje vnuke od njihovega rojstva. Ves svoj čas posvečata vnukom in praktično rasteta z njimi. Babica ljubezen do svojih vnukov še posebej izkaže, ko jim ob vsaki pomembni priložnosti posveti pesem. Tudi v tem pogledu prednjači vnuk Danijel, saj je v knjigi največ pesmi posvetila prav njemu.

Mama Marina, ki je priseljenka iz Ukrajine, občasno otrokoma zmoti življenjski ritem. Večkrat jih za več mesecev odpelje s sabo v Ukrajino, kjer otroka spoznata tudi ukrajinske sorodnike in se naučita delno tudi ruskega jezika. Otroka se vedno vračata v domače okolje z mešanimi občutki. Najhuje se zgodi, ko se mama Marina po šestnajstih letih odloči, da se bo ločila od moža. Ker mož ne sprejme v paketu zahtevane ločitvene pogoje ter nesprejemljivo delitev premoženja. Z lažmi obsodi moža kot neprimernega očeta, ki je izvajal nasilje nad otrokoma in mu zagrozi, da mu bo odvzela otroka. Prav tako očrni in prijavi taščo, da je v času, ko sta bila otroka pri njih, zanemarjala in tepla. Naj bi jih hranila z neprimerno hrano. Marina je otroka tako zmanipulirala, da jima več pomeni njen novi partner, kot lastni oče. Otroka pozabita tudi na babico in dedka.

Samo mislimo si lahko, kako sta se počutila babica in dedek, ki sta vseskozi
izkazovala brezpogojno ljubezen in sebe razdajala v dobrobit svojih vnukov.
Škoda, da lepa dolgoletna družinska zgodba dobi tako žalosten epilog.