Intervju: »Ne mislim, da mora biti vsak film političen, se pa lahko vsak film interpretira politično.« – Igor Bezinović, filmski režiser

Film Fiume o morte! na Hrvaškem podira rekorde gledanosti, v času mednarodnega filmskega festivala Kino Otok Isola Cinema pa ga bo moč videti tudi v Izoli. Gre za že tretji celovečerni film režiserja, profesorja in video aktivista Igorja Bezinovića, ki smo ga v Sloveniji lahko videli že večkrat, saj je svojo retrospektivo doživel tudi že na Festivalu kratkih Kraken oziroma FeKK v Ljubljani, kot mentor pa se je udejstvoval še pri delavnicah dokumentarnega filma Luksuz produkcije v Krškem. Pred ponovnim prihodom v Slovenijo smo ga prek spleta na hitro ujeli med gostovanjem v Beogradu, kjer je pretekli vikend sodeloval kot član mednarodne žirije.

Fiume o morte!, dokumentarno-igrani celovečerni film o obdobju, ko je Reko okupiral italijanski protofašist Gabriele D’Annunzio, je bil na slovenski premieri dobro sprejet, vseeno pa je tako takrat kot na reprizi nekdo vprašal, zakaj film ni bolj antifašističen. Spraševala sem se, ali ni prav parodiranje nečesa še bolj efektivno, kot če bi na začetek filma napisali, da je ta film zgodba, ki nasprotuje fašizmu?

Točno tako, mislim, da ste dobro povzeli. Ideja je bila, da naredim film o določenem dogodku, ki se je zgodil leta 1919, torej pred prihodom fašizma na oblast. Omenjeni dogodek sem želel obravnavati kronološko, s pomočjo dejstev in tako pustiti gledalcem, da iz videnega sami povlečejo svoje zaključke, glede na to, kako so sprejeli predstavljeno. Nisem želel narediti filma, ki gledalcu že na začetku vse odstre, ampak sem mu želel povedati zgodbo, ki je dovolj odprta, da lahko iz nje sam odčita zgodovino.

Nekateri pravijo, da je vse politično, ali to potem velja tudi za filme? Je film potemtakem sploh lahko apolitičen? Vaši so vedno družbeno angažirani, je to zato, ker ste fakultetno šolanje najprej zaključili z diplomo iz sociologije in filozofije, vplivi česar se v vašem delu vidijo še danes?

Menim, da avtor k filmu lahko pristopi povsem apolitično, brez kakršnegakoli političnega konteksta. Film lahko ustvari tudi iz drugih vzgibov, ki niso politični. Nekdo lahko naredi film samo zato, ker ga zanima, kako bo izpadla tekstura pri snemanju na 8-milimetrski filmski trak, pa je to vseeno film. Nekdo lahko naredi film o Sneguljčici in sedmih palčkih, ker želi zabavati otroke. Kot interpreti, denimo filmski kritiki, pa lahko te posnete materiale gledamo v kontekstu proizvodnje filma, njegove dostopnosti, skozi prizmo feministične perspektive ali perspektive tistih, ki so bolj »palčje« rasti. Vedno lahko najdemo politične elemente v filmih, če jih le iščemo, torej, če imamo namen. Ne mislim pa, da mora biti vsak film političen, se pa lahko vsak film interpretira politično. Kot ste sami dejali, sem pred filmom študiral sociologijo in filozofijo prav v najbolj formativnem obdobju in udejstvovanje na Filozofski fakulteti je zagotovo močno vplivalo na mojo estetiko in politično stališče.

Leta 2012 ste posneli film o študentski blokadi Filozofske fakultete v Zagrebu. Ste morda razmišljali tudi o snemanju trenutnih študentskih protestov v Srbiji ali so ti predaleč od vas? Zdi se, da se večinoma ukvarjate s tematikami, ki so vezane na Hrvaško?

Do sedaj sem se najbolj ukvarjal s temi temami, se pa v času, ko opravljava ta intervju, nahajam v Beogradu, na festivalu Beldocs, kjer bodo danes zvečer zavrteli moj film Fiume o morte!, kar smatram za veliko čast. Odvrteli pa ga bodo tudi študenti v okupiranem SKC [Študentskem kulturnem centru, op. a.]. Mislim, da je eden od razlogov, da so ga izbrali, prav ta, da sem avtor filma Blokada, ki ga je mogoče primerjati z njihovo trenutno situacijo v Srbiji. Veseli me, da sem videl veliko filmarjev, ki snemajo trenutne proteste, in menim, da je pomembno, da imaš pristop od znotraj, kot sem ga imel sam, ko sem kot pravkaršnji diplomiranec leta 2009 snemal blokado v Zagrebu. Sam sem v Srbiji prvič po letu 2001, mi je pa zelo zanimivo iz prve roke videti, kaj se tu dogaja. Tako danes kot včeraj sem na ulici videl protestnike, tako da gre za vsakodnevno dogajanje, ki je veliko intenzivnejše od tistega, ki smo ga sami snemali v Zagrebu. Če bi imel navdih, bi prišel snemati tudi sem, saj ne verjamem, da je to rezervirano samo za tiste, ki živijo tukaj, ali samo za študente. Se mi pa zdi, da je trenutno najpomembnejše, da se študenti snemajo sami in da predstavljajo to na način, na katerega želijo biti predstavljeni. Sam se sicer večinoma lotevam tematik s področja Hrvaške zato, ker mi je to blizu, ker o tem nekaj vem, glede tega nekaj čutim ali sem na to vezan čustveno. Če bi živel v Keniji, bi verjetno snemal filme o Keniji, zdaj pa nimam nobene potrebe, da bi šel tja.

Včasih se kaj odvija v naši bližini, pa o tem nič ne vemo. V Fiume o morte! ljudi na reških ulicah sprašujete, če poznajo zgodbo o D’Annunziu, ampak se zdi, da o tem ne vejo skoraj ničesar.

Z večino je tako.

Sami ste o tem razmišljali že dolgo, se je scenarij v tem času kaj spremenil?

Prvi posnetki za ta film so nastali leta 2011, pred štirinajstimi leti, ko sem imel 28 let. Premiero smo imeli, ko sem jih štel 41, torej sem imel to idejo v glavi skoraj pol svojega življenja in scenarij se je ves čas spreminjal. Leta 2011 sem snemal intervju z nekim starim Rečanom, ki je v mesto prišel iz Suska in je D’Annunzia pri šestih letih videl v živo. Leta 2018 smo ob stoti obletnici konca prve svetovne vojne snemali pohod italijanske neofašistične skupine Casa Pound v Trstu in takrat sem prvič delal s slovenskim direktorjem fotografije Gregorjem Božičem. Gre za zelo atraktivne materiale, ki smo jih dolgo montirali, a so se nazadnje pojavili povsem na koncu, v epilogu. Ves čas sem namreč dobival sugestije, ki so v meni odpirale različne možnosti in smeri interpretacije. Nisem hotel avtomatsko reči: »Poglejte, to je povezano z neofašizmom!« Zato, ker mislim, da bi bilo to  banaliziranje dogajanja. Seveda se lahko poveže z neofašizmom in z veseljem bi prebral kakšen kvaliteten članek ali knjigo, morda kulturološko analizo o prvih pojavih protofašizma in neofašizma, o paralelah med obema smerema, ampak za ta film se mi je zdelo, da je to dovolj.

Kako pa ste uspeli priti do člankov in arhivov v zvezi z okupacijo? Delno se zdi, da ste igrani del vključili zaradi pomanjkanja arhivskih posnetkov, po drugi so pravi ti temelj vašega filma?

Pravzaprav je iz tega obdobja od 1919 do 1920 ostalo ogromno, kar 10.000 fotografij. Za to časovno obdobje je to zelo velika količina arhivov. Po nastanku televizije je seveda nastalo še več materialov, ki so tudi zvočni, ampak glede na letnico tega dogodka je bil zelo dobro zabeležen. Prav bogastvo teh arhivov je bil eden od razlogov, da jih sploh vključim in se poigram z rekonstrukcijami prizorov, ki bi pri gledalcih spodbudili morebiten razmislek o tem, ali je bilo tisto obdobje kako podobno sedanjemu.

Zakaj pa ste snemali s posamezniki, ki niso igralci?

Odločil sem se, da bi raje delal z običajnimi meščani, saj sem želel zgodbo povedati iz njihove perspektive in želel sem si, da bi bila to neke vrste naša skupna zgodba. Mislim, da je to eden od razlogov, zakaj so Rečani film tudi sprejeli za svojega, saj nisem le jaz tisti, ki bi pripovedoval skozi scenarij. Prelepo je bilo delati z njimi, čeprav je bilo njim verjetno bolj zabavno, saj sem moral sam med snemanjem ves čas nekaj razmišljati, pravzaprav delati, a šlo je za res posebno izkušnjo. Več kot eno leto smo snemali izrazito intenzivno, spoznal sem številne ljudi, res je šlo za izkušnjo, ki se bo malokomu zgodila v življenju. Bilo je super, v enem letu sem praktično na novo spoznal celotno mesto.

V film ste sicer vključili tudi prizor, v katerem se D’Annunzio sprehaja pred povorko nogometnih navijačev. Ste to tudi inscenirali ali je morda šlo za konec tekme, ki se je dobro zaključila za domačo ekipo, pa ste bili slučajno ob pravem času na pravem mestu?

Ni šlo za konec tekme, gre za precej običajno situacijo, ko se navijači reškega nogometnega kluba po mestu sprehodijo do najete ladje, ki jih nato čez noč odpelje na gostovanje v Split, kjer njihovi ljubljenci odigrajo tekmo proti Hajduku. Gre za dobro znan in napovedan dogodek. Če bi hoteli kaj takšnega posneti sami, bi to zahtevalo preveč organizacije in finančnih sredstev.

Ste sicer med snemanjem naleteli na kakšnem probleme? V filmu vidimo gospo, ki enega od mladeničev, oblečenih v črnosrajčnike, povpraša, zakaj je tako oblečen. Je bil to edini primer, ko so ljudje nenavadno odreagirali na skupine fašistov, ki so se nenadoma pojavile na ulicah?

Dostikrat se je zgodilo, da so ljudje prišli kaj vprašat, ampak ker se je to zgodilo dolgo nazaj, pred več kot sto leti, nima glede tega nihče zares trdnega mnenja. Če bi snemali film o drugi svetovni vojni ali o vojni za odcepitev od Jugoslavije, bi bila mnenja meščanov veliko trdnejša. Omenjena gospa, ki je slučajno prišla mimo, pa je članica italijanske skupnosti in je zato imela zelo razdelano stališče glede tega. Všeč mi je, da ste to omenili, saj gre za eno od meni najljubših scen v filmu.

Je bil film v Italiji sprejet tako kot pri gospe ali kako drugače?

Zelo lepo so ga sprejeli, saj so na projekcije prišli tisti, ki  jih je zanimalo, kako vse skupaj vidi neki Rečan. Tisti, ki so politično bolj desni, se verjetno niso odpravili v kino, ko so videli, da je film posnel nek Slovan, nek Hrvat, iz perspektive današnjih Rečanov. So ga pa hitro razumeli za propagandnega in zato je bilo nekaj komentarjev z desne, da gre za slovansko propagando in partizanski film, ampak to so bili osamljeni primeri. V Italiji je film sicer dobil priznanje italijanskega nacionalnega sindikata filmskih kritikov, kar je iz perspektive filmske stroke zelo lepo. Italijanska distribucija traja že od februarja in mislim, da je edini problem ta, da gre za politični dokumentarec, zato ne bo nikoli prišel v mainstreamovske italijanske medije. Gre pač za vsebino, o kateri v pogovornih oddajah na RAI ne govorijo radi.

Je na Hrvaškem film že postal del srednjetočnih medijev?

Na Hrvaškem vsekakor, saj je že zdaj eden od najbolje gledanih dokumentarnih filmov v zgodovini Hrvaške in morda bo, če bo še malo vztrajal v kinu, kmalu postal najbolje gledani dokumentarec vseh časov na Hrvaškem. Za dokumentarni film je to zelo nepričakovano, posebej zato, ker ljudje vse manj hodijo v kino, kaj šele, da bi gledali dokumentarce, ki jih ponavadi gledajo na televiziji. Ni pa to klasičen dokumentarec, saj koketira z igranim filmom. Prikazan bo tudi na HRT in na TV Slovenija, saj je ustvarjen v koprodukciji z njima, vprašanje pa je, ali bo kadarkoli na televiziji prikazan tudi v Italiji.

Kako so ga sprejeli na Reki? So vsi Gabrieli D’Annunzii zdaj tam postali slavni?

Res je. Odkar je film prejel nagrado na festivalu v Rotterdamu in je vest prikapljala v reške medije, so ga meščani sprejeli za svojega. Na Reki še danes na vsako projekcijo pride več kot sto ljudi. Prebivalci mesta ga ne le hodijo gledat v kino, o njem govorijo, se smejijo, tako da kot avtor lahko rečem, da se je izšlo nad pričakovanji.

Videli ga bomo tudi na Kino Otoku, kjer ste gostovali že večkrat. Kdaj je bilo prvič?

Leta 2015, ko so organizirali retrospektivo mojih kratkih filmov, kar je bila zame velika spodbuda, saj je šlo za filme z mojega YouTube kanala in neke krajše filme, ki sem jih snemal za festivale in televizijo. V bistvu zelo različne stvari. Kino Otok je bil eden od prvih festivalov, zagotovo pa prvi mednarodni festival, ki je to storil in dal priznanje mojemu opusu kratkih filmov, kar mi je dvignilo vero vase in mi dalo novo motivacijo. Res sem vesel, da bom lahko spet prišel na Kino Otok, kamor se rad vračam. V obliki predfestivalskega dogodka sem na AGRFT nedavno že predaval o svojih filmih, pogovor pa je moderirala Varja Močnik in dogodek je bil res lepo obiskan.

Zakaj pa se na Kino Otok vračate? Kaj je tam tako lepega? Radi gledate filme ali pridete samo obiskati prijatelje?

Seveda gledam filme, poleg tega pa se mi zdi odlično, da gre za festival, ki nima nagrad. Na ostalih se ljudje ves čas sprašujejo, kdo bo zmagal, potem pa pride predzadnji dan, podelijo se nagrade in to je to, čeprav tudi tja nihče ne pride samo zaradi nagrade, ampak tako je na festivalih, ki imajo tekmovalne programe. Na Kino Otoku tega ni, zato je vse skupaj še bolj sproščeno, filmofilsko, naj gre za gledanje filmov ali spoznavanje novih ljudi, zato imam še raje to atmosfero, ki je bolj sproščena kot kje drugje. To lahko zagotovo rečem, da gre za enega ljubših mi festivalov.

Projekcija vašega filma bo v Letnem kinu Arrigoni. Vas to moti ali smatrate izkušnjo gledanja filma na prostem za drugačno, čeprav nas včasih zmoti kakšen zvok iz okolja?

Gre zgolj za drugačen tip projekcije. Avtor se mora sprijazniti s tem, da tam slika in zvok verjetno ne bosta popolna. Meni je kot avtorju to povsem v redu. Nedolgo tega sem imel projekcijo v Benetkah. Postavili so le sedemnajst stolov, prišlo pa je okoli petdeset ljudi, ki so bili povsem nagneteni, projekcija se je skoraj vsakih deset minut povsem ustavila, ker so film predvajali s spletne povezave, ki je bila res slaba. Ampak, ko se je film zaustavil, so ljudje o njem malo poklepetali, šli do šanka in podobno, ves čas je bila izjemno dobra atmosfera. Všeč mi je, ko je film prikazan v idealnih pogojih, ampak po drugi strani so dobrodošli tudi druženje, premikanje, radovednost, komentiranje. Ko smo imeli na Reki premiero filma so ljudje ves čas ploskali in govorili, ampak ni bilo ni hudega, saj je bila res dobra atmosfera.

Pa bi morali filme vseeno gledati v kinu?

Menim, da jih je pomembno gledati v družbi, z ljudmi, da gre za skupno izkušnjo. Da ko prideš iz kina, v katerem si užil neko zgodbo in dobil nek vtis, pogledaš v oči nekomu drugemu, s katerim si si delil to doživetje, in morda o tem malo spregovoriš, procesiraš videno in tako. Če gledaš film sam doma, na televiziji ali na računalniku, je izkušnja drugačna. Vseeno je lahko lepa, ampak je povsem drugačna od kinematografske. V vsakem primeru pa je nezamenljiva in zato neprimerljiva. Prav zato verjamem, da čeprav vse manj ljudi hodi v kino, ta ne bo nikoli izumrl.

Kaj pa, če mu pri tem štrene zameša politika? V Srbiji so nekaterim, s kulturo povezanim dogodkom in dejavnostim zaradi protestiranja že odvzeli sredstva. Imate tudi na Hrvaškem kakšno cenzuro, če govoriva o državnih sredstvih?

Zdi se mi, da se lahko svobodno govori o vsem, pogosto pa pride do avtocenzure, zato je manj tematik, ki se jih bodo ljudje sploh odločili prijaviti na takšne razpise. Prijavil boš pač tisto, za kar verjameš, da ti bodo dali denar. Ne bi mogel reči, da na Hrvaškem trenutno obstaja kakšno radikalno provokativno gibanje, a po drugi strani menim, da hrvaški film pokriva širok spekter tematik, tudi s filmi, ki jih ustvarjamo na akademiji, kjer učim in kjer snemamo tudi filme s provokativnimi in progresivnimi vsebinami. Ne zdi se mi, da bi bila prisotna takšna cenzura, kot jo v Srbiji doživljajo študenti pod Vučićem, ne mislim pa niti, da je hrvaška kinematografija, še bolj pa televizijska produkcija, najbolj progresivna na svetu. V primerjavi s katerimi drugimi je dokaj konservativna.

Ali se avtorji pri razpisih zaradi nizkega financiranja katerih žanrov tudi izogibate? Zaradi nizkih sredstev se v Sloveniji filmarji zato raje množično odločajo kar za intimne drame, katerih produkcija je najcenejša.

Slovenija in Hrvaška namenjata približno enako količino denarja za film, ampak Fiume o morte! je zanimiv primer, ker gre za neke vrste epski film, v katerem igra na stotine statistov, ima bogato kostumografijo in res drage arhive ter glasbo. Razlog, da nam ga je uspelo dokončati, je delno v tem, ker je šlo v osnovi za dokumentarec, ki je cenejši, delno pa zato, ker je šlo za mednarodno koprodukcijo. Tretji razlog je gotovo ta, da je film nastajal zelo dolgo. Je pa zato hkrati dokaz, da se da narediti tudi kaj ambicioznejšega in da ne rabimo zato gledati dveh igralcev v dnevni sobi.

Ste se zato odločili za naturščike, ker so cenejši?

Tudi če bi se igralci ponudili za brezplačno sodelovanje, bi se raje odločil za naturščike. Sodelovali so neki študenti igre, nisem pa želel uporabiti niti znanih meščanov iz reškega kulturnega življenja, ker sem želel, da se vidi običajne ljudi.

Ste jih torej res, kot vidimo v filmu, pobirali kar po ulici in vsakega plešastega moškega vprašali, če bi igrali D’Annunzia?

Tako to gre, ta del je povsem dokumentaren. Na začetku snemanja nisem niti vedel, da se bom odločil za več D’Annunzijev, nazadnje jih je nastopilo sedem.

Zakaj?

Glavni razlog je, da vse te odgovornosti nisem želel zvaliti na eno samo osebo, ki bi jo nato ustavljali na ulici, ampak sem želel, da se razporedi.

Se bo vaše potovanje po različnih premierah po svetu še nadaljevalo ali se za film zaenkrat zanimajo samo okoli Jadranskega morja?

Če bo šlo vse po sreči, bom prav kmalu odšel v Kijev, pa v Tajpej. V Italiji je bilo že ogromno projekcij in še se napovedujejo, prav tako je zanimanje veliko na Balkanu. Všeč mi je tudi, da film res dobro komunicira tudi na mednarodnem nivoju in da ga bom lahko predvajal tudi v Severni Afriki, Armeniji, Kanadi in morda še kje.

Pia Nikolič