Intervju: »Kmetje bodo lahko postavili sončno elektrarno, ampak bodo pridobljeno elektriko lahko porabili izključno v prostoru, na katerem bodo paneli postavljeni.« -dr. Jože Podgoršek, predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je konec januarja predstavilo predloge sedmih novih zakonov s področja kmetijstva, glede katerih pravijo, da so se veliko pogovarjali z deležniki. Predstavniki kmetijstva so njihove besede zanikali in dejali, da so nastajali v tajnosti, do številnih predlogov pa so kritični. 

Javna razprava, ki je trajala 45 dni, se je nedavno končala, zato smo o spremembah zakonodaje spregovorili s predsednikom Kmetijsko-gozdarske zbornice dr. Jožetom Podgorškom, ki je kot kandidat SDS položaj zasedel oktobra lani. Kmetijstvo, pravi, da pozna z vseh zornih kotov, kot kmet in kot minister. V tej vlogi smo ga videli, ko je položaj nastopil v 14. vladi Republike Slovenije pod vodstvom Janeza Janše, ko je zamenjal Aleksandro Pivec. Pred tem je bil od septembra 2018 državni sekretar na tem ministrstvu.

Kako ste zadovoljni z načrtovanimi spremembami zakonodaje?

Na nek način jih podpiramo, saj je bil Zakon o kmetijstvu že nepregleden in potreben prenove. S to namero bo razpadel na dva zakona. Žal pa ugotavljamo, da je spremenjen le v 20 odstotkih, ostalo je bolj kot ne prepisano. Ocenjujemo, da gredo prav te spremembe na škodo kmeta oziroma lastnikov gozdov, zato smo kritični do predlaganih sprememb in bi si želeli več posluha s strani ministrstva. Počasi sicer že prihajajo prvi odgovori na naše pripombe.

Lahko o njih že javno spregovorite?

Zaenkrat ugotavljamo, da ministrstvo pri uredbah kmetijskih zemljišč vztraja pri nekaterih uzurpacijah, kot je fotovoltaika, čemur kmečke organizacije ostro nasprotujemo, zlasti na način, kot je to zapisano zdaj. Glede tega pričakujemo še konkretna pogajanja, trenutna oblika zapisa za nas ni sprejemljiva. Piše denimo, da kmetje lahko postavijo sončno elektrarno, ampak, da lahko pridobljeno elektriko porabljajo izključno v prostoru, kjer je elektrarna postavljena, ne morejo pa je tudi prodati na trgu. Skladišče za stroje, kamor bi lahko panele namestili, elektrike praktično ne rabi. V Črnomlju so pred nekaj leti postavili sončne panele na pašnik, kot se predvideva po novem zakonu. Prišla je toča, razbila elektrarno in zdaj je tam na tleh kopica koščkov stekla, zato se tam verjetno nikoli več ne bodo pasle ovce. V Sloveniji imamo zaenkrat dovolj streh, parkirišč, degradiranih območij, kamor bi lahko postavili sončne elektrarne. Po prvih izračunih naj bi temu zdaj namenili tudi 130.000 hektarjev kmetijskih površin, kar je 22 oziroma 23 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč pri nas. Če bi prišlo do izkoriščanja celotnega tega potenciala, bi to vplivalo tudi na biodiverziteto, saj blizu površin s sončnimi paneli praviloma izginjajo ptiči, ker se jih bojijo, saj nanje delujejo kot ogledala. Zato pogrešamo tudi glas tistih, ki vedno govorijo o tem, kako morajo kmetje kmetovati zavoljo biodiverzitete.

Ali ne potrebuje kmetijsko zemljišče v veliki meri osončenih površin?

Dejansko gre za tekmo med energetiko in rastlinsko pridelavo za isti sončni žarek, ki ga oboji potrebujejo. Na to področje bi morali stopati s previdnostjo, pripraviti pravo tehnologijo, pod katero bo mogoča rastlinska pridelava, ne pa tega omogočati kar počez s spremembo zakonodaje.

Je v zakonu morda opredeljeno, da morajo biti to bolj nerodovitne površine?

Novela, ki je bila dostopna na portalu e-demokracija, je predvidevala postavitev na zemljiščih z boniteto do 20 (od 100) in pri agrofotovoltaiki na zemljiščih z boniteto do 35 (od 100), torej na slabših zemljiščih, na katerih pa se še vedno prideluje hrana ali pase živina, goji sadje ali trte. Z izrabo teh zemljišč zaradi fotovoltaike bi pridelava gotovo padla.

Se vam sicer zdi, da se v Sloveniji s kmetijskimi zemljišči ravna gospodarno? Zaradi gradnje poslopja za podjetje Magna v Hočah se je za vedno izgubilo sto hektarjev najboljših kmetijskih zemljišč.

Ko se je gradilo avtocestni križ, so ponekod gradili čez najboljša kmetijska zemljišča. Vemo, da bi lahko šle trase na posameznih delih tudi mimo njih. V zgodovini je tudi ministrstvo, ki je eden od mnenjedajalcev pri občinskih prostorskih načrtih, delovalo manj strogo, danes pa je postalo kar strog pogajalec. Pozimi leta 2022 smo zakonodajo spremenili tako, da lahko ministrstvo od občine zahteva, da preseli industrijske cone in možnost pozidave na manj kvalitetna kmetijska zemljišča, če pa to ne gre, lahko država od nje zahteva izravnalne ukrepe, kot je vzpostavitev drugih kmetijskih zemljišč in podobno, kar pozdravljamo. Z novim zakonom priganjamo, da bi kmetijska zemljišča tudi trajno zavarovali na vsaj 30.000 hektarjih in to tako državna kot zasebna. 

Zakaj pa ste bili kritični do člena o predkupni pravici države pri nakupu kmetijskih zemljišč? Nekateri se sprašujejo, ali ne bi ta člen zmanjšal zlorabe zakonodaje s strani navideznih kmetov, ki kupujejo zemljišča in potem prek najemnikov pobirajo njihove subvencije, od katerih nato bogatijo?

Ministrstvo je predlagalo, da bi imela država predkupno pravico že pri majhnih površinah, kot jo ima že zdaj pri gozdnih kompleksih večjih od dveh hektarjev. Menimo, da bi se to lahko uvedlo le, če se vnaprej zapiše, kako se bo ta zemljišča potem razdelilo, saj imamo do tega kmečke nevladne organizacije veliko zadreg. Najbolj kvalitetna zemlja je v državnih rokah, oziroma v rokah peščice velikih kmetijskih podjetij, medtem ko družinske kmetije do zemljišč praktično ne morejo priti. Ministrstvo je naš zadržek razumelo in v zadnji verziji zakona tega člena ni več. Zadržani smo tudi do predvidenega povečanja plačil za nadomestno izgradnjo, do namenskih sredstev, ki jih kmetijsko ministrstvo pobira od vseh, ki gradijo na kmetijskih zemljiščih in morajo državi plačati nadomestilo. To so namenska sredstva, ki se porabljajo za izboljšanje pogojev kmetovanja, za odpravo zaraščanja zemljišč in ne smejo biti porabljena za kupovanje novih. Vpletenost države v to bi gotovo dvignila ceno zemljišč, kar smo v preteklosti že lahko videli, ko je država hotela preprečiti nakupe kmetijskih zemljišč s strani tujcev v obmejnem pasu.

Lastnike kmetijskih zemljišč, pa tudi lastnike gozdov in živali, želijo z novo zakonodajo umakniti iz nekaterih postopkov.

Če govorimo o tem, da se v Zakonu o gozdovih ukinjajo sveti za gozdove, organi, ki sprejemajo načrte, soodločajo o odvzemu divjadi, sečnjah in drugem ter v katerih so deležniki, na katere to načrtovanje definitivno vpliva, vemo, da se iz postopkov odločanja umika posameznike, ki tam gospodarijo. Do tega smo kritični, saj menimo, da bi morali biti vključeni v proces. V Zakonu o kmetijstvu se predvideva, da se lahko opravijo tudi pregledi kmetijskega zemljišča s strani agencije za kmetijske trge brez vednosti lastnika. Mi pravimo, da ga je potrebno vsaj obvestiti, da se sam odloči, ali bo pri pregledu prisostvoval ali ne. Lahko bi se o tem odločil tudi ob oddaji subvencijske vloge, vendarle govorimo o zasebni lastnini. Tudi pri zakonu o zdravju živali se predvideva izvajanje veterinarske službe brez prisotnosti lastnika živali. V zakonu je napisano, da mora lastnik samo omogočiti, da bo hlev odprt, vanj pa, da lahko pride, kdor hoče. Uprava nam je sicer tolmačila, da ta člen narobe razumemo. 

Vrhunec so odločbe na tem področju dosegle z ukinitvijo posvetovalnega telesa Sveta za kmetijstvo in podeželje na kmetijskem resorju, čeprav je to edino posvetovalno telo vsakokratnega ministra, ki daje mnenja na zakonodajo, strateške načrte. Strinjamo se, da v tem posvetovalnem telesu kdo manjka, denimo predstavniki ekoloških kmetov, ki jih po dosedanjem zakonu ni bilo, a bi bilo bolje, da bi jih dodali, kot da se to telo ukine. Ministrica in ministrstvo so sicer večkrat komunicirali, da je ta paket zakonodaje nastal v sodelovanju z deležniki, ampak ključne kmečke nevladne organizacije ne vemo, kdo je to bil, ker ni bil zraven nobeden od nas. Zbornica je tukaj prav zato, da mnenje posameznika ali manjše skupine kmetov spravi v kontekst sistemskega pogleda, ga presodi, da se tu izoblikujejo naša končna mnenja. Ta nesistemskost je v nekem delu v tem zakonu vidna v tem zakonu. Strah nas je tudi, da so pri pripravi sodelovale nevladne organizacije s področja trajnostne rabe naravnih virov, zaščite narave in okolja, ne pa tudi kmetje in rejci. Zdi se, da se v zakonodajo vpisuje izjemno enostranske rešitve, večinsko mnenje pa se praktično ne upošteva.

Kako pa bo po novem z javno službo kmetijskega svetovanja? Se bo tudi ta reorganizirala oziroma preselila pod nov organ v sestavi ministrstva?

Prvotna verzija zakona je to res predvidevala, a je ministrstvo odločbo zdaj umaknilo, torej služba ostaja zbornici. Namesto tega bomo šli v njeno prevetritev, saj zagotovo obstajajo možnosti za izboljšavo. Zdaj ministrstvo službi daje naloge, ki jih mora opraviti praktično do ure natančno. Določeno število jih mora nameniti ekološkemu kmetovanju, določeno zelenemu prehodu in posameznim panogam. Služba samo izvaja naloge ministrstva, čeprav smo ob prvi objavi predlagane zakonodaje veliko poslušali kritike, da ni prisotna med kmeti. Celoten servis javne službe je od 19. marca in bo do 6. junija za računalniki, kjer obravnava subvencijske vloge. Na najboljše dni jih obravnava od 1.200 do 1.300, samo letos smo jih prejeli 53.000. V tem trenutku smo še bolj kritični, ker v času subvencijske kampanje ministrstvo odpira kopico javnih investicijskih razpisov, zaradi katerih se kmetje ponovno obračajo na službo, da jim jih pomaga izpolniti. Upam, da bomo sprejeli nekatere ukrepe in našli rešitve za preobremenjenost tega sistema, morda s podaljšanjem razpisnih obdobjih. Proces dela javne službe zdaj obravnava delovna skupina, za katero upamo, da bo s svojim delom zaključila do jeseni, ko nas čaka novo pogajanje za novo sedemletno koncesijsko  obdobje.

Bodo vse načrtovane spremembe pripeljale do zmanjšanja administrativnih bremen, ki si ga ves čas želijo kmetje?

Na podlagi te zakonodaje zagotovo ne, pravzaprav obstajajo bojazni, da bi čez nekaj let lahko prišlo do novih birokratskih bremen, a ne še v tem trenutku. Jih pa tudi ne zmanjšuje. Morda smo bili pri tem sami najbolj ambiciozni, ko smo predlagali, da bi se po vzoru Avstrije uvedel model, da bi pridelava prve stopnje lahko sodila pod primarno obdelavo, da ne bi bilo potrebno registrirati dopolnile dejavnosti. S tem bi manjšim in srednje velikim kmetijam omogočili stabilizacijo dohodka, ker bi lahko brez dodatne prijave razsekovale meso, sušile zelišča, izdelovale mlečne izdelke in podobno. V Avstriji lahko brez dopolnilne dejavnosti oddajajo celo do deset sob. Če želite trenutno opravljati dopolnilno dejavnost, jo morate registrirati, izdajati račune, voditi knjigovodstvo, od česar pridejo le dodatni stroški in birokratsko breme. Ne težimo k temu, da bi se umikali iz davčnega dela in ne borimo se za to, da bi morali biti kmetje oproščeni plačila davka. Govorimo le o debirokratiziranem sistemu pobiranja davkov preko katastrskega dohodka, ki bi lahko bil višji, v zameno pa ne bi rabili voditi računovodstva. Druga možnost bi bila oddaja subvencijske vloge na način davčne napovedi, ki se je v zadnjih desetletjih avtomatizirala. V Sloveniji imamo na voljo satelitski pregled površin, ki se mu reče Sopotnik in lahko na tri dni, ali če je oblačno na deset dni, natančno pokaže, kaj se na zemljiščih dogaja. To bi bili koraki v smeri debirokratizacije, ki bi bistveno zmanjšali birokratsko breme in s tem olajšali kmetovanje.

Kako pa je s trajnostjo? Se da tudi tu še kaj poenostaviti? Je to sploh področje, s katerim se želijo kmetje ukvarjati? Po zadnjih večjih protestih se je morala Evropska unija ukloniti njihovim zahtevam in zavoljo tega omiliti okoljsko zakonodajo, čeprav so prav oni tisti, ki prvi čutijo podnebne spremembe.

Če kdo, si kmetje resnično želijo čistih tal, vode in zraka, torej čistega okolja, v katerem lahko pridelujejo varno in kvalitetno hrano, česar v onesnaženih tleh ne moreš. Verjamem, da vsi kmetje skrbimo za to, da trajno ohranjamo naravne vire. Lani je bilo v Sloveniji prvič narejeno poročilo o izpustih toplogrednih plinov, v katerem je jasno vidno, da je ravno kmetijski sektor v zadnjih 15 letih naredil največji napredek v zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, povprečno za 16 odstotkov. Na področju gnojil smo od leta 1999, ko je bila njihova raba najvišja, nekatere komponente praktično prepolovili. Že dolgo smo sledili evropski resoluciji Od vil do vilic, ki je predvidevala razpolovitev gnojil, sredstev za varstvo rastlin in podobnega. Slovensko kmetijstvo, lahko rečemo, je okoljsko vzdržno. Bili smo med prvimi, ki smo prepovedali neonikotinoide zaradi zaščite čebel, še preden je Evropska unija posegla na ta trg. Prišli so celo pogledati, zakaj bolj omejujemo nekatera sredstva kot drugje. Kmalu za tem obiskom so neonikotinoide zaradi zaščite naravnih opraševalcev prepovedali po celotni EU. Popuščali nismo niti, ko je bil velik pritisk na zmanjšanje nivoja varnosti pri uvajanju novih sredstev za varstvo rastlin. Čebelarska zveza pravi, da že kakšno desetletje v Sloveniji nimamo več težav s pomori čebel, kot se je to množično dogajalo okoli leta 2010, ko so od zastrupitev umirale cele družine. Želimo pa si, da bi imeli na nivoju EU enoten trg, saj v Sloveniji za marsikaterega škodljivca oziroma bolezen nimamo več registriranega dovoljenega protisredstva, torej so naši kmetje v podrejenem položaju. Pri hrani imamo prost pretok blaga, pri sredstvih, kot je biološka zaščita, pa ne. Velika podjetja se zaradi majhnosti trga sploh ne odločajo za njihovo registracijo na majhnem trgu, zato nekaterih pripravkov oziroma predatorjev ne moremo uporabljati, ker niso dovoljeni, čeprav bi z njimi bistveno zmanjšali rabo sredstev za varstvo rastlin in kemičnih sredstev, zlasti v rastlinjakih, sadovnjakih in pri jagodičevju. Če bi vnesli škodljivce našim škodljivcem in s tem uničili denimo listne uši, za to ne bi rabili fitofarmacevtskih sredstev, ker bi s tem vzpostavili ravnotežje, ki ni več gospodarsko pomembno. Tu in tam bi še našli kakšnega škodljivca, a v veliko manjšem številu. O tem bomo zagotovo spregovorili z evropskim komisarjem za področje kmetijstva, ki nas bo obiskal v maju.

Bi lahko za konec ocenili še, do katere mere je Slovenija trenutno samopreskrbna v pogojih, v katerih njeno kmetijstvo trenutno deluje? Bodo spremembe zakonodaje kako pripomogle k temu?

V Sloveniji glede tega hitro pridemo na tanek led. Zaenkrat smo samooskrbni na področju živinoreje, mleka, govejega mesa, piščančjega mesa in tudi jajc. Pri svinjini smo iz 80 odstotkov samopreskrbe ob osamosvojitvi, padli na današnjih 35. Zaradi naravnih danosti in malo ravninskih območij so žita, sadje in zelenjava prav tako pri okoli 35 odstotkih samooskrbe.

So k temu v zadnjih letih pripomogle redne pozebe?

Tudi, a pri sadjarstvu imamo načeloma, če ni pozebe, dovolj le jabolk. Pridelamo jih celo več, kot jih porabimo, ostalih sadnih vrst pa je bistveno premalo. Zelenjave v kratkem sezonskem obdobju pridelamo celo več, kot je porabimo, ampak je ta sezona zelo kratka. Na področju žit smo preskrbni od 70 do 80 odstotkov, če je normalna letina, pa imamo koruze več, kot jo potrebujemo. Okoli 55-odstotno smo samopreskrbni tudi pri krušnih žitih, torej smo tudi pri tem odvisni od uvoza, večinoma z Madžarske, ostalo iz Hrvaške in Srbije. Glede na to, da nam grozi kar nekaj bolezni živali po celotni EU (slinavka, parkljevka, afriška prašičja kuga, ptičja gripa, atipična ptičja kuga, modrikavost jezika) sedaj beležimo veliko težavo zaradi zagotavljanja biovarnosti. Te bolezni nam lahko bistveno zamajejo samooskrbo. Na Slovaškem so morali zaradi slinavke in parkljevke pobiti že toliko živali, da jim je samooskrba z mlekom na letni ravni padla za deset odstotkov, zato si res želimo, da bi pri nas izvajali vse varnostne ukrepe glede živali. Tu lahko rejci naredijo največ. Evropska unija je v tem trenutku na preizkušnji in verjamem, da bo Evropska komisija uspela najti tiste rešitve, ki bi ohranile ta nivo samooskrbe, vedno pa lahko rečemo, da lahko tudi vsak Slovenec nekaj pripomore k temu, če ne drugače, na način, da posega po prehranskih izdelkih slovenskega porekla. Da je samopreskrba pomembna, smo dobro videli v času začetka vojne v Ukrajini, ko je Madžarska za par dni zaprla pretok pšenice v Slovenijo in je zavladala panika, čeprav je je bilo še dovolj v blagovnih rezervah, pri mlinarjih in pekarjih. Vsaka država bo v krizi našla na pol legalen ukrep, da se reši, celo Slovenija je v času koronavirusa sprejela zakon, ki bi omejil izvoz prehranskih izdelkov izven države v primeru prehranske nevarnosti, ampak je to opazila Evropska komisija in zakon smo morali ugasniti. To so v času covid delale vse države po Evropi, hotele so rešiti lastne državljane, to je ključna naloga vsake države.

Pia Nikolič