Informativni, kritični, odstirajoči, drugačni

Fiume o morte!

(Igor Bezinović, Hrvaška, Italija, Slovenija, 2025, 112’)

Svet zavoljo lastnih koristi vse bolj uničujejo netolerantni populistični politiki, ki preprosto ljudstvo prepričujejo, da so za njihove tegobe v resnici krivi vsi ostali. Vsi, ki izgledajo drugače od njih, verujejo v drugega boga ali kaj sorodno trapastega in neutemeljenega. Lahko bi zapisali, da se je vse začelo pred približno sto leti, ko je samovšečni plešasti italijanski literat Gabriele D’Annunzio šele izumil fašizem. V upanju, da bi svojo utopijo države, v kateri zavzema glavno vlogo in se mu v njej vsi klanjajo, uspel udejanjiti tudi v praksi, se je leta 1919 s skupino podrejenih mu somišljenikov odpravil na okupacijo Rijeke. Sto let po tem se je na pot odkrivanja tega manj znanega poglavja zgodovine odpravil hrvaški režiser Igor Bezinović. Dogajanja, ki se je oplajalo z objestnostjo, nasiljem in pretiranostjo, se loti iskrivo in z veliko mero ne najbolj očitnega, a inteligentnega humorja. Eno od fotografij, ki jih vidimo v filmu, denimo reproducira tako, da je na njej še vedno veliko število mladih fantov v vojaških uniformah brez majic, le da so ti iz sedanjosti zazrti v svoje mobilne telefone. Igrano-dokumentarni film je sicer zastavljen tako, da dogodkom v času okupacije sledi kronološko, poleg tega pa nam za boljše razumevanje na začetku na kratko predstavi mesto samo in absurdnost D’Annunzijevega pogleda na svet. Fiume o morte! je avtorsko delo, ki ga ne prevajajo in je poimenovano po vzkliku, ki se je v obravnavanih šestnajstih mesecih okupacije pogosto slišal in zapisoval po ulicah tega mediteranskega mesta.

Človek z Aranov

(Robert J. Flaherty, Velika Britanija, 1934, 77’)

Baladno nežna pripoved o trdem življenju v surovem svetu Aranskih otokov, ki se razpotezajo ob zahodni obali Irske, ni povsem dokumentarna, saj si je režiser dovolil nekaj umetniške svobode in je pri snemanju sicer uporabil dejanske prebivalce otoka, a jih je namerno postavljal v določene, vnaprej dogovorjene situacije. Jasno pa je videti, da vsak od »igralcev« natančno ve, kaj dela, čeprav to pomeni, da s katranom popravlja preluknjan čoln ali s pomočjo alg in razbijanja kamnov dobesedno iz nič ustvarja njivo, na kateri bi lahko gojil krompir. Projekt, ki je trajal tri leta in zaradi katerega se je moral režiser z družino tudi sam preseliti na otok, ima posnet delno razumljiv zvok, a na festivalu bo za živo glasbeno spremljavo poskrbela kar glasbenica Polona Janežič. Črnobela ganljiva zgodba predstavlja različne vidike življenja tam, kjer ni ničesar, in pri vseh izkazuje izjemno prilagodljivost človeka, ki ga vodi želja po preživetju, najsi gre za otroka, odraslega ali ostarelega moškega ali pa za žensko, vsak od njih mora prispevati tudi pri najtežjih opravilih. 

Skupni jezik

(Matthew Rankin, Kanada, 2024, 89’)

Skupni jezik je film, ki ga bomo lahko videli že na sami otvoritvi letošnjega festivala Kino Otok in bo poskrbel za bizarne in zato komične situacije na stičišču kanadske in iranske kinematografije. Nenavadnost nadrealne zgodbe poudarja nepremična in brezčustvena igra, ki ravno zaradi odsotnosti mimike in drugih gest, še toliko bolj potencirano predstavi notranje vzdušje posameznikov oziroma njihov resnični odnos do sveta, kar deluje komično. Odštekana pripoved spremlja osnovnošolki Negin in Nazgol, ki v Iranu najdeta v led zamrznjen bankovec, medtem ko teče vzporedna zgodba o turističnem vodniku Massoudu, ki po Winnipegu vodi vse bolj zmedene turiste. Precej statična kamera, način narative in stil humorja rahlo spominjajo na filme Wesa Andersona.

Divjaki

(Claude Barras, Švica, Francija, Belgija, 2024, 87’, sinhronizirano)

Tradicionalno je na Kino Otoku poskrbljeno tudi za otroke in mlade. Pričujočo animacijo pa priporočajo vsem starejšim od osem let. Narejena je v tehniki stop animacije, velike okrogle glave pa spominjajo na protagoniste filma Bučko, ki smo ga v Sloveniji imeli moč videti že leta 2016 in ga je ustvaril isti režiser. Tudi tokrat so v glavnih vlogah otroci oziroma najstniki, ki sicer prihajajo iz različnih okolij, a se po nekem naključju slučajno najdejo na isti lokaciji. Ekipa, ki se bo morala naučiti preči razlike in sodelovati, je tokrat sestavljena iz deklice, ki z očetom živi na robu bornejskega tropskega gozda, njenega bratranca, ki pripada staroselskim nomadom, in orangutana, ki ga pred smrtjo rešita iz gozda. Igrajoč na karto empatije s srčkanimi puhastimi človekolikimi živalicami avtor v animacijo vplete skrb za okolje, naravo in premislek o odnosu do nje oziroma do materialnih sredstev, po katerih hlepimo, čeprav to pomeni, da nekje na drugi strani sveta zato pobijajo živali in ljudi ter uničujejo naš skupni habitat. Vse zavoljo vse bolj priljubljenega »zdravega« kokosovega olja.

Pooja, Sir

(Deepak Rauniyar, Nepal, ZDA, Norveška, 2024, 118’)

Dva razigrana otroka ugrabijo nepridipravi. Kot po naključju je eden od njiju sin kongresnika, ki je poosebitev slabih odločitev, zaradi katerih v državi ravnokar potekajo množični protesti. Kar se začne kot povsem običajen policijski film o ugrabitvi, se razvije v politični triler, ki odpira mnoga druga vprašanja sodobnega sveta, med katerimi je denimo ta, ali bo trans moški, ki od podrejenih zahteva, da ga namesto »gospa« (po spolu, ki  mu je bil pripisan ob rojstvu) kličejo »gospod«, uspel ostati dovolj trden, da bo prenesel vse krutosti, s katerimi ga soočajo predvsem konservativni moški predstavniki višjega sloja v bolj tradicionalnih odsekih nepalske družbe. Vprašanje spola ni v ospredju, se pa v majhnih opazkah ob strani pojavlja skozi skoraj ves film. Zgodba, ki je navdihnjena po resničnih dogodkih, razkriva, kako globoko lahko sežejo lovke tistih (ne spletnih) vplivnežev v družbi, ki jim je bolj malo mar za ljudi, razen če gre za njih same.

Razpuščanje vladarja

(Ivan Salatić, Črna gora, Srbija, Hrvaška, Francija, Italija, 2025, 93’)

Zgodovinska kostumska drama v središče postavlja črnogorskega pesnika in vladarja iz 19. stoletja škofa Morlaka ter njegovega zvestega služabnika, ki pravi, da je njegov gospodar »prebral že mnogo knjig in napisal velika dela, ki jih ne bomo nikoli prebrali«. Nekega dne umetnik zboli, zato se iz z vojno opustošenega območja odpravi na zdravljenje v južno Italijo, kjer se izkaže, da ljubezen njegovega služabnika morda presega meje izkoriščevalsko-službenega odnosa, ki lahko preraste v nasilje. Pripoved je resda navdihnjena z resničnimi dogodki in osebnostmi, kot je Petar II. Petrović – Njegoš, ampak je v resnici izmišljena.

Iz ničelne točke

(več avtorjev, Palestina, Francija, Katar, Jordanija, 2024, 115’)

Omnibus je sestavljen iz 22 kratkih filmov različnih ustvarjalcev, ki v času genocida živijo v Gazi in življenje prelivajo na film. Raztezajo se vse od dokumentarnih, igranih, animiranih pa do eksperimentalnih filmov, ki so dolgi vsak po le nekaj minut in prikazujejo življenje na vedno bolj izbrisanem področju, ki mu nenehno grozi novo bombardiranje. Čeprav živijo v težkih razmerah, so dela prepredena z upanjem in poskusi, da bi njihovo življenje teklo čim bolj normalno in človeka vredno, s tem pa ponujajo predirljiv vpogled v življenje onkraj barikad.

Prisluhni glasovom

(Jean-Baptiste, Belgija, Francija, Francoska Gvajana, 2024, 77’)

Najsi gre za mulce v Franciji ali mulce v Francoski Gvajani, večini je najpomembneje, da se lahko zabavajo s prijatelji in nosijo najnovejše superge. V filmu sledimo trinajstletnemu Melricku, ki živi v Franciji, a se med poletjem odpravi na počitnice k babici v Gvajano, kjer je še vedno občutiti posledice nekdanjega kolonialističnega sistema. Poudarjeno estetizirana fotografija v počasnem teku dogodkov je svoje priznanje že prejela na festivalu v Locarnu. Še kakšno pa bi lahko dali tudi piscem glasbe, ki še poudari trenutke, ujete na živahnih ulicah mesta ali v atmosferičnem, skoraj pravljičnem ambientu džungle, zaradi katerih pozabimo na intimne viharje zgodnjega najstnika.

Generacije podob

(Johannes Gierlinger, Albanija, Avstrija, 2025, 103’)

Kolaž arhivskih posnetkov je rezultat raziskovanja albanskih filmskih arhivov, ki jasno prikazuje nek drug, že preživet čas, katerega dogajanje še vedno resonira v sedanjosti. Še vedno je zaznati obrise komunistične diktature, čeprav gre na videz za kapitalistično demokracijo. Brez dodatne razlage film pušča gledalcu, da razumevanje in kontekst sam pri sebi v smiselno celoto zlaga sproti, vsak naslednji posnetek je zato nov košček mozaika, ki se mimogrede sestavlja.

Pia Nikolič