.jpg)
6 days ago
9
ARTICLE AD BOX
V mladih letih sem oboževal Indiano Jonesa. Mislim, kdo pa ga ni? Če si pripadnik starejše generacije ali enostavno ceniš klasike, si bil zagotovo prilepljen pred ekran, ko je Indy pretepal naciste, skakal po ruševinah in mimogrede rešil svet. Klasika, pač. In veš kaj? Indiana Jones and the Great Circle te občutke prav lepo ujame. Res, tempo igre je na trenutke malo neroden – kot Indy, ko se prvič sooči z mišičnim črncem, ki vdre v fakulteto, kjer dela kot profesor – ampak vse to je del izkušnje.
Najprej sem bil tako vpet v zgodbo, da sem pričakoval neprekinjen adrenalin, kot ga pomni moj notranji otrok. Potem sem dojel, da sem se znašel sredi igre, kjer se akcija pogosto umakne pred avanturo in ugankami, v stilu, ki me je spominjal na franšizo Hitman. Le, da sem namesto nastavljanja eksplozivnih paradižnikov tu ropal starodavne artefakte. Nenadoma je bila to ena najbolj atmosferičnih izkušenj, kar sem jih igral v zadnjem času. Preden pa se lotim podrobnejšega opisa pa še opozorilo: Igra je tako polna zgodbe, da je kar težko pisati o njej, brez da bi te spojlerji zadeli kot ogromna kamnita krogla. Tako da beri naprej le, če kolikor se ne bojiš, da ti razkrijem kakšen detajl.
Razvojna ekipa: MachineGames
Založnik: Bethesda Softworks
Platforme: PC, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 8. december 2024
Cena: 69,99 €
Zvrst: Akcijska pustolovščina
Kjer se je vse začelo
Začniva na najbolj smiselnem mestu – na samem začetku. Igra se začne z rekreiranim uvodnim prizorom iz prvega filma, le da vse doživljaš prvoosebno. Si predstavljaš, kako se treseš, ko bežiš pred kamnito kroglo? No, tukaj to res začutiš. Pa ne samo to – uvodna stopnja predte postavi mehanike igre in Indyjev značaj v eni potezi. To je, kot bi rekel Indy, “skoraj preveč dobro, da bi bilo res.”
A nostalgija se hitro umakne novim dogodivščinam. Kaj tokrat čaka upokojenega avanturista? Tukaj je osnova: nek srhljiv velikan vdre v fakulteto, kjer Indy dela in ukrade starodavni artefakt – res, če bi v slovarju iskal steroide, bi na sliki našel tega “lepotca”. Zakaj? Kdo bi vedel. Kriza srednjih let, očitno. Človek je pač gigantski in čuden, ampak dovolj o njem.
Indy seveda na podlagi vonja avanture da na stran vsa predavanja o arheologiji, potegne na plano zaprašen kovček, skoči na letalo in odleti v Vatikan, da reši situacijo. Tukaj se začne klasična Indy avantura: potovanje po svetu, tepežkanje fašistov, reševanje starodavnih ugank in sprotno nabiranje modric.
Vsi vemo, da Indiana Jones ne bi bil Indiana Jones brez Harrison Forda. Ampak Troy Baker, ki ga nadomešča v tej igri, je res dober nadomestek. Mogoče ne zveni 100% kot Ford, ampak popolnoma ujame bistvo lika. Grob, bister, duhovit, vedno na robu katastrofe, a vseeno zmeren romantik brez dlake na jeziku. Po par minutah me sploh ni več motilo, da ne slišim Fordovega glasu. Baker je nov Indy. To je vse, kar imam za povedati glede tega.
Poleg tega je preostala zasedba prav tako odlična. Antonio je simpatičen in zelo človeški lik, Herr Voss pa zlobnež, do katerega sovraštvo boš čutil v kosteh. Glasovno igranje je na splošno vrhunsko, glasbena spremljava pa prav tako, kar lepo sovpada z atmosfero.
Atmosfera, ki ti vzame sapo
Če se lotimo še grafične plati, je animacija obrazov skoraj perfektna. Skoraj. Obstajajo določena čustva, recimo ekstaza ali popolna groza, ki jih ta pogon preprosto ne zmore izraziti. Ampak tisti mali trenutki, ki jih skoraj ne opaziš, so naravnost fantastični. Oče Antonio, recimo, globoko izdihne po napetem pogovoru. Njegov obraz, drža in ton glasu? Tako naravni, da pozabiš, da igraš igro. To so trenutki, ki naredijo razliko med dobro in povprečno igro.
In ko smo že pri tem – ne morem prezreti, kako dobro se igra poigrava z razpoloženjem. Uporabljajo kamere, glasbo in svetlobo, da ti dobesedno vsilijo občutke. Recimo, ko najdeš starodavni artefakt in se glasba dvigne v skorajda cerkveni spev. Kar naenkrat čutiš težo zgodovine na ramenih. Lepo delo, razvijalci.
Tudi okolja so zgodba zase. Vsaka ruševina, vsaka cerkev, vsaka ulica je tako detajlirana, da imaš občutek, da bi jih lahko obiskal tudi v resničnem življenju. Svetlobni učinki pa so še posebej impresivni. Od sončnih žarkov, ki se prebijajo skozi ruševine, do tistih malo temačnejših, strašljivih podtonov, ko v temačnih katakombah iščeš sledi.
Čeprav sem igral na računalniku, ki ni ravno zver (RTX 3070, Ryzen 7 5700 in 32GB RAM, če te zanima), me je izgled vseeno navdušil. Karakterji so izjemno dodelani. Od povojev na nosu do gub na oblekah, vse je videti realistično. Resda je samo delovanje dvorezni meč, saj je na srednjih nastavitvah in QHD resoluciji igra tekla na prebavljivih 60 sličicah na sekundo, ki so občasno poniknile pod to raven tam do 50.
Tempo, ki ne pozna zmernosti
Priznam, da sem moral igro zaradi te recenzije moral preigrati hitreje, kot bi jo igral drugače, zato se mi je zdelo, da tempo ni najbolje uravnovešen. Hitro naprej, počasi nazaj, in znova od začetka. Ampak če bi jo igral bolj sproščeno? Mislim, da bi to bil pravi užitek.
Kot se za delno odprti svet spodobi, je igra polna stranskih misij in zbirateljskih predmetov. In veš kaj? Niso samo nepotrebna navlaka. Veliko nalog je tesno povezanih z glavno zgodbo. Če ti rečejo, da fotografiraj dokaze, ima to smisel in je povezano z glavnim artefaktom, ki ga iščeš. (Skoraj) nič, kar počneš, te ne vzame iz sveta in to je tisto, na kar mnogi razvijalci pozabijo med samim razvojem.
Povem ti lahko, da igra naravnost obožuje Indyjev bič. Z njim boš plezal, odklepal vrata, premagoval prepade in seveda bičal ljudi bolj od lastnika plantaže v 18. stoletju. Je gladko, intuitivno in predvsem zelo zabavno. Zvok biča? Prava paša za ušesa
Ampak to ni vse. Tudi bližnji boji so prava zabava. Lahko se priplaziš do fašista in ga onesvestiš z udarcem, ali pa vzameš prvo stvar, ki jo vidiš. Najsi je to steklenica vina, ponev ali macola, je odlično orodje za prikaz avtoritete. Strelno orožje je prisotno, a ga sam nisem skoraj nikoli uporabljal. Indy in pištole? Eh, kdo ima čas za to. Edina stvar, ki mi je šla na živce? Boji z velikani. Resno, ti tipi so preveč… velikanski.
Dobra plat igre je tudi to, da se da marsikaj rešiti popolnoma brez boja. Tihotapljenje pod krinko vodi v nemalo katero zanimivo situacijo, ki je drugače ne bi nikoli videl. In pa seveda uganke. Kaj bi igra z nazivom Indiana Jonesa brez njih? Zdaj pa oprosti, ker grem vaditi rokovanje z bičem.
Razsodba
(+) Odlično ujame duh Indiana Jonesa z nepozabnim vzdušjem
(+) Vrhunska glasovno izvedba, ki likom vdihne življenje
(+) Glasba in izgled čarobno povežeta celotno izkušnjo
(+/-) Tempo je na trenutke nekoliko neenakomeren
(+/-) Za polno doživetje potrebuješ nadpovprečno zmogljiv računalnik
(-) Nekaj tehničnih omejitev
Objava Indiana Jones and the Great Circle – Recenzija | Bič nikoli ne bo šel iz mode se je najprej pojavila na HOPsi.
English (US)