Hvalnice z orglami in tubo

Koncert Večne glasbe s tremi glasbeniki-inštrumentalisti

Piše: Franc Križnar

Naslovnica programa, vabila

Na dan majske Marije Pomagaj so nastopili organista Barbara in Ulrich Theissen Pibernik in tubist, kamniški domačin Uroš Košir. Tokratni letošnji prvi ali uvodni koncert 34. edicije kamniškega festivala Musica aeterna/Večna glasba so v prezbiteriju baročne župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja v Mekinjah (pri Kamniku) naslovili Hvalnice z orglami in tubo. Temu koncertu je na prvem mestu botrovala tako programska kot izvedbena redkost. Življenjski in umetniški par organistov, ki mdr. igrata tudi na orgle 4-ročno in 4-nožno, je tako medse povabil tudi redko koncertantno glasbilo nasploh, tubo oz. tubista in tako še dodatno razgibal ne le lokalni, kamniški glasbeni prostor, temveč še veliko več: kar zadeva orgle, njihovo specifično in edinstveno že samo orgelsko zasedbo, potem pa še v kombinaciji z našim tubistom, edinstveni prostor za to najnižje orkestrsko trobilo, tubo. Eni in drugi so postali neke vrste programski in izvedbeni fenomen tega večera.

Vsa trojica izvajalcev pred začetkom koncerta v cerkvenem prezbiteriju

Že prva točka sporeda se je začela dokaj nenavadno: ob solistu na tubi U. Koširju, ki je igral kar na prižnici omenjene cerkve, medtem, ko so orgle zvenele s kora je v neke vrste glasbeno literarni meditaciji nastopil producent tega večera Tone Ftičar in prebral vmes, kot kombinacijo glasbe in poezije Koširjevo Pesmico. Kajti tubist je tudi pesnik.

Stekel je program, ki ga je v večini omenjena trojica izvedla ob odličnih orglah ter notranji likovni podobi baročne cerkve s kora. Tam je najboljša akustika za muziko, tam so tudi Hvalnice z orglami in tubo najbolj doma. Te pa so se sukale med 17. in 20. stol., torej prav tam, kjer sta najbolj doma odlična organista. Pa tudi tubistu ni bilo od vsega tega prav čisto nič tuje. Umetnik razpolaga z odličnim tonom in tehniko, njegovo baročno, romantično in moderno pulziranje je edinstveno, niansiranje in končna podoba glasbene sprege tube in orgelskega inštrumenta pa je bil ves čas edinstvena. Tovrstnih možnosti pri nas je malo, ampak tole so vsi trije izkoristili do popolnosti. Hvalnice za vse, tako za izvajalce kot za številno publiko, ki je spet z vso prepotrebno hvaležnostjo zapolnila cerkveni prostor pa so tako prehajale iz svoje zémskosti v nebo. Tokratna kamniška Musica aeterna/Večna glasba je bila dobesedna predstava le-te.

Prek uvodnega Remember/Spomina za tubo in orgle Škota Jamesa Granta (1964) z že omenjene kamniške-mekinjske prižnice se je glasba preselila na cerkveni kor. Tam je najprej zaživel orgelski diptih Preludija in fuge nemškega baročnega skladatelja Georga Böhma (1667-1733). Tudi orgelski pleno je bil tokrat več kot razpoznaven. Kar tri naslednje skladbe so bile spet v kombinaciji tube z orglami: najprej dvoje priredb – Händlove 3-stavčne Sonate in Mozartovega Adagia (prir. Walter Hilgers; 1959) in povsem sodobno delo Dancing Metal Nemca Wolframa Rehfeldta (1945). Posebnost tega dela je bila orgelska spremljava kar dveh izvajalcev: torej 4-ročno in 4-nožno. Sledil je orgelski interludij še enega Nemca Hansa-Andréja Stamma (1958) z naslovom Peppiludio. V pomenljivem delu Chopin variacije za tubo in orgle Nemke Liselotte Kunkel (1975) pa je bila na sporedu še ena evropska aktualnost, spet nemške glasbene provenience. V Andante lirico W. Rehfeldta, ki smo ga na tem koncertu že slišali, pa sta spet redko nastopila oba organista skupaj. Sklepni diptih, torej dvoje del za tubo in orgle Celestial Keys in Listening – Glory Američanke Gwyneth van Anden Walker (1947) pa je bil zadetek tega večera v Mekinjah. Saj je naš vrli mojster na tubo U. Košir v prvem delu prikazal dvoglasje (kar sicer v delih za pihala in /preostala/ trobila) ni nič kaj nenavadnega, v delu za igranje na tubo pa prav gotovo. Virtuoznost tega večera v tubističnem in orgelskem pogledu je bila zagotovo v nenehnem tehničnem in umetniškem crescendu, vzponu, da bi skoraj na koncu kulminirala še v tole. Večer pa je zaključila še ena hvalnica za tubo in orgle.

Poklon po dodatku na koru, zdaj spet v prezbiteriju baročne župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja v Mekinjah (pri Kamniku)

Tudi tokratni organizator – JSKD–OI Kamnik (Zanj Tone Ftičar) s podporo kamniške Občine – si lahko mane roke po tem (novem) produkcijskem uspehu, čemur vse je seveda dalo kot piko na i polnoštevilno občinstvo. Tega je vedno več, tovrstne prireditve postajajo stalnica, njihova kvaliteta, pojavnost in glasbeno aktualna kondicija in kontinuiteta, enost in raznolikost pa v vsem tem tudi niso odveč?