Hisense 65U7Q PRO: Naj mi nekdo razloži, zakaj televizor za slabega tisočaka ni dovolj?

8 hours ago 22

ARTICLE AD

Z dobro sliko in zvokom ter dostopno ceno hitro prepriča. Če nisi občutljiv na debelino ohišja in kakšno malenkost, ki ni najbolj posrečena.

Izdelovalci tega ne želijo slišati, vendar se mi zdi, da dražji modeli z zaslonom OLED niso nujno še enkrat boljši od tegale televizorja z mini sijalkami LED. Ravno tako se mi ne zdijo na mestu nebuloze nasprotne strani, ki sugerirajo, da bodo »oledi« izumrli. Fizika, zanjo gre, je ponovno jasna. S stališča kakovosti slike je najbolje, da je vsaka pika izvor svetlobe, medtem ko je vse drugo bolj ali manj posrečen približek. Vprašanje pa je, v kolikšni meri in kdaj razliko opazite s prostim očesom.

Vse več področij lokalnega zatemnjevanja

65U7Q PRO živahne (nasičene) barve dosega s pomočjo plasti tekočih kristalov in visok kontrast, ki je pogoj za odličen visoki dinamični razpon, s številom področij s sijalkami mini-LED, ki jih je mogoče neodvisno od drugih prižigati in ugašati. Zato v grobem gre. Kadar so sijalke za »črnim« delom prizora ugasnjene, je črna res črna, saj skozi sendvič strukturo zaslona ne uide noben foton. Če ima televizor manj področij, potem boš kmalu opazil sij okoli svetlega predmeta na temnem ozadju.

Kolikšno je minimalno število področij lokalnega zatemnjevanja, da učinek ni viden s prostim očesom, je odvisno od kontrastnega razmerja zaslona. Ker je Hisense konkretno v ta model vgradil zaslon tehnike VA z nazivnim razmerjem 5000:1, jih je v teoriji dovolj 200. Dejansko jih je 560! Zdaj se na hitro poigrajmo z matematiko. Glede na površino 165-centimetrskega (65-palčnega) zaslona to pomeni, da je površina posameznega področja okoli 20 kvadratnih centimetrov, kar je enako površini kvadrata s stranicama dolžine 4,5 centimetra. Na ta način si lažje predstavljaš, kako velika so področja lokalnega zatemnjevanja, za katera velja, da je bolje, če jih je več kot manj!

Prijeten od spredaj, a predebel s strani!

Debelina televizorja je neposredna posledica svetlobnih elementov neposredno za zaslonom, a se mi zdi, da bi kakšen centimeter lahko »privarčevali«. Ta je bolj izrazita tedaj, ko je postavljen na sredinsko nogo in manj, ko ga obesiš na steno. Razlog so vrzeli okoli zaslona, ki niso dosti debelejše od tistih v dražjih modelih. Ali drugače, od spredaj je videz televizorja »b.p.«, od strani pa malo manj.

Osrednja noga ni nastavljiva po višini, oziroma razdalja med podlago in robom zaslona ni višja, da bi imel več možnosti izbire zvočne letve. Saj ne, da bi bila absolutno nujna. Vgrajeni zvočniki v konfiguraciji 2.1.2 s poudarkom na nizkotoncu in skupno močjo 50 vatov (2×10, 2×5 in 1x20W) na zadnji strani iz sebe iztisnejo marsikaj. Govor je razumljiv ne glede na glasnost glasbene podlage, medtem ko akcijske prizore krepi široka zvočna kulisa po zaslugi obeh stranskih in navzgor obrnjenih zvočnikov. Ko jakost navijemo do konca, pa se pojavijo vibracije plastičnega ohišja, ki v skrajnem primeru pokvarijo zvok. Vseeno je pošteno reči, da vgrajeni zvočniki nudijo nadpovprečno veliko v primerjavi s »tanjšimi« televizorji.

Resno se sprašujem, ali potrebujem dražjega

Najboljšo sliko bi moral iz televizorja iztisniti način Filmmaker. Izklopi nepotrebno obdelavo, glajenje gibanja in pretirano nasičenje barv ter bolje izkoristi lokalno zatemnjevanje za prikaz temnejših prizorov. Že ime pove, kakšnim vsebinam je primeren, in ker je za marsikoga slika anemična, se ne obnese najbolje, ko gledaš televizijski dnevnik ali zabavno oddajo. Torej sem preklopil na standardni način, ki je pogosto najbolj univerzalen. Zmotilo me je, da presvetli svetle dele prizora, kar pogosto opažam pri televizorjih mini-LED, zaradi česar podrobnosti tam niso dobro vidne. Izkazalo se je, da noben od načinov ni pretirano dober (ali univerzalen). A ravno takšnega potrebujem, saj ne pomnim, kdaj sem nazadnje prilagajal načine glede na vsebino zaslona. Za kaj takšnega sem preprosto prelen (in še neumno se mi zdi). Ker gre za podoben televizor onemu, ki ga je preizkusil Matjaž, bom ponovil njegov nasvet. Vzameš način »kino«, zmanjšaš ostrino, izklopiš izboljšave šuma (in podobnega) ter svojim občutkom prilagodiš kontrast, svetilnost in barve. Če ti uspe najti optimalne nastavitve, boš sliko približal kakovosti, ki jo pričakuješ, in tisti na dražjih modelih z zaslonom OLED. Govoriti, da je kakovost enaka, seveda ni čisto na mestu. Črna je res črna v ozkem področju svetilnosti. Povečaš jo in hkrati znižaš kontrast ter hitro ni več tistega pravega občutka. In barve? Daleč od tega, da bi bile slabe, a preprosto niso enake. Druga plat medalje je, koliko je to v praksi res pomembno. Oči se navadijo in prilagodijo, zato so razlike opazne le v primeru, da sta televizorja postavljena eden ob drugem, ko predvajata enako vsebino. S tem sem povedal veliko!

Priključkov je dovolj

Televizor ni primeren le za gledanje televizijskih programov. Dobro se obnese v vlogi »gejmerskega« zaslona. Takrat v ospredje stopi 165-herčno osveževanje slike v kombinaciji s spremenljivo frekvenco od 48 hercev naprej (VRR). Pri razločljivosti 4K in 120-herčnem osveževanju zakasnitev 6 milisekund v igralnem načinu jamči dobro igralno izkušnjo, če imaš primerno konzolo oziroma računalnik z dobro grafično kartico. Pri 60 hercih je zakasnitev višja, vendar še vedno dovolj nizka, da ne boš zaznal zamika med pritiskom gumba in akcijo na zaslonu.

Na voljo imaš štiri vhode HDMI, od katerih eden dovoli priklop zunanjega zvočnega sistema (eARC). Vsi podpirajo polno hitrost prenosa podatkov oziroma vir razločljivosti 4K s kar 165-herčnim osveževanjem. Da česa nanj ne boš mogel priklopiti, je malo verjetno!

Sistem ni najbolj po mojem okusu

Z okoljem Vidaa ni prav nič narobe. Ko se ga navadiš in te malenkosti ne motijo. Gre pretežno za osebni pogled na videz. Meni so všeč minimalistična, ne preveč barvita okolja, drugi imate drugačne poglede. To razumem. Podobno je z organizacijo elementov, ki je takšna, da zahteva kakšen »klik« več. Kolikšen je pomen okolja, je razmeroma vprašljivo. Kdor bo zgolj gledal televizijske programe in morda še uporabljal pretočne storitve, ki imajo na daljincu namenske gumbe, ga po nastavitvi televizorja sploh ne bo več videl! Drugače se ga boste morali privaditi. Ni težko, čeprav poznam enega, ki se mu nikakor ni. Kakorkoli. Največja težava okolja je, da aplikacij, ki jih ni v trgovini, ni mogoče naložiti na noben drug način. Razumem pomisleke glede piratstva, a če želim naložiti predvajalnik Kodi, da bi na televizorju predvajal datoteke, ki jih imam na lastnem omrežnem skladišču ali napravah, potem bom pač izbral model, ki to dovoli!

So seveda tudi prednosti lastnega in vidnega sistema. Okolje je hitro in odzivno, preklapljanje med aplikacijami in meniji pa tekoče. Ti so zasnovani vsebinsko, kar pomeni, da je celotna zgornja površina večinoma namenjena promociji vsebin z različnih virov. Netflix, YouTube, Amazon Prime Video, Disney+ in HBO Max so že naloženi, lokalne najdeš v trgovini. Daljinec, ki tokrat ima sončne celice, da se ti ni treba ubadati z baterijami, je opremljen z mikrofonom, ki je osnova klasičnega glasovnega upravljanja in pogovora z digitalnim pomočnikom.

@tehnozvezdje

65-palčni televizor Hisense 65U7Q PRO Z dobro sliko in zvokom ter dostopno ceno hitro prepriča. Če nisi občutljiv na debelino ohišja in kakšno malenkost, ki ni najbolj posrečena. hisense televizor test miniled

♬ Electronic Music – Nick Spirit

Zanimivo je, da je Hisense vključil podporo za standard Matter, ki poenostavi povezavo televizorja s pametnimi napravami v bližini, ne glede na njihovo znamko. S tem je omogočeno tudi upravljanje doma prek njegovega zaslona. V tej luči ni odveč, da proizvajalec za sistem obljublja do osem let podpore. Upajmo, da tega ne bodo vzeli preveč ohlapno.