Hiphoper Teodor Haroj. Ples je moja hrana, moj način izražanja občutkov, moj ventilček!

Ljubljančan Teodor Haroj je izvrsten hiphoper, ki obvlada tudi locking in popping; pleše dan in noč in priznava, da je verjetno eden redkih najstnikov, ki v šolo res hodi z veseljem!

Dragi Teodor, pozdravljen na Paradinem portalu. Se spomniš, kdo je tebi prvi zaželel plesno dobrodošlico in seveda kdaj in kje?
Ko sem bil majhen, sta me starša med počitnicam vključila v raznovrstna varstva; od plavanja do risanja….in takrat je bil blizu mojega doma tudi Artifex, ki je organiziral coolčitnice z Nipketom. Če izpustim, da se pri nas doma ves čas malo pleše po kuhinji, pa da smo že v vrtcu imeli neke folklorne ure, potem je meni dobrodošlico zaželel Nipke! Tisto poletje so bili moji prvi plesni koraki in začutil sem, da sem to jaz in potem seveda doma težil, da me vpišejo v plesno šolo.
In, če te vprašam na začetku intervjuja. Kdo si Teodor in kam si namenjen, kakšen bo odgovor?
Sem mlad plesalec, ki mu je glasba svet. Sem ustvarjalec, ki sledi svojemu ritmu. Zanima me vse, kar me pelje naprej po tej poti skozi ples in glasbo in to vedno višje.

Bralci portala so te čisto malo spoznali/prepoznali skozi naše glasovanje, v najinem pogovoru pa bo priložnost, da te spoznajo bolj podrobno. Kako se je začela in nadaljevala tvoja plesna pot, tvoje plesno izobraževanje?
Mati me je že kot malega otroka spodbujala h gibu, športu, plesu. Kmalu je bilo jasno, da če proti meni leti žoga, ne vem dobro, kaj bi z njo počel. Usmerili so me v judo, ker je to treniral že moj starejši brat. Talentiran pa sem bil na glasbenem področju, tako je nekako bila logična posledica, da sem tudi užival v plesnih gibih. Tako je prišlo do točke, kjer sem hotel vse; trenirati judo, hiphop in obiskovati glasbeno šolo. Eno leto je bilo res tako, vozili so me iz klarineta na treninge, vsak dan je bilo norenje, potem pa so me starši postavili pred dejstvo, da se moram odločiti med judom in plesom. In tako sem pri 11-ih letih začel plesati v Artifexovi pionirski formaciji.

Je bil od nekdaj tvoj plesni stil hiphop ali si mogoče začutil vznemirjenje tudi ob kakšnem drugam plesnem stilu?
Kot mulc iz Šiške, sem ves svoj prosti čas visel okoli Artifexa, z Nipketom in ostalimi poslušal hiphop, in to je definitivno vplivalo na stil, ki ga še danes najbolj čutim. Sem poskusil tudi druge stile in jih imam namen tudi še nadgrajevati, a hiphop ostaja moja prva plesna ljubezen.
Hiphop je kar obsežen izraz kajne. Ti obvladaš tudi njegove podzvrsti, kajne. S katerimi stili se torej ukvarjaš in zakaj ravno z njimi?
Hiphop je res širok pojem, ki vključuje veliko različnih podzvrsti, ki se oblikujejo glede na okolje, glasbo in kulturo ljudi. Vsaka podzvrst je povezana z določenim ritmom. Največ plešem house, locking in popping. Sploh popping mi je najbolj pri srcu, ker mi daje največ možnosti za igro z glasbo in izražanje. So pa to stili v katerih tekmujemo tudi na IDO hiphop battlih, zato sem jim bolj posvečam.

Artifex je tvoja plesna družina. Kakšna združba ste, kaj je pri vas tako energetskega?
To je moja prva plesna družba, moj primarni plesni parket, zato ga doživljam kot osnovno familijo, samoumevno. Združuje nas energija, strast, znamo se zabavati, a hkrati vemo, kdaj je čas, ko damo vse od sebe. Tak ‘taprav crew’ smo. Trenerji nas podpirajo, motivirajo, vedno so nam pripravljeni pomagati, kar ustvarja močno povezano plesno družino. Tu sem spletel tudi res iskrena prijateljstva, ki bodo gotovo ostala.

Redno se udeležuješ tudi tekmovanj. Na katere uvrstitve si do sedaj najbolj ponosen in zakaj?
Najbolj sem ponosen na 7. mesto na evropskem prvenstvu v hiphopu leta 2024 in 8. mesto v poppingu na svetovnem prvenstvu istega leta. To sta rezultata, ki mi veliko pomenita, ker vem kako močna je konkurenca ne le pri nas, ampak po celem svetu.

Letošnje poletje pa je bilo zate še nekoliko bolj posebno saj si odšel čez lužo v Los Angeles na Summer Dance Stay k Niki Kljun in Sonnyju Pedersenu. Kaj te je spodbudilo k tej odločitvi in kaj vse si odnesel s tega poletnega tečaja/workshopa?
Vsi plesalci vemo, da je LA prava plesna meka, zato je bila to moja velika želja. Sprva sem mislil, da si jo bom lahko uresničil šele, ko bom polnoleten in samostojen. Ves čas sledim Niki Kljun, letos pa sem izvedel za to super priložnost – Summer Dance Stay pri Niki in Sonnyju Pedersenu. Hkrati sem se uvrstil na evropsko prvenstvo na Švedskem, a se ga nisem udeležil. Moral sem izbrati med EP tekmovanjem in investicijo vase kot plesalca… Ker sem že med šolskim letom tudi s plesom in animacijo že nabral nekaj sredstev, je bila izbira jasna – želim v LA. Ne samo zaradi hollywoodske barve, ampak ker sem čutil, da potrebujem to izkušnjo, ker sem vedel, da bo to zame nekako kritična točka, ki me bo odvrnila od tega ali pa pognala naprej. Prepričal sem še starše, vse se je poklopilo v mojo korist in odšel sem; prvič sam kamorkoli, na drug konec sveta, poln volje, zavedajoč se svojih minusov, a pripravljen na vse. LA me je navdušil. Nika me je navdušila. Vsi classi so me navdušili, posrkalo me je – to je to, kar želim početi celo življenje. Preizkusil sem sem v različnih stilih pod vodstvom najboljših plesnih učiteljev kot so poleg Nike in Sonnyja še Carlin Michael, Giannina Paolantonio ipd. v najboljših plesnih studiih na svetu. Samo občutek, ko stopiš v najbolj vplivni plesni studio na svetu (MDC) Millennuim Dance Complex, ki je gostil nešteto znanih umetnikov, kot so Britney Spears, Janet Jackson, Justin Timberlake, Beyonce, Jennifer Lopez in druge… je neopisljiv, neprecenljiv. Uščipnil sem se, ali sem res tu, in dal vse od sebe. Posebna energija je to.

Kako si začutil ta ameriški plesni utrip?
Popolnoma drugačen kot evropski, čist drugačen movement. Tam sem začutil, da je ples na nek način bolj sproščen, organski in poln osebnega izraza, vsak ima svoj flow, vsak gib diha z glasbo. Kar ne pomeni, da je lahkoten in pavšalen! Obratno; začutil sem vibe profesionalnega, industrial plesa, energijo, ki je surova in ritmična, ter kot taka zelo zahtevna. Tukaj smo večinoma navajeni na tehnično natančnost, ful out, koreografije in bolj tekmovalni fokus. Tam pa sem videl, kako svobodno in spontano lahko hiphop živi, kar me je res navdušilo in dalo veliko nove energije za moj lasten stil.

Je torej tvoja prihodnost povezana s plesom? Mogoče tudi študij plesa ali odhod v Ameriko?
Vsekakor. Nisem še čisto prepričan, kaj bom študiral, a v sebi nosim željo, da se po končani srednji šoli odpravim tja čez, zdaj sem namreč polno navdušen nad LA, in se tam popolnoma posvetim plesu na profesionalni ravni.

So tvoje ambicije postati odličen plesalec ali te žene tudi v koreografske in pedagoške vode?
Definitivno je ena izmed mojih glavnih želja postati vrhunski plesalec. Mislim, da se pot v koreografijo razvije vzporedno sama od sebe… Zdaj tega ne načrtujem, pa vseeno že soustvarjam za lastne duo točke ali kak manjši nastop. Če bodo kdaj moje koreografije pristale na velikih odrih, no, takrat pa bom vedel, da sem dosegel nekaj posebnega.

Kdaj te ples naredi najbolj srečnega in zadovoljnega in kdaj malo manj, če sploh?
Ko po dolgem dnevu končno pridem v dvorano, na trening in vse pozabim in lahko samo plešem – čisti užitek, takrat sem najbolj srečen. Malo manj srečen sem le, kadar nisem popolnoma sproščen na odru, na primer ko kaj spreminjamo zadnjo sekundo in se je potrebno hitro prilagajati, takrat si malo napet in se ne moreš povsem prepustiti gibu, a to so redki trenutki.
Kako sploh doživljaš ples, kaj ti nudi, kako sobivaš z njim?
Ples zame ni samo trening ali tekmovanje, je moj dih. Ni važno ali na flooru ali doma na kvadratnem metru, ko zaslišim glasbo, izgine vse, samo jaz in beat. Daje mi energijo, motivacijo in prostor, kjer sem lahko res jaz. Z njim sobivam vsak dan, plešem doma, v dvorani, tudi v situacijah, ko ne morem gibati, npr. na avtobusu na poti do šole, poslušam glasbo in v mislih ponavljam ali iščem nove gibe. Ples je del mene.

Kaj počneš kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Večino časa se tako ali drugače ukvarjam z glasbo; repam, ustvarjam beate in DJ-am. V preteklosti sem se ukvarjal tudi z igro, obožujem impro, vendar sem dal malo na stranski tir. Kot vsak najstnik se rad družim s prijatelji, tega mi nikoli ni dovolj. Sicer pa pozimi boardam, poleti sem veliko na morju, obožujem potovanja. Bolj enostavno bi mi bilo povedati, česa ne počnem.
Predvidevam, da je šola tudi del tvojega vsakdanjika. Kam hodiš, kateri letnik, kako doživljaš šolanje, kaj te zanima kar se tiče akademske izobrazbe, recimo?
Hodim na Srednjo medijsko in grafično šolo Ljubljana, smer medijski tehnik. Sprva sem malo kolebal med umetniško gimnazijo in to šolo, a zdaj vem, da sem se pravilno odločil. Verjetno sem eden redkih najstnikov, ki v šolo res hodi z veseljem. Pa ne le zaradi tega, ker imam tam dobre prijatelje. Moji doma me hecajo, da je to zaradi tega, ker je najtežji predmet na šoli ‘omara na hodniku’, a ni ravno tako. Če te medijska produkcija ne zanima, potem lahko trpiš. Strokovni predmeti zahtevajo predanost in znanje. Mene to zanima, program je novodoben, zanimiv, oprema šole je moderna, učitelji super. Šola mi tako ne povzroča problemov, celo daje mi dovolj časa in prostora za ples, nekaj ‘šolskega’ znanja pa že uporabljam tudi pri glasbeni produkciji. V prihodnosti bom vse skupaj skozi medijske projekte še bolj povezal.
Kaj konkretnega te čaka letos, kaj bo center dogajanja na polju plesa?
Letos se bom posvečal predvsem lastnem napredku in poglabljanju tudi v tiste plesne zvrsti, ki mi niso blizu. Center dogajanja bo moj razvoj kot plesalca; učenje novih stilov, iskanje svojega flowa.
Naštej nam 3 predmete brez katerih ne greš nikamor.
Uuuu to so pa definitivno slušalke, zvočnik in kapca.

Po čem si prepoznaven, kako vedo vsi aha to je pa naš Teodor, poleg imena, ki je kar malo posebno, kajne?
Ja, ime ima posebno zgodbo. Starejši brat me je imenoval po filmu Alvin in veverički. Ena od veveričk je bil štorasti Teodor, prijazen in z velikim srcem…in – tadam, evo mene! Malce štorast in nice. Nisem pa tako sramežljiv, kot filmski Teodor. Zelo rad uživam, še posebej uživam na odru. Prijatelji me poznajo po tem, da se veliko hecam, vedno sem pozitiven, čeprav menda imam med plesom tak ‘killer look’, kar je ok pri battlih, drugje pa moram natrenirati kašen bolj prijazen pogled (smeh).
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
‘Ne se sekiraj za stvari, nad katerimi nimaš nobenega vpliva.’ Svojo energijo in fokus dam raje tja, kjer res lahko nekaj premaknem, tako sem miren, motiviran in grem vedno le naprej.
Zadnje tradicionalno Paradino vprašanje pa se glasi zakaj plesati in zakaj plešeš ti?
Kot pravi Eminem: ‘Get up, everybody on the dance floor, come on.’ Ljudje, plešite! Ker to je energija, zabava, sprostitev. Ko plešem jaz, ne rabim besed. Ritem me odnese, ne morem, da ne bi gibal. Ples je moja hrana, moj način izražanja občutkov, moj ventilček. To je prostor, kjer sem jaz in beat.
Hvala za tvojo energijo in vse dobro želim!