Odštekana očala na obraz in akcija! Premiera plesnega sola Petre Peček – virtuoznost in samozavest!

Plesni solo Petre Peček, ki ga je premierno uprizorila na festivalu 4UKREP v Plesnem Teatru Ljubljana, si zastavlja osnovna vprašanja motivacije in kreativnega boja same s seboj, ko pride do avtorskega dela. Zakaj sploh plesati? Zakaj ustvarjati, če umetnost ne spremeni sveta? Zakaj se preživljati s plesom, če ne nudi rednega dohodka niti ne stabilnega zdravja?

V soboto 6. septembra smo bili v dvorani Plesnega Teatra Ljubljana priča ‘samo’ Petri v ‘samo še enem solu’, pa vendar nam je ponudila veliko. Prepričljiva iskrenost, s katero nas je sprejela v začetku in virtuoznost ter samozavest, s katero je odplesala svoj solo na koncu, so odgovorili na zastavljena vprašanja in dvom. Ustvarjalnost je pomembna in nujna, saj premika osebne meje in rešuje frustracije sebe in drugih.

Avtorski solo performans s povednim naslovom Just another solo plesalke Petre Peček temelji na pesimističnem in iskrenem izhodišču, da ne bo povedal ničesar izjemnega. Zaradi svojega nepretencioznega načina uspe z obilico samoironije in duhovitih komentarjev presenetiti. Plesalka že v začetku pove, da s svojim delom nikoli ni zadovoljna. Sicer je presrečna, da lahko ustvari svoj solo, vendar ima s tem ogromno težav, saj sama s seboj ne zna delati. Zato prepusti, da svoje opravijo številna ekscentrična sončna očala, ki si jih nadene in postane nekdo drug. Tako ne dela več s sabo, ampak z vlogami, ki jih spretno preigrava.

Skozi predstavo spoznamo bolj ali manj samozavestne različice plesalke, ki razkrivajo številne nianse življenja nastajajoče profesionalne plesalke. Od pretirano samozavestne in vase zaljubljene dive, ki je ponosna na vsak svoj korak, do prima balerine, ki objokuje smrt Tristana iz znanega Wagnerjevega dela Tristan in Izolda. Opravi tudi z agresivnimi plesnimi odločevalci, ki z žalitvami vodijo svoje plesalke, z nemogočimi avdicijami, na katerih ure in ure čakajo v vrsti za prijavo. O svoji prihodnosti se pozanima celo pri otožni vedeževalki, ki z vsakim odgovorom podre nove plesalkine sanje. Vse vloge so odigrane komično in pretirano ekspresivno, saj so kot groteskne podobe iz nočnih mor.

Kostumografija je delo Tine Pavlin, ki je razumevanje gibanja skozi kostum pokazala že s številnimi preteklimi projekti. Tudi pri tej predstavi gre za večplastno uporabnost kostuma, ki s slačenjem in preoblačenjem spreminja svoje sporočilo. Jakna lahko postane ruta in kostum iz več plasti omogoča preoblačenje v nove vloge. Prav tako performerko z glasbo podpre Bor Prokofjev, tudi plesalec in glasbeni producent, ki je tokrat sodeloval kot avtor glasbe. Sicer plesalka na odru sama skrbi tudi za tehnično vodenje zvoka in luči. Na odru je pač vse odvisno od nje, ideja konceptualno podpira nit predstave, saj gre za solo gledališki dogodek, torej je avtorica na odru v situaciji za vse odgovorna sama.

Vsebinsko tema obračuna s samim seboj ni nova, je duh ustvarjalne generacije, ki išče svoj izraz. Teoretično se s predvajanim zvočnim posnetkom opre na predavanje Bojane Cvejić z naslovom Aesthetic individualism, or dancing solo in the 21st century. Avtorica v posnetem izseku predavanja ob koncu predstave zaključi, da v sodobnih plesnih solih že sam obstoj plesnega sola opravičuje njegov pomen. Samonanašalnost izpostavi kot ustvarjalno nujo, iz katere v sodobni dobi individualizma lahko gradimo svoj izraz. Ujeti v nenehno preigravanje različnih vlog sebe, posledično zaradi utrujenosti od stalne vaje, postane igra vlog sama svoj namen. Kot sodobna verzija Platonove votline, ko zaradi igre senc ne ugledamo resničnega sveta, tako v sodobnem individualizmu zaradi igre vlog ne najdemo lastnega izraza.

(foto: Drago Videmšek/PTL)

Pri nastajanju predstave je kot dramaturginja in mentorica sodelovala umetnica Andrea K. Schlehwein, ki vodi center za sodobni ples in umetnost v avstrijski vasici Millstatt. V predstavi lahko beremo jasno in močno sidro v sodobni plesni umetnosti – takšni, kot jo oblikujejo pogoji ustvarjanja, pričakovanja občinstva in strokovne javnosti. Samonanašalnost predstave torej ni prisotna le na nivoju osebnega pač pa skozi teoretični oklepaj, ki ga dramaturško nastavi predavanje Bojane Cvejić, umesti tudi v širši kulturni kontekst. Čeprav se zdi teoretsko izhodišče, ki ga ponudi solo sam, precej brezizhodno, se v predstavi Just another solo izriše luč na koncu tunela. Rešitev je pravzaprav preprosta in jo začutimo v gibu samem. Ko plesalka ob koncu zapleše preprost, a vendar izjemen solo brez sončnih očal, le kot telo v gibu, predstava doživi svojo pomiritev.
Mesto Petre Peček, kot jo lahko doživimo v predstavi Just another solo, je torej nekje vmes. Med ekscentričnimi vlogami samoljubja in avtoritet ter skromno in preprosto ljubeznijo do plesa. In če želimo iskreno začutiti pravico do plesnega izraza, moramo najprej premagati vse groteskne figure nočnih mor.

Erik Eriksson in Krišjānis Sants s predstavo Vērpete. (foto: arhiv PTL)

Vmesnost pa je tudi rdeča nit festivala plesnih perspektiv 4UKREP, ki je potekal med 3. in 7. septembrom v organizaciji Plesnega Teatra Ljubljana in del katerega je bila tudi premiera solo predstave Petre Peček. Pester program sta oblikovali Katja Somrak in Natalija Manojlović Varga, pri organizaciji so sodelovale tudi Alja Lacković, Manca Trampuš in Karolina Bugajak. Našlo se je nekaj za mlade, stare in vse vmes. Na sporedu je bila premiera predstave za otroke z naslovom Vmes/In-between avtorice Barbare Kanc. Predstava je najmlajše gibalce povabila v igro teles, o predstavi so povedali: ‘Predstava govori o tem, kaj je v središču Zemlje. Tam so izgubljeni predmeti in druge stvari.’ (Veronika, 4 leta). Festival se je širil tudi na različne lokacije, med drugim so predstave potekale na prostem, festival se je zaključil na ljubljanski Špici. Nastopil je latvijsko švedski duo, ki ga sestavljata Erik Eriksson in Krišjānis Sants s predstavo Vērpete, kar pomeni vorteks ali vrtinec. Vsak dan so potekale tudi plesne delavnice Build-up klasi, v soboto zvečer pa so se aktivni gledalci plesalci in glasbeniki lahko pridružili plesnemu jam sessionu s plesnimi gosti iz Južne Koreje in Nemčije, ki so jih pred tem lahko gledali v predstavi Muje.

Build-up delavnice. (foto: arhiv PTL)

Festival je torej ponovno ponudil nekaj za vsakega – od otroškega programa, plesa na prostem, programa delavnic, predstav z mednarodnimi gosti, tri premiere in za konec še trije plesni filmi. Prostor vmes v Plesnem Teatru Ljubljana torej ostaja ustvarjalen in plesno raznolik.