še eno mnenje o Mehko kot britev

Milena Miklavčič je z romanom Mehko kot britev ponovno dokazala, zakaj jo mnogi, z mojo mamo vred, imenujemo zadnja zgodbarka Slovenije. Ta knjiga, izdana maja 2025 pri samozaložbi Jutri2052, ni le kriminalka, bolj jo vidim kot mozaik zgodb, ki se izjemno dobro prepletajo s sedanjostjo in s polpreteklo slovensko zgodovino, polno tabujev in molka.

 Avtorica, ki je z zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače že pred leti razkrila intimne usode žensk, tokrat stopi še korak dlje: v srž socialistične elite, kjer se za fasado enakosti skrivajo podobni grehi, kot smo jim v nekaterih krogih priča tudi danes: prostitucija, korupcija, tihotapljenje orožja, prekupčevanje s tujo valuto, itd. Knjigo sem prebrala na dušek, in to v enem popoldnevu, kar je zame redkost. Ob njej sem začutila mešanico groze in trpkega zavedanja, kako malo poznam polpreteklo zgodovino. No, nekatere zgodbe so mi bile vseeno znane, saj se že vrsto let poklicno ukvarjam z mladimi mamicami in njihovimi novorojenimi otroki.

Zanimiv mi je bil tudi avtoričin nagovor, v katerem nas spomni na svojo operacijo maja 2024, in na vprašanje, ki ga je postavila kirurgu:«Ali bom, kljub diagnozi, še lahko pisala?«

Zdravnik je prikimal in zdi se mi, da je Miklavčičevo njegov odgovor tako navdušil, da se je tudi zaradi upanja, ki ji ga je dal, še z večjo strastjo in energijo vrgla v pisanje.

Za kaj v knjigi sploh gre: zgodba se odvija včeraj in danes, dogajanja pa se prepletajo med seboj. Spremljamo nastanek sklada Donovan – skrivnega fonda, ki v 60 in 70 letih uradno financira otroško kliniko nekje na Pohorju, neuradno pa se z njegovim denarjem napajajo takratne elite: politiki, gospodarstveniki, kulturniki in celo duhovniki. Zame osebno sta bili najbolj zanimivi dve figuri: dr. Karel Podobnik, zdravnik z dvojnim obrazom, in Verena, ženska, ujeta v molk, zaradi katerega ni mogla spregovoriti o spolnem nasilju, ki ga je bila kot mlado dekle deležna.

Del, ki opisuje današnji čas, je postavljen v Žiri in okolico leta 2024, ko kriminalista Robert in Zoran razkrivata najdbo okostja v gozdu pri Matjaževi mizi.

Miklavčičeva, to pa moram priznati, z malodane neopaznimi detajli, vonj po kurji juhi po porodu, hoja po jutranji rosi, zna več kot odlično oživiti tudi vsakdanje trenutke naših babic!

Kaj je, vsaj zame, naredilo knjigo tako izvirno?

V prvi vrsti njeno zelo tekoče pripovedovanje… Stavki so kratki, ritmični, polni dialogov, ki zvenijo, kot bi bili vzeti iz resničnega življenja.

"Pustite me umreti, ne morem več, dovolj je," šepeta Verena med porodnimi popadki. Imela sem občutek, kot bi znova podoživljala rojevanje porodnic na našem oddelku.

Knjižničarka, ki mi je knjigo priporočila, mi je rekla, da je Mehko kot britev veliko boljša od mnogih skandinavskih trilerjev.
Verjemite- zelo se strinjam z njo, saj mi gre skandinavski precej hladen ton pisanja, počasi že malo na jetra. Miklavčičeva je pri pisanju topla, človeška in prizemljena, kar mi je bilo zelo všeč.

Njena "krimi" ni neka oddaljena zgodba z Netlixa o nekih nam tujih zapletenih zarotah, temveč je zgodba o zelo človeških  grehih, ki jih poznamo iz vsakdanjega življenja.

Tudi glavni liki, ki so srce romana, so mi bili blizu: Verenino sovraštvo do hčerke Mirjane je na nekaterih mestih mučno in odbijajoče, a ga na koncu vsaj razumem, če ne drugega.

Lojze, njen mož, mi zaradi svoje ponižnosti ni bil prav všeč. Zaradi njegovega molka se zgodi marsikaj, kar se ne bi smelo.

Robert Košir, detektiv je skeptičen, a ranljiv, obremenjen z lastnimi demoni. Dino, njegov sin, ki je zaradi poporodnih komplikacij pristal na vozičku, z radovednostjo otroka pomaga forenzikom. Bralec ga mora imeti rad!

Miklavčičevi pa štejem v plus tudi to, da preko ženskih likov ni favorizirala kakšnega kvazi feminizma.

Mama, ki je prebrala vseh pet knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače, pravi, da bi morala prebrati najprej te knjige, a se z njo ne strinjam. Tudi v ''Mehko kot britev'' nas Miklavčičeva spomni, da naše usode niso nobene ''igrače''!

PS razmišljanje o knjigi (nisem literarna kritičarka sem ''le'' vodja oddelka v neki slovenski porodnišnici) sem napisala na lastno željo in ne na prošnjo avtorice.

Knjigo Mehko kot britev in zbirko knjig Ogenj, rit  in kače niso za igrače lahko naročite na mail: jutri2052@gmail.com