Hekuba, grška tragedija v renesančnem Dubrovniku in Benetkah

Recenzija koncerta: Hekuba, grška tragedija v renesančnem Dubrovniku in

Benetkah v okviru 43. festivala Radovljica 2025 v ž. c. sv. Petra v Radovljici

Piše: Franc Križnar

Naslovnica programa 43. festivala RADOVLJICA 2025

V letošnji 43. ediciji radovljiškega poletnega festivala za zgodnjo glasbo (2025) je bilo med 9. in 26. avgustom na sporedu deset koncertov in mojstrski tečaj za kljunasto flavto, ki ga je (14.-17. 8.) vodila Mateja Bajt. Koncerti so se zvrstili v radovljiški graščini, ž. c. sv. Petra v Radovljici in v cerkvi Marijinega oznanjenja v Velesovem.

Programski list-izvajalci

Na enem od letošnjih vrhuncev (23. avg. v ž. c. sv. Petra v Radovljici) smo slišali in videli grško tragedijo v renesančnem Dubrovniku in Benetkah Hekuba, kraljica Troje. Z ansambloma Dialogos, ki ga vodi in v njem tudi vodi pevka in muzikologinja /dr./ Katarina Livljanić – tokrat je nastopila v naslovni in vodilni vlogi Hekube -, v njeni zasedbi pa smo slišali in videli še Francisca Mañalicha v kar treh vlogah: duh Polidorja, Polikesena in Polinesta, Tonko Podrug kot Odisej, Milivoj Rilov v vlogi Agamemnona in Srećko Damjanović kot služabnik. Pel je še 5-članski moški vokalni ansambel Kantaduri (dalmatinsko in hrvaško pevci), ki jih (umetniško) vodi in v njem tudi poje /dr./ Joško Ćaleta. V ansamblu pa so peli še: Srećko Damjanović, Nikola Damjanović, Tonko Podrug in Milivoj Rilov. Sodelovali so še trije inštrumentalisti: Norbert Rodenkirchen/flavte in dvojnice, Albrecht Maurer/viella in lijerica in Francisco Mañalich/viola (poznamo ga že iz pevske solistične zasedbe). Pri tem scenskem projektu je sodelovalo še veliko (drugih) sodelavcev: režijo, scenografijo in kostumografijo je prispevala Sanda Hržić, (celotno) glasbeno vodstvo in kot avtorica libreta je navedena kot glavna protagonistka in pevka L. Livljanić, glasbeno rekonstrukcijo so prispevali: K. Livljanić, F. Mañalich in J. Ćaleta. Rekonstrukcijo inštrumentalne glasbe, kjer je tudi še vedno veliko improvizacij, sta prispevala N. Rodenkirchen in A. Maurer, tudi dva od vsega treh tovrstnih izvajalcev. Slovenske nadnapise, ki so tekli vzporedno s predstavo, nekaj več kot uro trajajoče zgodbe pa je prevedel iz hrvaškega in italijanskega jezika umetniški vodja Festivala Domen Marinčič.

Glavna protagonistka K. Livljanić v vlogi Hekube (na začetku)

V današnjem svetu, ki vse bolj daje prednost črno belim delitvam med dobrim in zlim, je Hekuba zgodba o dobrem, ki je lahko zlobno, in o zlem, ki se nam lahko zasmili. Hekuba je zgodba o človeški duši v vsej njeni globini in nedoumljivosti, o temi, ki je lahko svetloba, o slepoti, ki lahko postane jasnovidnost. Naj zapiha dober veter in Hekuba bo prišla k vam. Kajti zgodba o Hekubi je obkrožena z morjem in vetrom, vojna se je končala, Troja je uničena, izčrpani grški vojaki sedijo na požgani nikogaršnji zemlji in si želijo domov. A vetra ni od nikoder in ladje ne morejo izpluti. V tistem trenutku, ko je bilo morje negibno in je vse obstalo, je bilo potrebno preprositi bogove, naj nekaj premaknejo, naj žrtvujejo nekaj, kar je težko dati. Dvignil se je duh umrlega grškega junaka Ahila in prosil za največji zaklad, Polikseno, hčer Hekube kot žrtev, ki bi Grkom pognala veter v jadra. …

To je bila čisto prava radovljiška glasbeno gledališka predstava z vsemi elementi (zgodnje) opere: od vrednega libreta prek glasbe same, njenih kombinacij med arijami in recitativi ter celo recitacijami v večinoma hrvaškem in dodanem italijanskem jeziku, številne solistične partije pa zato mnogo manj dialogov in ostalih (pevskih) ansamblov pa vse do plesa (okrog) oltarja in seveda moškega vokalnega, pevskega prispevka. Prav Kantadurji so dali mini-operi samosvoj dalmatinski in italijanski (renesančni) okvir. Iznajdljivost te adaptacije je v Radovljici pomenila izkoristek prav vsakega prostora s centralnim prostorom v prezbiteriju: pred in za oltarjem ter še kje. Redkobesedno inštrumentalno spremljavo so vsi trije izvajalci obvladovali v vseh elementih tega geografskih in časovnih posebnosti in specifike. Veliki strokovnjakinji K. Livljanić pa smo v vseh in številnih njenih elementih avtorstva in soavtorstva lahko res verjeli. S svojimi individualnimi prispevki je umetnica hote ali/in nehote vplivala na celoten makro-potek eno dejanske predstave. V svojih rokah je imela tako rekoč celoten potek, smisel za izjemen kolektivni duh pa jo je pri tem postavil v funkcijo tistega starega, prastarega antičnega časa. Katarino Livljanić, ki smo jo navzlic vsem njenim (svetovnim in sosedskim) kvalitetam pri nas nemara srečali sploh prvič pa bi s podobnimi projekti prav v okviru vseh naših razpoložljivih možnosti še morali (po)vabiti.

Finale

Tudi omenjeni radovljiški Festival zgodnje glasbe ima v naslednjih edicijah še kaj povedati in objaviti ter prikazati. Če že ne drugega kot stroka in hvaležno ter polnoštevilno občinstvo pa skoraj naravnost to tudi terjajo.