Grom in strela z jasnega

3 hours ago 20

ARTICLE AD

Grom in strela z jasnega!

Bilo je pozno poletno popoldne. Sonce je sijalo z zlatim leskom, ki je padal skozi krošnje kot blagoslov. Zrak je bil topel, skoraj len, in gozd je dihal počasi, kot da se pripravlja na spanje. Vse je bilo mirno. Preveč mirno.Hodil sem po poti, ki je bila nekoč steza — zdaj pa le sled med praproti. Vse je bilo znano, a nekaj je bilo drugače. Drevesa so stala tišje kot običajno. Kot da poslušajo. Kot da vedo.Ko sem stopil na jaso, sem obstal. Tam, kjer je stalo najstarejše drevo, je zdaj ležala razklana gmota lesa. Obžgana. Raztrgana. Kot da jo ni zadela strela, ampak nekaj, kar je vedelo, kam udariti. In to sredi jasnega dne, brez oblakov. Strela brez neviht. To ni bila narava. To je bila volja.

Približal sem se. Skorja drevesa je bila razpokana, črna, kot da je gorela od znotraj. Dotaknil sem se je — in takrat sem začutil, da je to drevo umrlo drugače. Ne od ognja. Ne od strele. Ampak od nečesa, kar je raslo v njem.Med razpokami sem zagledal… ne kamen. Ne svetlobo. Ampak tkivo. Nekakšno vlaknasto, temno snov, ki se je premikala. Kot da diha. Kot da je živa. Kot da ni del drevesa, ampak nekaj, kar je v njem čakalo. Dolgo.Zavohal sem nekaj kovinskega. Ne krvi. Ne rje. Nekaj starejšega. Nekaj, kar ni pripadalo temu svetu. In takrat sem vedel — to ni bilo drevo. To je bilo posoda.Sovje pero v moji torbi se je zatreslo. Ne od vetra, ampak od bližine nečesa, kar je poznalo čas bolje kot jaz. Rogovi, ki sem jih nekoč našel, so se v mislih zasvetili kot opozorilo. In zdaj — ta gmota, ta snov, ta utripajoča senca med razpokami — je bila odgovor.

Prišel si,« je rekel glas. Ne z zvokom. Z mislijo. »Prišel si, ker si bil izbran. Ne zaradi drevesa. Zaradi tega, kar je raslo v njem.«
Nisem odgovoril. Ni bilo treba. Vse je že bilo povedano. Vse je že bilo odločeno.
Dotaknil sem se snovi. Bila je topla. Ne kot sonce. Kot srce. In takrat se je gozd premaknil. Ne z vetrom. Z voljo. Drevesa so se nagnila. Zemlja se je napela. In jaz… sem padel.
Ne navzdol. Ne v temo. Ampak v spomin.
Zbudil sem se med koreninami. Ne med lesom. Med mislimi. Tam, kjer ni bilo svetlobe, ampak vedenje. Tam, kjer ni bilo časa, ampak posledice.
Postal sem Varuh. Ne tisti, ki hodi po listju. Tisti, ki hodi po robu med svetovi.
In obžgano drevo? Ostalo je tam. Kot vrata. Kot opomnik. Kot začetek zgodbe, ki se ne konča.