Govor predsednika vlade Janeza Janše na proslavi ob dnevu suverenosti

V celoti objavljamo govor predsednika vlade Janeza Janše na proslavi ob dnevu suverenosti.

Danes je nov dan

Ladja z zadnjo skupino poražene jugoslovanske vojske je slovenske teritorialne vode zapustila nekaj minut po polnoči, 26. oktobra 1991. Ko so se zjutraj prikazali prvi jesenski žarki in osvetlili koprsko staro mestno jedro, je bila Slovenija svobodna in suverena. Pesem galebov je mesto prebudila kot vsak drug dan pred tem, a valovi so tokrat pljuskali ob svobodno slovensko obalo. Na tisti svež, poznojesenski dan, je tudi v zraku dišalo po svobodi.

Z vojaško zmago nad formalno eno najmočnejših armad v takratni Evropi smo si odprli vrata do mednarodnega priznanja in si izborili pravico, da sami odločamo o svoji prihodnosti. Slovenija je postala varna. Varnost pa je glavni pogoj stabilnosti in ekonomskega razcveta.

Sanjali smo, da bomo druga Švica. Začeli smo delati velike korake. Nova samozavest, izkušnje naših ljudi, tehnično znanje, delavnost, iznajdljivost in podjetniška pobuda slovenskega človeka so postali temelji novega razvoja. Korak za korakom smo stabilizirali gospodarstvo, vzpostavljali tržne institucije, odpirali vrata tuji konkurenci, jo presegali in se usmerjali na evropske trge. Samostojna Slovenija je postala članica OZN, OVSE, Evropske unije, Evropske monetarne unije, Nata, OECD in Mediteranske unije. Prva med novimi članicami EU je vodila Unijo.

Ni šlo brez napak. Toda država, ki je nastala iz pogumne odločitve naroda za svobodo in samostojnost, je dokazala, da ni samo vstala, ampak da bo tudi obstala. Pomembno je vstati inu obstati, kot je dejal Primož Trubar.

Včasih se zdi, da se premalo zavedamo, kaj nam je v prvem polčasu po osamosvojitvi uspelo. V 17 letih smo iz nekdanje socialistične jugoslovanske republike postali država, ki je bila že leta 2008 blizu povprečne evropske razvitosti in ki je bila z vodenjem Evropskega sveta v epicentru odločanja o prihodnosti svobodnega sveta. To ni bilo nobeno darilo zgodovine, ampak rezultat poguma generacije, ki je državo osamosvojila in ki je verjela, da Slovenija zmore več.

Ob zaključku leta 2008 je slovenski bruto domači proizvod na prebivalca, merjen po kupni moči, dosegel 91 odstotkov povprečja Evropske unije. Leta 1992 smo bili na 59 odstotkih. Če bi nadaljevali z enakim tempom, bi bili danes med 5 najbolj razvitimi državami EU in dejansko blizu standarda Švice. Vendar nismo. Sledila so leta izgubljenih priložnosti, leta delanja in popravljanja velikih napak in danes smo tam, kjer smo bili leta 2008. Na slabih 91 odstotkih EU povprečja.

Svetovna finančna kriza je prizadela celotno Evropo, a v Sloveniji je bila recesija najdaljša. Namesto da bi naprej gradili družbo, v kateri o uspehu odloča meritokracija, smo drseli nazaj v sistem privilegijev, interesnih povezav, selektivne pravice, zlorabe pravosodja za politične boje in odkritega kršenja ustavnega reda. Temu se je pridružila še politika izključevanja, ki je leta 2022 dobila svojo krono z javnimi pozivi po čiščenju drugače mislečih. Namesto da bi po osamosvojitvi in velikih razvojnih uspehih znali združiti najboljše ljudi različnih političnih prepričanj okoli skupnih ciljev, je bila polovica družbe s strani enega političnega pola obravnavana kot nekaj, kar je treba izločiti, ne pa kot del naroda, katerega znanje in ustvarjalnost potrebujemo.

In tako se je zgodilo, da so nas kljub izjemnim sposobnostim naših ljudi in kljub vsem prednostim, ki nam jih ponuja odprto evropsko gospodarstvo, druge postkomunistične države, ki so bile še desetletje nazaj krepko za nami, v drugem polčasu dohitevale in prehitevale. Šele ob tem šoku primerjav je bila večina nedavno tega sposobna vsaj na pol razumeti, kam lahko privede politika izključevanja in politika upravljanja z državo v nasprotju z vrednotami, na katerih je nastala.

Nobenega dvoma ni, da je slovenska osamosvojitev in njen konkreten rezultat – slovenska država torej, utemeljena na vrednotah slovenske osamosvojitve. Vsekakor je tudi rezultat dolgotrajnega epohalnega boja slovenskega naroda za svoj jezik, svojo identiteto in svoj obstanek. Slovenci imamo v svoji dolgi zgodovini skrajno tragična obdobja, ki so nas uničevala, razdvajala in krčila. Imamo pa tudi sijajne dosežke, ki so nas oblikovali, ohranjali in širili. Vendar se vse do leta 1991 noben od teh ni izšel v končno dejanje, s katerim bi si ustvarili samostojno državo. To nam je uspelo šele v času nove demokratične pomladi tistih evropskih narodov, ki smo čas po 2. svetovni vojni preživeli v ječi enopartijskih diktatur. In v tem času končnega boja za človekove pravice in temeljne svoboščine, za svobodo misli in besede ter pravice naroda do samoodločbe – v tem času se je oblikovalo tudi vrednotno središče suverenega slovenskega naroda, jedrnato zapisano Majniški deklaraciji 1989. Pravica slovenskega človeka do svobodnega življenja in dostojanstva, vladavina izvoljenih ter gospodarski razvoj v suvereni državi slovenskega naroda.

To vrednotno središče je dobilo polno demokratično legitimnost na plebiscitu decembra 1990. Vsi, ki nam je bila samostojna Slovenija intimna opcija, smo glasovali zanjo. In njeno vrednotno središče. In vse od takrat naprej se vsako leto veselimo njenega rojstnega dneva in proslavljamo pomembne obletnice, kot je današnja.

Večina nas, ki smo se oktobra 1991 zbrali tukaj v Kopru in iskreno proslavljali umik zadnjega pripadnika agresorske vojske ter končno osvoboditev, je verjela, da smo priča spremembi, ki je trajna. Ki bo obstala trdna in nepovratna vsaj ves čas predvidljive prihodnosti. Da je vsaj od znotraj nihče ne bo več ogrožal in da so stavki, ki smo jih zapisali v ustavne dokumente ob razglasitvi samostojne Slovenije in ki so obsodili nekdanji nedemokratičen režim in kršenje človekovih pravic v njem – samoumevni in jasni vsem. Da stari jugoslovanski in komunistični simboli in zastave, ki smo jih sneli z drogov, ne bodo več strašili v slovenski javnosti, ampak bodo končali v muzejih totalitarizma.

Zelo smo se motili. Pozabili smo, da nekaterim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija. In nismo vedeli, razkrilo se je šele v kasnejših letih, kaj vse so nekateri praktično naredili, da samostojne Slovenije ne bi nikoli bilo.

Niti v sanjah si nismo predstavljali, da bomo doživeli čase, v katerih bo neka vlada države, slovenske države, ukinila muzej slovenske osamosvojitve. Kaj takšnega se namreč še nikoli nikjer ni zgodilo. Da bomo doživeli čase, v katerih bodo nekateri poslanci državnega zbora jokali za nekdanjo totalitarno državo. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da bo v prestolnici slovenske države prej stal spomenik nekaterim, ki so kot del poražene jugo soldateske pred 35 leti odpluli iz koprskega pristanišča, kot pa bomo dobili dostojen spomenik slovenski osamosvojitvi. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da bomo kot država plačevali odškodnino tudi tistim, ki niso želeli slovenskega državljanstva in so se kasneje razglasili za izbrisane. Nismo si predstavljali, da bo lahko nekdo 35 let preprečeval in na vse načine oviral izdajo mrliških listov za 70.000 naših rojakov vseh prepričanj, pobitih med in po 2 svetovni vojni. Za 70.000 dejansko izbrisanih rojakov. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da bomo morali za nekega ilegalnega migranta, ki ni begunec iz države v vojni, na mesec nameniti več denarja, kot ga prejme večina upokojencev kot plačilo za svoje minulo delo. Niti v sanjah si nismo predstavljali, da bodo – ne veterani – ampak potomci veteranov iz neke vojne sredi prejšnjega stoletja tudi po 35 letih samostojne slovenske države dobivali večji dodatek kot veterani vojne za Slovenijo, ki so dejansko zaslužni za to, da danes stojimo na svobodni slovenski zemlji. Nismo si predstavljali niti v sanjah, a vendar se je vse to zgodilo in veliko dela nas čaka.

Tisti, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija, so že takrat vedeli, da lahko narod pokoriš na dva načina. Prvi način je fizična podreditev. Je enopartijska diktatura, represija in nasilje. Ta način se jim je v slovenski pomladi po 45 letih izmaknil.

Drugi način je duhovna in kulturna podreditev. Predpogoj zanjo je razkroj vrednot, ki so vrednotno središče nekega naroda ali skupnosti. Je razkroj vrednotnega središča, ki ga v našem primeru predstavljajo vrednote slovenske osamosvojitve. Pravica človeka do življenja in dostojanstva, vladavina izvoljenih ter življenje v suvereni državi slovenskega naroda. 90 odstotkov nas je glasovalo za to vrednotno središče. Vendar se tisti, ki jim samostojna in demokratična Slovenija ni bila intimna opcija, niso vdali. Lotili so se razkroja vrednot. Z vsemi sredstvi. Z monopoli v šolstvu, medijih in kulturnih ustanovah. S financiranjem jugo nostalgije. S smešenjem vrednot slovenske osamosvojitve. Z omalovaževanjem dosežkov osamosvojitvene generacije. Vse do stavka, ki ga je izrekel predsednik države, katere predsednik brez osamosvojitve nikoli ne bi bil. Je sicer bolj znan po stavku, da je Huda jama drugorazredna tema. A isti predsednik je pred desetletjem in pol pozival tudi k neposredni represiji zoper akterje osamosvojitve z besedami, da je treba enkrat za vselej opraviti z osamosvojitveno navlako. Zanj je bila osamosvojitev navlaka. Poimenovati največji dosežek v zgodovini naroda za navlako je neposreden strel v narodovo samozavest. Je nadvse aroganten poskus prepričevanje ljudi, da se morajo sramovati svojih največjih dosežkov. V isto kategorijo danes spadajo razlage, da so simboli nekdanje totalitarne države zaradi nekakšnih zgodovinskih razlogov več vredni kot simboli samostojne Slovenije.

Zmagovite enote slovenske teritorialne obrambe in slovenske policije so nosile na kapah in uniformah slovenske kokarde in oznake samostojne slovenske države. Enote poražene JLA in zvezne policije so nosile na kapah in uniformah rdečo zvezdo ter oznake SFRJ. Glede leta 1991 in slovenske osamosvojitve ni nikakršnih dilem niti glede dejstev niti glede pogledov nanje.

Prav tako po vseh razkritjih stotin množičnih morišč iz časov po 2. svetovni vojni na slovenskih tleh ni nikakršnih zgodovinskih dvomov glede primernosti nekaterih oznak tiste dobe in njihove dejanske vrednotne simbolike. So pa v Sloveniji dejstvom navkljub močno deljena mnenja ne samo o simbolih tistega časa, ampak tudi o dejstvih samih. Vsi, ki so šli v času 2. svetovne vojne na slovenskih tleh iskreno in prostovoljno v boj proti okupatorju, še posebej na Primorskem – si zaslužijo spoštovanje in priznanje – tako kot vsak, ki se je kadarkoli v naši zgodovini uprl zatiranju pravic človeka in slovenskega naroda. Vendar vsi vemo tudi, da tega niso storili zaradi rdeče zvezde, ampak zaradi ljubezni do domovine. Rdeča zvezda je bila ideološki simbol komunizma, uvožen iz Stalinove Sovjetske zveze. Nobene zveze nima s čemerkoli, kar je bilo ali je slovensko. Bila jim je vsiljena. In nato je bila kot nekaj samoumevnega in naprednega vsiljena vsem nam, ki smo v totalitarnem režimu živeli v SFRJ, jo nosili na kapah med služenjem vojaškega roka v JLA ali na vajah stare TO. Brez da bi razmišljali o tem, da nosimo isti simbol internacionalnega socializma kot vojska in policija v Sovjetskem bloku. S tem smo uradno prekinili, ko smo junija 1991 stare simbole zamenjali s slovenskimi ter namesto jugoslovanske zastave z zvezdo na Trgu republike dvignili slovensko trobojnico z državnim grbom. Od takrat naprej je vse jasno.

Tisti, ki skušajo danes mešati dejstva in čase tudi na proslavah slovenske osamosvojitve, to počnejo natančno zato, ker jim samostojna Slovenija ni bila in tudi danes ni intimna opcija. To vztrajno dokazujejo tudi s tem, ko na prireditve in proteste ne prihajajo s slovenskimi, ampak predvsem z jugoslovanskimi, komunističnimi in palestinskimi zastavami.

Že teden dni lahko spremljamo nasilne proteste, ropanja in požige po številnih mestih zahodne Evrope. Na njih vihrajo predvsem anarhistične, komunistične in palestinske zastave. Na zidovih izropanih in požganih trgovin v Parizu so družno narisana antisemitska gesla, srp in kladivo, rdeče zvezde in parole terorističnih organizacij.

Ti prizori nas opozarjajo, da ne smemo biti naivni. Nikoli več. Ne samo v smislu preventive in drugačne imigrantske politike, ampak tudi jasnega zavedanja, kateri simboli in katere parole vodijo v nasilje, za kakršnega smo leta 1991 verjeli, da ga nikoli več ne bomo videli ne na ulicah naših in ne na ulicah drugih evropskih mest. Žal se je potrdil starodavni nauk zgodovine, da se neobsojeno in nekaznovano zlo vedno vrne. Ker zlo, ki je po 2. svetovni vojni morilo po bivši državi ni bilo obsojeno, se je zgodila Srebrenica. V izvedbi najboljših učencev vojaške akademije JLA, katere doktrina je učila, da je temeljni cilj oboroženega boja ubiti sovražnika. Ni človeka, ni problema. Ker zlo komunizma – za razliko od denacifikacije nemškega rajha – po razpadu nekdanje Sovjetske zveze ali Jugoslavije ni bilo jasno obsojeno in kaznovano, imamo agresijo in veliko vojno v Ukrajini. Kajti Vladimir Putin in Ratko Mladić sta proizvod iste morilske doktrine zla, ki je v modernem času dobila brata dvojčka v teroristični ekspanziji radikalnega islama. Razdiralne posledice se med drugim kažejo na ulicah številnih evropskih mest.

Vendar. Danes je vsemu navkljub nov dan in nismo več naivni. Tudi celotna Evropa se hitro trezni. Pred zasedanjem Evropskega sveta prejšnji teden v Bruslju se nas je na delovnem posvetu o zaostritvi evropske imigrantske politike zbralo 21 voditeljev držav EU. 21 od 27. V manj kot letu dni, po volitvah v nekaterih velikih državah EU se bo naša koalicija povečala še za nekaj članic in prišlo bo do nadaljnje velike spremembe evropske politike glede migracij. Dosledno se bo ločevalo legalne in ilegalne vstope v unijo, avtomatsko zavračalo vstope iz varnih držav, v primeru skupinskih vdorov preko meja unije bo sledila takojšnja zavrnitev brez individualne obravnave in vsako nasilništvo ali obnašanje v nasprotju s pravili bo pri tujcih našlo odgovor v izgonu iz unije.

Varovane zunanje meje, znotraj pa prost pretok blaga, storitev, ljudi in idej, vladavina prava, meritokracija in blaginja – to je EU, za kakršno smo glasovali in za kakršno se bomo borili. Trdno Severno atlantsko zavezništvo z močnim evropskim krilom, ki je kos izzivom v svoji soseščini – to je NATO, v katerega smo vstopili in za kakršnega si bomo prizadevali v prihodnje. Danes so vse naše štiri sosede v isti gospodarski in obrambni povezavi in več kot samoumevno je, da smo z vsemi v dobrih odnosih. Dve nimata morja, ostali dve, Italija in Hrvaška pa sta danes na naši slovesnosti navzoči s svojimi bojnimi plovili, prav tako pa je v našem pristanišču na obisku rušilec mornarice Združenih držav. Posadkam vseh treh ladij hvala za obisk ter prijetno počutje na slovenski obali.

Slovenci danes stojimo pred izzivom, da odpravimo zablode drugega polčasa in vzamemo nov zalet. In to bomo storili. Kljub temu, da je mednarodno okolje danes bistveno bolj zahtevno, kot je bilo v prvem polčasu. Vse bolj vsaj delno spominja na leto 1989, ko so bile tako nevarnosti kot priložnosti močno pomešane.

John F. W. Rogers, predsednik Atlantskega sveta, je septembra dejal: »To, kar doživljamo, ni zgolj še eno obdobje geopolitičnih pretresov. Dogaja se globlja sprememba: mednarodni sistem, ki je oblikoval velik del naših življenj, se je preobrazil.«

Svet je danes precej drugačen. Stari svetovni red, oblikovan po 2. svetovni vojni ter dopolnjen po koncu hladne vojne, v veliki meri ne velja več, novega večinoma še ni. Če kdaj, potem danes velja, da prihodnost ni vnaprej določena in napredek v dobro ni samoumeven: vedno znova ga izbirajo ljudje, ki so pripravljeni sprejeti odgovornost in sprejemati težke odločitve. Naša dolžnost je, da prihodnjim generacijam zapustimo več svobode, veselja do življenja, varnosti, priložnosti in miru, kot smo jih podedovali sami.

Franklin D. Roosevelt je nekoč dejal: »Tisti, ki že dolgo uživajo svobodo, sčasoma pozabijo, da so ljudje umrli, da bi jo pridobili.«

Danes smo tukaj zbrani tudi zato, da tega ne pozabimo. Pred 35 leti smo Slovenci svetu dokazali, da smo za svojo domovino pripravljeni narediti vse. V odločilnih trenutkih naše zgodovine so pogumni fantje in možje stopili v bran svobodi in pravici slovenskega naroda do lastne države. Nekateri so za njeno rojstvo plačali najvišjo ceno – matere so izgubile sinove, žene so izgubile može, otroci očete. Prav je, da se s hvaležnostjo spominjamo vseh, predvsem pa njih. Njihova žrtev je naša zaveza, da bomo Slovenijo znali varovati in ohraniti svobodno. Da tisto sveže jesensko jutro, ko smo prvič zadihali povsem svobodno, ne bo nikoli postalo samoumevno. Vsak dan znova smo dolžni skrbeti, da se bodo naši otroci zbujali v svobodni Sloveniji, brezskrbno tekali po njenih širnih poteh, se učili, ljubili, ustvarjali in sanjali velike sanje – vedoč, da je nebo nad njimi svobodno in da je prihodnost njihova.

Da bodo nekoč tudi oni lahko stali pod tem istim nebom na isti zemlji in svojim otrokom rekli: »To je naša domovina. O njej so sanjali naši predniki. Zanjo so se borili in umirali naši očetje. In nam so jo zaupali, da jo ohranimo za vas.«

Iskrene čestitke ob dnevu suverenosti. Bog živi svobodno in suvereno Slovenijo.

The post Govor predsednika vlade Janeza Janše na proslavi ob dnevu suverenosti appeared first on Lokalec.si.