Goriva pod Golobovo vlado kot pri ideoloških prednikih v SFRJ: visoke cene in pomanjkanje

Politika uravnavanja cen goriv Golobove vlade se je zaključila tako, kot se je začela: ena prvih potez vlade, ko so leta 2022 prevzeli oblast, je bila vnaprejšnja napoved hude podražitve goriva (takrat zaradi vojne v Ukrajini), zaradi česar so povzročili pravi stampedo na bencinskih črpalkah. Štiri leta kasneje pa znova: kot predvolilno potezo, s katero so se hoteli pohvaliti, da so znižali vse prispevke iz naslova obdavčitve goriv na minimum, so hkrati napovedali, da se bodo goriva naslednji teden podražila za približno 12 centov na liter, in povzročili še en stampedo na črpalkah. Dve potezi, ki sta simbolično zaznamovali mandat. Vmes ni bilo nič drugače.

Davki in prispevki na goriva so bili v času Golobove vlade namreč občutno višji kot v času prejšnje vlade pod vodstvom Janše, kar je sicer v Sloveniji že folklora (trošarine se pod levimi vladami občutno zvišajo). Še huje pa je, da so vladajoči uravnavanje cen goriva uporabili celo za obračun z eno od “neposlušnih” državnih družb – z enim od slovenskih korporativnih šampionov, Petrolom.

Štiri leta izčrpavanja voznikov

Slovenija ima v času Golobove vlade skupaj z Romunijo najvišje dajatve in davke na liter goriva v regiji. V primerjavi s Poljsko je davek na liter 95-oktanskega goriva kar 19 centov višji, z Avstrijo 14 centov višji, s Hrvaško 7 centov višji …

centov nižji. Gre torej za neposreden vpliv požrešne države na naše denarnice.

vir: X

Slovenska država torej v primerjavi z regijskimi tekmeci pobere občutno več davščin na liter goriva. To razliko pa občutite čisto vsakič, ko greste na bencinsko črpalko. Večina Slovencev je t. i. dnevnih migrantov, ki hodijo na delo v Ljubljano. Cene goriva tako neposredno vplivajo na življenski standard ljudi.

Spomnimo, da je pred časom prekipelo celo državni naftni družbi Petrol (del lastništva kotira sicer tudi na borzi), ki je vladajočim nalila čistega vina glede tega, kdo dobi kakšen delež cene goriva. Na spletu so se takrat pojavile slike iz Petrolovih bencinskih servisov, kjer je na ročici za točenje goriva in na računih napisan prerez cene litra goriva, kjer piše:

“Hvala za vaš nakup! 52% Vašega računa za gorivo so dajatve državi. Lani ste za dajatve plačali 33% manj. Od litra goriva država dobi 0.80 evra, Petrol 0.073 evra.”

vir: X

Da država pobere levji delež cene goriva, je sicer splošno znano dejstvo, kljub temu pa je marsikomu še vedno nepoznano in razmišljajo, da od visokih cen goriv najbolj pridobijo MOL, Petrol in Shell – kar seveda ni res, saj praktično ne živijo od prodaje goriva, ampak svojih trgovin, kjer vsakodnevne stvari iz običajnih trgovin prodajajo po višjih cenah.

Podobno kot Petrolu se dogaja običajnim ljudem

Očitno Petrol razume, kakšno igro igra država. V državljanih želi vzbuditi občutek, kot da so naftna podjetja pogoltni kapitalisti, ki želijo še več od mastnih dobičkov, ki jih služijo že danes, s tem pa si vlada umije roke pred politično-finančno odgovornostjo, ki jo je raje obesila na pleča zasebnega subjekta. Državna družba z milijardnim prometom si seveda takšne akcije lahko privošči, manjši podjetniki (ki jih država izkorišča prav tako kot Petrol) pa nimajo svojih megafonov in morajo biti tako kot prebivalci Sibirije in Jakutije glede odločitev, ki se zgodijo v Moskvi.

Del višjih cen goriv je posledica vladne odločitve iz leta 2023, ko je zvišala davek na dizelsko gorivo za neverjetnih 44 odstotkov. V ceno goriv (bencin in dizel), zemeljski plin in kurilno olje namreč takrat vključili obveznost plačila okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (CO2).

Prav tako na vsaki položnici za elektriko in od vsakega litra goriva plačujemo ogromne dajatve za t. i. zeleni prehod, specifično tudi za prehod na električno mobilnost. O javni mreži električnih polnilnic pa se medtem sploh ne pogovarja. Večina denarja iz skladov, kamor se stekajo sredstva za prehod na električno mobilnost, gre za subvencije dragih športnih terencev za bogate, ne pa za nujne stvari, kot sta nadgradnja omrežja in vzpostavitev polnilnih postaj, kar je sploh predpogoj za električno mobilnost.

Foto: Bobo

Vaš liter goriva torej financira vse od skrajno levih NVO-jev, do bogatih zelenih kapijev v novem Mercedesu EQS. Največji napad na vaše denarnice pa se vrši iz naslova trošarin.

Trošarinska primerjava Golobovega in Janševega mandata

V mandatu vlade Roberta Goloba je bil dvig trošarin na goriva eden prvih ukrepov, ki se ga je vlada lotila – kasneje pa je še delno liberalizirala cene (tudi na avtocestah) in s tem kot že rečeno – v prid tujcem – močno načela blagajne domačih naftnih trgovcev. Novembra lani je znašala trošarina na bencin (NMB-95) 0,49693 € na liter, na dizel 0,43250 € na liter, kurilno olje (KOEL) pa je bilo obremenjeno s približno 0,16700 € trošarine na liter. Cene je vlada po novembru nekoliko znižala, a so še vedno ostale daleč nad tistimi iz časa, ko je bila na oblasti vlada Janeza Janše (bencin: 0,48703 € na liter, dizel: 0,41250 € na liter, kurilno olje: 0,14619 € na liter).

Trošarine so bile tako v času vlade Janeza Janše približno 27 % nižje za bencin, za dizel 25 %, za kurilno olje pa neverjetnih 45 % nižje. Ta razlika se je nato poznala tudi v denarnicah, ko so revni kupovali kurilno olje ter točili bencin in dizel, medtem ko so poleg dragih trošarin plačevali še bogatašem, da so si lahko kupovali električna vozila.

Spomnimo, da so cene goriv na Hrvaškem občutno nižje kot v Sloveniji. Na njihovem liberaliziranem trgu smo lahko pred iransko krizo liter dizla natočili tudi za manj kot 1,3 evra na liter, od torka pa bo cena še vedno za okoli 15 centov nižja od slovenske (seveda odvisno od posamezne bencinske črpalke, saj so cene na Hrvaškem liberalizirane, a celo domači Petrol na hrvaškem nudi nižje cene. Hrvaška vlada je namreč lani ob nižjih cenah na borzah znižala tudi trošarinski davek na pogonska goriva. Slovenska vlada tega ni storila. Pričakovano je bilo celo zvišanje davkov, vendar se to najverjetneje zaradi bližajočih se volitev ni zgodilo.

Poudariti velja, da so bile cene naftnih derivatov v Sloveniji v času prejšnje vlade bistveno nižje kot na primer na Hrvaškem. Liter 95-oktanskega bencina in liter dizla sta poleti 2020 v Sloveniji stala 1 evro. Po nastopu Golobove vlade smo skroraj ves čas priča temu, da so goriva na Hrvaškem praviloma cenejša. Razlog je v davkih, ki so na Hrvaškem nižji kot v Sloveniji.

Nazaj v Jugoslavijo

Hitro torej postane jasno dvoje. Štiri leta smo trpeli visoke cene goriva, občasno pa celo pomanjkanja iz dveh razlogov: vladne požrešnosti (trošarine, razne okoljske dajatve…), ideoloških kapric (vojna s Petrolom) in amaterizma na področju komunikacije in nastavljanja cen – spomnimo, do tega sploh ne bi rabilo priti, saj so v Golobovi vladi delno liberaliziran trg ponovno povsem deliberalizirali in ga podvrgli kapricam politikov.

boni za gorivo v SFRJ, foto: X

Zadnji prikaz takšne komične nepripravljenosti na operativne izive je ravno opozorilo vlade, da se v torek goriva dražijo. Seveda je bilo ob tem pričakovati, da bo prišlo do navala na bencinske črpalke. Vlada pa je komaj z zamudo začenjala razumeti, kaj je povzročila – ko je goriva že začelo zmanjkovati. Na včerajšnji dopisni seji je potem na hitro sprejela odločitev, da se zaradi zagotavljanja zanesljive preskrbe ob trenutnih večjih motnjah na trgu z naftnimi derivati iz varnostnih zalog uporabi do 30.000.000 litrov dizelskega goriva. Vlada tako zelo sledi svoji ideološki prednici.

Starejši bralci se še spomnite mračnih jugoslovanskih časov, ko smo sredi naftne krize v osemdesetih vozili po sistemu “par–nepar” (en dan so lahko vozili le avtomobili z lihim, drugič s sodim številom na registrski). Danes vam bodo socialisti rekli, da je bila ta sramota v Socialistična federativna republika Jugoslavija zgolj posledica naftne krize, a to ne drži.

Res je, da je bila naftna kriza 1973 ključni sprožilec težav. Podobne omejitve so v določenem trenutku uvajale tudi zahodne države. Vendar pa je bistvena razlika v tem, kako dolgo so takšni ukrepi trajali in kako so bili izvedeni. V Jugoslaviji sistem par–nepar ni ostal le kratkotrajen odziv na krizne razmere, temveč je postal del širšega upravljanja pomanjkanja – se pravi, da je odražal globoke sturkturne težave propadajoče države.

Gospodarski model, ki je temeljil na komunizem in samoupravljanju, je imel omejeno sposobnost prilagajanja. Cene niso prosto odražale razmer na trgu, podjetja niso bila izpostavljena klasični konkurenci, država pa je pogosto umetno ohranjala stabilnost. Ko je prišlo do zunanjega šoka, kot je bila energetska kriza, sistem ni mogel učinkovito reagirati z običajnimi tržnimi mehanizmi. Namesto tega je oblast posegla po administrativnih rešitvah, kot je omejevanje vožnje glede na registrske številke.

Takšen pristop ni bil le ekonomski, temveč tudi političen. Komunistična oblast je skušala ohraniti socialni mir in občutek enakosti, zato ni dopustila, da bi cene goriva bistveno narasle in s tem selektivno prizadele prebivalstvo. Namesto tega je uvedla ukrep, ki je formalno enakomerno omejil vse, ne glede na njihov ekonomski položaj. Se pravi po sistemu: vsi enaki, vsi enako revni.

Dodatno težo tej tezi daje dejstvo, da omejitve niso bile omejene le na promet. V istem obdobju so se pojavljali boni za gorivo, vrste pred trgovinami in pomanjkanje različnih dobrin. To kaže, da ni šlo zgolj za začasen vpliv globalne krize, ampak za širšo neučinkovitost sistema, ki je težave podaljševal in poglabljal. Če primerjamo z zahodnimi državami, vidimo, da so bile tam omejitve večinoma kratkotrajne in so jih postopoma nadomestili tržni mehanizmi, predvsem višje cene, ki so same zmanjšale porabo. V Jugoslaviji pa so administrativni ukrepi vztrajali dlje, kar potrjuje, da ni šlo le za odziv na zunanji šok, ampak tudi za posledico notranje organizacije sistema.

Golobova vlada je po operativni okornosti zelo podobna svojim ideološkim prednikom iz Jugoslavije. Takrat smo pobegnili iz skupne države tudi zato, da nam nikoli več ne bi bilo treba čakati v vrstah za najosnovnejše dobrine. V Golobovi Sloveniji so ti časi prišli nazaj.

Mitja Iršič