Golobova pošastna prevara z evtanazijo

Mediji po svetu so poročali, da je v 36. letu starosti nedavno je umrl princ savdske kraljeve družine Al-Waleed. Pred dvajsetimi leti je bil kot najstnik udeležen v hudi prometni nesreči, utrpel je hude možganske poškodbe. Od takrat naprej je bil v komi in se pravzaprav ni nikoli več zbudil. Morda bi ob tej novici kdo pomislil, zakaj so ga dvajset let sploh ohranjali v vegetacijskem stanju in ga niso dokončno “uspavali” kmalu po nesreči … Savdska kraljeva družina je imela veliko upanje, da bo okreval, čeprav zelo počasi.

Pred dvema desetletjema sem bil kot edini novinar prisoten na posvetu vladnega urada za verske skupnosti o medicinski etiki. Predaval je sedaj že pokojni akademik dr. Jože Trontelj, ki je bil takrat zagotovo ena od glavnih avtoritet na področju etike. Ne spomnim se več točno, o čem je predaval, sem mu pa nato zastavil vprašanje v zvezi s tem, kako je z odnosom do ljudi, ki so v komi, oziroma kdaj jih je dovoljeno “odklopiti z aparatov”, kot se temu reče. Profesor Trontelj je razložil, da je to dovoljeno, ko nastopi nepovratna možganska smrt, kar je mogoče zaznati tudi z instrumenti, ki merijo možgansko valovanje. Šele v tem primeru je mogoče sklepati, da je človek mrtev in da ni nobenega upanja več, pa tudi potrebe ni, da bi ga “umetno vzdrževali”. Pred letom dni so na takšen način odklopili mojega sorodnika (mlajšega od mene), ki je doživel hudo možgansko kap.

Jasno je, da takšnega dejanja ne moremo šteti za evtanazijo, so pa znani odmevni primeri iz sveta, ki pričajo o tem, da so bolnike velikokrat predčasno poslali v smrt, čeprav je zanje še obstajalo upanje. Tudi pri nas v Sloveniji smo imeli takšen primer. Marsikdo se najverjetneje spomni (skoraj desetletje je od tega) male Neže, ki so jo zdravniki odpisali in jo obsodili na smrt, vendar so jo njeni starši poslali na zdravljenje v Italijo. Preživela je in okrevala. Če bi sledili logiki naših progresivistov, torej novodobnih Mengelejev in Kevorkianov, bi bila danes v grobu. Četudi bi bila res neozdravljivo bolna in ji ne bi mogel nihče pomagati, bi si zaslužila dostojen preostanek življenja. Za takšne primere danes obstaja paliativna oskrba, ki jo je konec šestdesetih let v Veliki Britaniji razvila medicinska sestra Cicely Saunders. Ne, ne gre za “filanje” bolnikov z morfijem – prav nasprotno. Gre za to, da bolnik kakovostno in s čim manj bolečinami preživi preostanek življenja, kar omogočajo hospici. Tudi v Sloveniji.

Golobova pošastna prevara

Morda ste opazili, da se je o paliativni oskrbi še pred nekaj leti javno govorilo. V tem času je ta debata povsem izginila, in sicer tako iz medijev kot iz uradnih ustanov. To ni naključje. Če se namreč paliativno oskrbo potisne v tabuizirano območje, mnogo ljudi misli, da ne obstaja, zaradi česar se lahko lažje odločijo za evtanazijo. Oblast jim namreč servira le del resnice o tem, zamolči pa mnoge pasti, ki prežijo nanje. O tem pričajo mnogi primeri starostnikov z Nizozemske, ki se raje odločajo za bivanje v domovih za starejše v Nemčiji, saj se tam počutijo veliko varneje. V nasprotnem primeru bi lahko postali celo žrtve lastnih svojcev, ki bi jim v podpis podtaknili kakšen papir, s čimer bi “prostovoljno” podpisali svojo smrtno obsodbo. Teh primerov je še posebej veliko pred poletnimi dopusti.

Naprava za evtanazijo, ki jo je izumil Philip Nitschke in oblikoval industrijski oblikovalec Alexander Bannink. (Foto: Wikimedija)

Trenutna slovenska oblastna elita se je torej lotila “dokončne rešitve upokojenskega vprašanja”. Namesto paliative in pokojninske reforme nam je vsilila evtanazijo, namesto dolgotrajne oskrbe smo dobili slednjo samo na papirju – seveda za mastno plačilo. Tabloidni mediji so ploskali premierju Robertu Golobu, ko se je samo dan pred sprejemom zloglasnega zakona zadrževal v domu starejših in ga ena od oskrbovank ni takoj prepoznala, on pa se ji je prilizoval. Je tudi ona pristala na listi za usodno injekcijo? Kdo ve. Dejstvo je, da Golobova koalicija s pomočjo čustvenih manipulacij izvaja pošastno prevaro in nam prek evtanazije ponuja agresivnega “Mačka” v žaklju. To je napad na življenje, človekovo dostojanstvo, etiko in tudi na zdravnike, ki se temu upirajo.

Gašper Blažič