Glasba in slika o »našem in srbskem« skladatelju Davorinu Jenku

(1835-1914) v Beogradu, 2014-Srbska medijska krajina za slovensko glasbo

Dva DVD-ja kot ustvarjalca himn in budnic in večer skladb

Piše: Franc Križnar

D. Jenko, risba Zorana Radovanovića (GŠ »Davorina Jenka« Beograd)

Slovenski skladatelj in dirigent D. Jenko, rojen v Dvorjah pri Cerkljah (9. 11. 1835), se je v času šolanja prek Kranja, Ljubljane, Trsta, Dunaja in Prage in kot glasbeni avtodidakt, ustalil v Srbiji: od Pančeva pa do Beograda. Tu je kot dirigent postavil Srbsko narodno gledališče/Opero. Kot skladatelj je začel z vokalno glasbo-zbori in samospevi, z glasbeno gledališkimi deli pa tako rekoč postavil srbsko nacionalno glasbo: od slovite himne Naprej, zastava Slave! (ki jo je na poezijo rojaka in pesnika Simona Jenka komponiral še na Dunaju, 1860). Med gledališkimi deli je več kot 80 iger oz. scenskih glasb zanje: Vračara (1882) kot predhodnica srbske operete in za igro Pribislav i Božana (1894), ki je že blizu tipu romantične opere. V teh delih je uporabljal elemente srbske ljudske glasbe, ki jo je v letih življenja in dela v Srbiji, dodobra spoznal. Zato se Jenko uvršča med začetnike srbskega nacionalnega sloga, ki ga je že pred njim utemeljil srbski skladatelj, melograf in pianist Kornelije Stanković. Realizirala pa sta ga Stevan Stevanović Mokranjac in Josif Marinković. Tako je D. Jenko pomemben predvsem za razvoj srbske glasbe njenega zgodnjega obdobja in hkrati za razvoj slovenske glasbene romantike. Med Srbi je preživel in deloval skoraj 50 let (1863-1910), ko se je vrnil v Ljubljano, kjer je umrl (25. 11. 1914) in kjer je tudi pokopan. Srbi in Slovenci so na TV in še na dveh DVD-jih uresničili kar dva odlična spomina na našega in njihovega glasbenega umetnika D. Jenka; oboje že davnega leta 2014, ko smo eni in drugi ločeno in skupaj obhajali 100. obletnico Jenkove smrti.

Davorin Jenko – ustvarjalec himn in budnic (DVD, 65 min.)

Naslovnica DVD, D. Jenko-ustvarjalec himn in budnic

DVD je posnetek srbske/beograjske TV Srbije, oddaje režiserja Dragomirja Zupanca, »naše gore lista.« Prinaša antologijski pogled na D. Jenka: od njegovega rojstva v Dvorjah pri Cerkljah, šolanja v Kranju, Ljubljani, Trstu in na Dunaju pa vse do njegovega poustvarjalnega in ustvarjalnega vrha, ki ga je doživel prav v Srbiji, v Pančevu in Beogradu. S svojimi budnicami in himnami (po obliki in vsebini so to literarna in glasbena dela, antične in slavilne pesmi, slavnostne pesmi v stari Grčiji, tudi liturgične hvalnice, slavnostne pesmi kot simboli idejne ali državne pripadnosti, himne pa so tudi last himničnega pesništva, v začetku tudi himnusi) kot so to npr. Naprej zastava slave (slovenska) in Bože pravde (srbska) pa si je Jenko sam postavil neke vrste internacionalni, mednarodni spomenik. Tega ne gre pozabiti niti po več kot 100 letih njegove smrti. Postal je in ostane nesmrten. To mu priznavajo vsaj Slovenci in Srbi, če ne še kdo drug? Prav te oblike skladb so že v Jenkovem panslavizmu s konca 19. in na začetku 20. stol. pomembno vplivale na mladino takratnega časa kot dandanes. Zlasti je bila ta zvrst aktualna v (i)zbranih družbah in zborih v 60.-ih letih 19. stol. Kot povedo bratski Srbi v tej TV-oddaji (na DVD-ju), je Jenko dosegel vrhunec in zrelost prav v srbski kneževini in kraljevini in še največ kot zborovodja in kapelnik Narodnega gledališča v Beogradu. Tako je prav srbski glasbeni kulturi podaril številne skladbe za odrske izvedbe. Med njimi je tudi aktualna srbska državna himna Bože pravde. Ni čudno, da so izdajatelji tega ploščka-DVD-ja: RTS KOP, Muzikološki inštitut SANU, Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Republiki Srbiji in Društvo Slovencev v Beogradu – Društvo »Sava,« izjemno ponosni na »svojega« in »našega« Davorina Jenka. Saj je tudi po njihovih besedah postavil temelje kvalitetnim amaterskim, ljubiteljskim zborom v vsej Srbiji in še posebej v beograjski Operi. Kot skladatelj pa je Srbom dal še vedno aktualno himno Bože pravde (na besedilo Jovana Đorđevića kot odlomek iz odrske alegorije Markova sablja). Napisal je tudi veliko orkestralnih uvertur, opereto – kvazi opero in veliko skladb, pisanih v srbskem folklornem melosu in ki so žive še dandanes. Saj je Jenko pogosto zanje uporabil tudi izvirne srbske folklorne glasbene inštrumente. Srbi jim tudi v tej TV-oddaji in na DVD-ju rečejo enostavno »komadi s petjem.« Poleg režiserja D. Zupanca, je soavtorica tega DVD-ja še Ana Pavlović. Začetek Jenkove življenjske in delovne kronologije je poverjen pripovedi enega od Jenkovih sodobnikov, enega od pevskih solistov v SNP v Beogradu Dobrice Milutinovića, Jenkovega umetniškega kolega, ki se ga še kako spominja v samo Jenku znanem etosu. Iz celotne pripovedi, ki je ves čas bogato ilustrirana tako z izvirnim arhivskim gradivom in sodobnimi ter zgodovinskimi (tonskimi) posnetki, izvemo, da je D. Jenko začel fragment svoje srbske kariere v Pančevu, ki je takrat (december, 1862) kot pevovodja, učitelj petja in skladatelj (torej kot poustvarjalec-izvajalec in ustvarjalec) prišel z Dunaja na povabilo; potem, ko mu pri študiju prava ni uspelo prav v ničemer. To se je zgodilo v Srbskem cerkvenem pevskem društvu in kjer je vsaj formalno ostal vse do 1865. leta. Pred tem pa se je (še na Dunaju, v začetku l. 1860) iz krstnega Martina preimenoval v Davorina (po slovanskem sedem-glavem bogu vojne Davorju, Rugovitu). To je zvenelo bolj panslovansko, iz tega pa so se razvile tudi znamenite davorije (= pesem, ki vzbuja narodno navdušenje),ki spremljajo našega Jenka izza srbskih časov njegovega začetka in vrhunca. V Pančevu je Jenko nasledil slovitega Kornelija Stankovića. Za Jenka je vse od Dunaja, prek Pančeva in do Beograda, veljalo, da je bil nepopustljivi zborovodja, posebno do solistk in solistov, zato je tudi v Pančevu že prvič naletel na nasprotovanja nekaterih tamkajšnjih intelektualcev, članov društva, češ da ni ne Srb in ne Hrvat in da kot tak ne more biti zborovodja in skladatelj tega društva. Kljub temu je Jenko s trdim delom oblikoval odličen ljubiteljski pevski zbor. L. 1871 je bil Jenko povabljen v beograjsko (glasbeno) gledališče, četudi se je z Beogradom kot učitelj petja in zborovodja Prvega beograjskega pevskega društva (1865-1870) spogledoval že vse od 1865. Tako je bilo tudi z gledališčem, saj je v letih 1870-1877 vodil tudi gledališki, operni zbor, vmes pa je bila še Jenkova epizoda v Pragi (1869-1870), in pa Kraljevo narodno gledališče (1871-1902): najprej kot zborovodja in na koncu kot (glavni) dirigent, kapelnik (in ves čas tudi kot skladatelj in aranžer). Vse do leta 1902, ko je bil upokojen, še nekaj časa (do smrti svoje »življenjske in umetniške sopotnice« in gledališke prvakinje Avguste Vele Nigrinove v tamkajšnjem dramskem gledališču, vse do 1908, ko je nenadoma umrla. Jenko je nato v Beogradu) živel še (sam) eno leto, nato je prodal hišo na Dositejevi ul. 33 in kupil novo v Ljubljani. Tam je potem živel vse do svoje smrti (1914) in kjer je na ljubljanskih Žalah tudi pokopan. Prav v beograjskem glasbenem gledališču je Jenko doživel zenit svojih uspehov: Srbi so ga (1882) priznali za »nacionalnega« skladatelja, do konca (19.) stol. pa je dobil še vsa največja (srbska) priznanja za kvalitete svojega dela, največ na ustvarjalnem, skladateljskem področju. L. 1888 je bil kot edini glasbenik in Nesrb sprejet-izvoljen med člane Srbske kraljeve akademije -akademik. Mdr. je z vojaško godbo kot kapelnik nastopil l. 1902 na beograjski železniški postaji ob sprejemu Nikole Tesle v Beogradu.

Vsa ta dejstva in (druge) podrobnosti pripovedujejo na posnetku muzikologinje Ivana Vesić, Anica Szabo, Katarina Tomašević in Mladena Prelić. TV-oddajo in DVD so (tehnično) realizirali: snemalec Milan Stanić, montažer Đorđe Anđelković, grafična oblikovalka Valentina Danilović, izvršna producentka in izbor (predstavljene Jenkove) glasbe A. Pavlović in prevajalka (v slovenski jezik) Maja Đukanović.

Večer skladb D. Jenka (1835-1914), ob 100. obletnici smrti skladatelja (DVD, 49.10 min.)

Naslovnica DVD, D. Jenko- večer skladb

Na drugem DVD-ju je posnetek s koncerta skladb Davorina Jenka v prostorih SANU v Beogradu, ki je bil v izvirni srbski produkciji v letu skladateljeve 100-letnice smrti, 27. 11. 2014. Na teh posnetkih, ki je dobesedno avdio- in video posnetek tega koncerta v živo, poslušamo in gledamo poleg že omenjenih Jenkovih himn in budnic še napistnice in pa fragment njegovega solističnega in komornega glasbenega opusa. Jenkovim zborom, ki jih že poznamo tudi na Slovenskem, so dodali še samospeve in solistično klavirsko glasbo v izvirnih skladateljevih priredbah. Ta repertoar je razpet med izvirno skladateljevo slovensko produkcijo in večinskim, srbskim opusom. Na posnetku so izvedbe Jenkovih zborov in (nekaterih) samospevov, izvedenih v (izvirnem) slovenskem jeziku: Naprej, zastava Slave! (Simon Jenko), Lipa (Ljudska in Miroslav Vilhar), Strunam (France Prešeren), Na tujih tleh (Anton Funtek) in Vabilo (S. Jenko). V srbskem jeziku pa so odpete in posnete še: Kršni dome (Ljubinko Petrović), Opelo, Mlada Jelka (Dragomir Brzak), Među braćom (N. Špun) in Bože pravde (Jovan Đorđević). Izvajalci so: (le) 12-članski in odlični Ekumenski moški zbor(a cappella) iz Beograda z dirigentom Bratislavom Prokićem, sopranistka Radmila Vladetić, baritonist Oliver Szabo Batanč, pianistka Milica Sekulić (slednja je poleg obveznih klavirskih spremljav izvedla tudi izvirno Jenkovo priredbo njegove orkestrske uverture Kosovo) in komentatorka koncerta Adriana Szabo. Koncert in DVD-presnetek sta realizirala A. Szabo in D. Zupanc. Posneli so s tremi kamerami: Saša Radojević, Dušan Krivec in Petar Bakić, montažo je opravil Dejan Živković, oblikovanje je delo Marije Vauda, posnetek in DVD pa sta nastala v produkciji EAI productions in Nacionalnega sveta slovenske nacionalne manjšine v Republiki Srbiji. Koncert, ki mu zdaj sledimo, gledamo in poslušamo v sodobni medijski krajini v trajnem slikovnem in tonskem zapisu kot del srbske in slovenske (nesnovne) kulturne dediščine, je bil organiziran v okviru 100. obletnice smrti D. Jenka v Beogradu (26.-27. 11. 2014) skupaj s svečano akademijo, znanstvenim simpozijem in omenjenim koncertom – Večerom skladb D. Jenka.

Jenko je tako še enkrat prikazan kot eden izmed utemeljiteljev srbske glasbe v drugi polovici 19. stol. Ima pa tudi pomembno mesto in vlogo med prvimi glasbenimi romantiki v Sloveniji. Potemtakem pa D. Jenko ni le »naš« (slovenski) in »njihov« (srbski) glasbenik (skladatelj in dirigent), ampak je »edini.« Tako o njem »slovenski bratje« in kolegi Srbi, kako pa mi Slovenci?