Izvrstni plesalci Sydney Dance Company zaključili abonma Veličastni!

Mednarodni plesno gledališki abonma Veličastni 2024/25 se je zaključil 6. junija na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma Ljubljana s plesno uprizoritvijo Dvojina, svetovno znane avstralske plesne skupine Sydney Dance Company.

Začetki Sydney Dance Company segajo v leto 1969, ko je skupino sestavila in ustanovila plesalka Suzanne Musitz. Zasloveli so pod imenom The Dance Company (NSW) med letom 1975 in 1976, vodil pa jih je nizozemski koreograf Jaap Flier. Leta 1976 je skupino prevzel avstralski koreograf Graerne Murphy, ki skupino vodi 30 let, skupaj s partnerico in umetniško vodjo Jenet Vernon. Skupino je tudi preimenoval v Sydney Dance Company. V tem času so navduševali sodobni svet, tudi so kot prvi z zahodne strani gostovali in nastopali v Ljudski Republiki Kitajski. Novi ustvarjalni razcvet skupine, se je pričel z letom 2009 pod umetniškim vodstvom špansko-avstralskega koreografa Rafaela Bonachele. Danes se skupina ob vseh svojih uspehih, tudi aktivno povezuje s prebivalci, šolami in krajevnimi plesalci, organizira delavnice, odprte ure za javnost, povsod tam kjer pač gostujejo. Sydney Dance Company je v svoj program vključila tudi profesionalno plesno šolo, iz katere prihajajo nove generacije plesalcev; je tudi pomembna avstralska kulturna ambasadorka, saj uspešno promovira njihovo plesno umetnost na mednarodni sceni.

Minljivost

Predstavo Dvojina sestavljata dva plesna projekta v trajanju dveh ur skupaj z odmorom: Minljivost (2021) koreografa Rafaela Bonachela, kot tudi cca polurna koreografija Melanie Lane Ljubezenska ključavnica (2024). Ob tem se vprašaš, čeprav sta dva različna plesna projekta dveh koreografov, zakaj predstava ni v podnaslovu označena kot uprizoritveni diptih, s katerim se oznanjata dva projekta različnih vsebin in verjetno tudi časa. Ko naslov Dvojina zveni nekam nenavadno, saj je beseda slovnična posebnost slovenskega jezika, ki naslavlja dva predmeta ali osebka. Možni odgovor se nekako jasni ob zaključku drugega dela uprizoritve.

Projekta sta različna tako po konceptu kot izvedbi, tudi sta premierno nastala v razmaku treh let, vendar pa oba projekta zrcalita dve različici našega globalnega časa, ki paralelno tečeta ter sočasno odsevata našo vsakdanjo življenjsko realnost; sta dve projekciji sočasnega trenutka in vpogleda v aktualni čas. No, misel o dvojini, mi ni dala miru, zato sem poiskala ter dobila pravšnji odgovor s samega izvira: ko se v angleškem izvirniku s skovanko twofold naslavlja ta uprizoritev teh dveh koreografij, izhaja pa iz angl. besedne zveze: two-fold (dvojen ali dvakraten).

Koreograf Rafael Bonachela je svoj plesni projekt Minljivost (Impermanence) postavil kot umetniški odziv na pretresljive dogodke, ki so zaznamovali novo desetletje, kot so uničujoči avstralski požari in globalni virus covid 19. Že v prvi sceni Bonachela sugestivno opomni na globalni čas življenjskih zapor v času covida 19. V prvi sceni (scenografija David Fleischer) oder senči prosojna kulisa, za kuliso pa se sledi skupini mimoidočih, ki počasi in topo koraka na eno ali drugo strani, obstane, se obrača in vrača po zamejenem prostoru, ko nenadno pade, se pobira… So zaporniki onstran prosojne kulise, njihova stanja pa poglabljajo ter vibrirajo strune violončela. Bonachela je za glasbeno komponento Minljivosti izbral znanega ameriškega skladatelja Brycea Dessnerja, ki je ustvaril izvirno glasbo, posneto ( Australian String Quartet) ter v živo zaigrano v kotnem ozadju scene, v izvedbi godalnega kvarteta Quatuor Zaïde.

In ko se prosojna kulisa počasi dviga, se ob dnu odra uzre ozko svetlobno črto (lučno oblikovanje Damien Cooper), ki razmejuje prostor, tekom procesa pa se širi navzgor, ko pod drugim kotom razsvetli dogajanje na tleh odra. Po odprtju tega poprej zamejenega prostora, se zazna vsesplošna negotovost, tako skupine, kot posameznika v njej. Predvsem zazna njihova nestabilnost, pridobljena v času covida 19, ki ne mine, ampak celo zaznamuje post covidni čas, pač mutira, tako kot je vsak na svoj način vpet v današnje nesigurno globalno stanje. Koreografija Impermanence se predstavi, kot mogočna galerija vrhunskih gibkih poslikav vsesplošnega stanja teh post covid dni, ki se še vedno vsakodnevno občutijo, preživljajo tudi signalizirajo potom infro- frekvenc; ko je minil le takratni ‘lock down’. Nastopil pa je nov čas digitalnih napetosti in hitrosti ter izničenja ustaljenih struktur, kar je koreograf genialno zaobjel v tesnem objem dueta glasbe in plesa.

Skupina najprej razpršeno postopa ter išče svoj novi odprti prostor, medtem ko nekateri posamezniki grobo silijo naprej, drugi padajo, ali se nestabilno dvigajo, prebijajo, dokler ne pridobijo moči vzgona ter kljubujejo gravitaciji. Tudi neumorno preletavajo sceno v izostrenih linijah telesnih napetosti, se združujejo v duetih, ali pač dobesedno priletijo v nekoga drugega. In če obstane na mestu, se za trenutek združi v novem duetu zračnih ter odrskih turbulenc. Te združitve so hitro minljive, ko že nastopi novi leteči tercet, nova obramba samega sebe, ali mreženje njih pet v dobri veri, da je struktura kvinteta stabilna.

Plesalci, njih sedemnajst so v svojih izvedbah osupljivi, njihova telesa pokrivajo športna tesna oblačila (kostumografija Aleisa Jelbart), tudi v barvah, ki opomnijo na zublje ognja ter črna pogorišča avstralske narave. Posebno vlogo v tem umetniškem dizajnu plesa in glasba ima še svetlobno oblikovanje, ki presvetli amplitude koreografske kompozicije in ostrine plesnih ognjevitosti, tudi efektno opomni na žar ognjenih iskric, ki ji zračni vrtinci nosijo še daleč stran od gorečih gmot. In nič manj osupljivo ni koreograf Bonachela izpostavil vsakega plesalca posebej v tej gmoti premikov ter valovanj, ki se izmenjujejo kot na tekočem traku; vendar zračijo svoj osebnosti duh, kot tudi duh zatečenega časa.

Predstava se simbolično zaključi z meglo, iluzijo dima, ki zakrije oder ali pogorelo področje, tudi odplavi nastopajoče. Ko megla pojema, na oder stopi moški ob zvokih posnete skladbe Another World, zasedbe Anohni; vokal pa oznani, da v takem svetu ne bi rad živel… Ob glasnem vzdušju navdušenja, se sproži še mogočen aplavz in nastopi odmor.

Ljubezenska ključavnica

Druga polovica uprizoritve Dvojina (Twofold), se prične z novo svežino pogleda na novo negotovost in nestabilnost časa. In to z večno mantro ljubezni, ki nikoli ne izgubi svoj veličastni pomen, ne glede v kakšnih časih se ta doživlja in kako preživlja. Tokrat se mantra izpoje v koreografski svežini Melanie Lane, Ljubezenska ključavnica (Love Lock). Ko začetek steče ob strunah basa v popolni temi odra, tudi bohoti s ptičjimi zvoki, britanskega elektronskega umetnika Chrisa Clarka, ki združuje inštrumentalne zvoke z naravo in glasovi plesalcev. Ob osvetlitvi odra (scenografija in zasnova osvetlitve Damien Cooper) se uzre 17 plesalcev Sydney Dance Company odetih v kratke črne elastične kostume, kako ležijo na zamegljenem odru ter zrejo v smeri gledalcev.

Tik nad njimi visijo luči, ki se tekom dogajanja dvigujejo in se s časom obarvajo športni kostumi (kostumografija Akira Isogawa), ob tem pa se pospeši še gibanje… Lane se v svoji polurni koreografiji loti raznovrstnih gibkih segmentov na temo ljubezni, ob digitalnih utripih in urjenju elastičnih vzgibov, ko ne manjka niti humorno zasnovanih situacij in ne šopirjenja.

Na koncu se enostavne kostumske oblike začnejo kititi z barvitim modnim pompom, v želji izpostaviti ptičjo eksotiko, plesalci pa neumorno plešejo in valovijo svoja telesa. Koreografinja Melanie Lane v svojem plesnem projektu Love Lock vzvalovi erotične silnice, tudi starodavna obredja, ki jih zapleta v težo ter hlad digitalnega druženja. Brezskrbno ter odprto se usmerja k smešnem ter bizarnem dvorjenju, ko aludira na vsesplošno idealiziranje ljubezni v tem digitalnem času.

(foto: Sandi Fišer/Mediaspeed/Cankarjev dom)

Tudi je dodobra ogrela gledalce, da je na koncu sledil spontani dvig s sedišč ob neumornem aplavzu celotni ustvarjalni ekipi in izvrstnim plesalcem Sydney Dance Copany.