Galerija Božidar Jakac: Onkraj akademije: Bosilj, Sekulić, Skurjeni, Tisnikar

1 hour ago 31

Otvoritev: petek, 25. 9. 2026, ob 19. uri.

Galerija Božidar Jakac, Muzej moderne in sodobne umetnosti, Kostanjevica na Krki

Razstava Onkraj akademije predstavlja obsežen presek delovanja štirih izjemnih slikarjev druge polovice 20. stoletja: Ilije Bašičevića Bosilja, Save Sekulića, Matije Skurjenija in Jožeta Tisnikarja. Njihovi umetniški opusi predstavljajo vrhunec umetniške produkcije umetnikov samoukov v širši regiji v povojnem času, ko je bila na mednarodni ravni umetnost neakademskih ustvarjalcev izjemno priljubljena med publiko in stroko.

V zgodovini umetnosti je v 20. stoletju umetnost samoukih likovnih ustvarjalcev dobila najrazličnejše nazive, kot so primitivna in naivna umetnost, art brut in umetnost samorastnikov. A za mnoge nekonvencionalne in samouke umetnike tistega časa, je bil to zgolj institucionalni okvir, ki jim je omogočil javno delovanje v času, ko je moderna umetnost zrahljala klasicistične akademske spone. Predstavljeni štirje umetniki – Bosilj, Sekulić, Skurjeni in Tisnikar – s stališča svojih umetniških praks in ustvarjalnih vzgibov ne sodijo v nobeno izmed omenjenih kategorij neakademskih umetnosti. Vsak izmed štirih umetnikov je razvil prepoznaven likovni jezik, ki je utemeljen na njihovih osebnih izkušnjah, fantazijskih vizijah ali sanjskih svetovih. Njihove prakse so izjemno raznovrstne, radikalno samosvoje, dvoumne in zaznamovane z elementi mističnega in magičnega.

Slikarstvo Ilije Bašičevića Bosilja (1895-1972) se naslanja na idejo prehoda v kozmično dimenzijo, saj v svojih fantazijskih upodobitvah združuje nenavadne kombinacije ljudi, živali, mitoloških bitij, zgodovinskih osebnosti. Slikar Sava Sekulić (1902-1989) v svojih delih upodablja hibridne figure brez konvencionalne anatomije, ki so v njegovem prvinskem likovnem jeziku raztegnjene, sploščene, pomnožene in razdrobljene. Umetnik Matija Skurjeni (1898-1990) je dosledno in obsesivno upodabljal prostor sanj in spomina, medtem ko so zanj značilni motivi vlakov, železnic, predorov in mostov, ki delujejo kot prehodi v drugo resničnost. Slike Jožeta Tisnikarja (1928-1998) se neposredno soočajo z minevanjem in smrtnostjo, saj prikazujejo stilizirane prizore iz bolnišnične secirnice v Slovenj Gradcu, kjer je bil umetnik zaposlen.

Bosilj, Sekulić, Skurjeni in Tisnikar morda nimajo neposrednih formalnih in vsebinskih skupnih potez, čeprav je v njihovih praksah moč zaznati očitne elemente magičnega in simbolnega. Mnogo bolj jih povezujejo družbene in zgodovinske okoliščine, v katerih so delovali. Vsi štirje umetniki so začeli ustvarjati ljubiteljsko, iz nekih globljih notranjih vzgibov, v svojih srednjih ali poznih letih življenja. Bosilj je bil posestnik in kmetovalec, Sekulić je bil pastir, drvar, čolnar, tovarniški delavec in zidar, Skurjeni je bil sprva pastir, slikopleskar in rudar, nato pa je večino svojega življenja delal kot železničar, Tisnikar pa je po krajšem delu v tovarni postal bolničar in pomočnik v secirnici. Vrhunce svojih umetniških poti so ti štirje umetniki doživeli šele po svoji upokojitvi.

Razstava torej poleg predstavitve, ponovne umestitve in analize njihovih umetniških praks izpostavlja tudi temeljno vprašanje vzgibov, ki posameznike potegnejo v svet umetniškega ustvarjanja, četudi se le-to odvija onkraj akademskih in institucionalnih okvirov. Prakse teh štirih umetnikov tako odpirajo temeljna vprašanja o naravi sveta umetnosti.

Ob razstavi je izšel tudi obsežen razstavni katalog s prispevki različnih piscev: to so Miha Colner, Goran Milovanović, Danica Đorđević Janković, Marko Košan in Ante Žaja.

Razstava je plod sodelovanja med Galerijo Božidar Jakac – Muzejem moderne in sodobne umetnosti iz Kostanjevice na Krki in Muzejem naivne i marginalne umetnosti iz Beograda in Jagodine (Srbija). Poleg tega dela na razstavi prihajajo iz več javnih in zasebnih zbirk: Sammlung Zander iz Kölna (Nemčija), Muzej Matije Skurjenija iz Zaprešića (Hrvaška), Koroška galerija likovnih umetnosti iz Slovenj Gradca, Kulturno društvo Jože Tisnikar iz Mislinje (Slovenija), Fondacija Ilija & Mangelos iz Novega Sada (Srbija) ter zasebni zbirki iz Slovenije in Hrvaške.

Razstava je na ogled do 28. 2. 2027.

O umetnikih:

Matija Skurjeni (1898–1990) se je rodil v Veternici pri Zlatarju v Hrvaškem zagorju. Otroštvo je preživel kot pastir, pri trinajstih letih pa se je zaposlil kot delavec pri gradnji železniške proge Karlovac–Metlika–Novo mesto. V Metliki se je pozneje začel izobraževati za slikopleskarja. Leta 1916 je bil vpoklican v vojsko, kjer je nadoknadil del zamujenega šolanja in končal nekaj razredov osnovne šole. Poslan je bil na vzhodno fronto, nato pa je bil premeščen na Tirolsko, kjer je bil ranjen v bitki pri vasi Campomulo. Leta 1918 je sodeloval pri osvobajanju Medžimurja. Po mobilizaciji (1916–1919) je v obdobju 1919-1923 delal v rudniku v domačem kraju. Nato se je vrnil v Metliko, dokončal pleskarsko izobraževanje in se zaposlil kot pleskar v Zagrebu, kjer so nastale njegove prve slike na papirju.

Med letoma 1946 in 1949 se je udeleževal Likovne sekcije Delavskega kulturno-umetniškega društva železničarjev Vinko Jeđut v Zagrebu. Na večernih tečajih je študiral risanje anatomije in akta, perspektivo in umetnostno zgodovino, pozneje pa se je pod mentorstvom Mladena Veže, Slavka Rukljaša in dr. Pavaa Gavranića ter drugih učiteljev posvečal tudi grafiki. Leta 1948 je prvič razstavljal na skupinski razstavi v Zagrebu, slikarstvu pa se je v celoti posvetil šele po upokojitvi leta 1956. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1958 v Galeriji primitivne umetnosti v Zagrebu. Leta 1970 je sodeloval na razstavi Surrealism? v muzeju Moderna Museet v Stockholmu, kjer so bili med drugimi predstavljeni tudi Salvador Dalí, Joan Miró in Max Ernst. Bil je pridruženi član umetniške skupine Gorgona in pogosto upodabljal portrete njenih članov. Leta 1975 je zaradi zdravstvenih težav prenehal ustvarjati.

Leta 1983 je del svojega slikarskega opusa podaril občini Zaprešić. Donacija je postala temelj za ustanovitev Galerije Matije Skurjenija, ki je bila odprta leta 1987.

Skurjenijev opus zaznamuje izrazita nadrealistična poetika, ki izhaja iz njegovih sanj. Svet nezavednega je vestno beležil v hitrih zapisih, nato pa ga je prevajal v vizualni jezik slikarstva, kjer so prevladovali nenavadni in sugestivni prizori. V njih se odražajo travme prve in druge svetovne vojne, razdelitev Evrope v času hladne vojne, grožnja jedrske katastrofe in tekme za osvojitev vesolja. Svoje slike je praviloma opremljal z rdeče izpisanim naslovom v sredini spodnjega roba platna.

Njegove kompozicije pogosto prevevajo mehki odtenki modrine, iz katerih vznikajo namišljena mesta, okoli njih pa se vijejo neskončne železniške proge in pojavljajo se skrivnostna fantazijska bitja. V »igličastem impresionizmu«, kot je Skurjenijevo gradnjo podob poimenoval prof. Vladimir Maleković, je z drobnimi potezami ustvarjal migetajoče in izmuzljive sanjske in domišljijske prizore, ki se gledalcu razkrivajo kot podobe sveta na meji med resničnostjo, spominom in nezavednim.

Ilija Bašičević Bosilj (1895–1972) se je rodil v Šidu, na mejnem območju med današnjima Srbijo in Hrvaško. Mladost je preživel kot pastir, pozneje pa je postal kmet in posestnik. Čeprav je obiskoval le osnovno šolo, je bil prvi kmet v širši regiji Srema, ki je svoje otroke poslal študirat na univerzo. Na svojem domu je prirejal literarne večere, na katerih so udeleženci brali najrazličnejšo literaturo.

Med drugo svetovno vojno, ko je ta del Vojvodine pripadel državi NDH, so ga ujeli Ustaši in obsodili na smrt. Skupaj s sinovoma mu je uspelo pobegniti na Dunaj, kjer je zbolel za tuberkulozo. Po vrnitvi v Šid ga je komunistični režim označil za premožnega kmeta (kulaka), zato mu je bila leta 1957 v procesu nacionalizacije odvzeta zemlja. Ta izkušnja ga je še intenzivneje usmerila v svet literature in umetnosti, odrešitev pa je našel predvsem v slikarstvu. Sprva je ustvarjal v tehnikah gvaša in risbe, kmalu pa je začel slikati tudi z oljnimi barvami. Zaradi pomanjkanja klasičnih slikarskih materialov je poslikaval stene, pohištvo, knjige in različne predmete, ki so mu prišli pod roke.

Njegovi prvi javni nastopi so bili zaradi njegovega statusa neizobraženega kmeta sprejeti z veliko mero skepse. Njegov sin je bil namreč umetnostni zgodovinar Dimitrije Bašičević, pozneje znan tudi kot konceptualni umetnik Mangelos. Zaradi bližnjega sorodstva so številni podvomili, da je Ilija Bašičević, ki si je nadel tudi vzdevek Bosilj, resnično avtor svojih slik, zato je bil leta 1965 primoran slikati pred komisijo v Zagrebu. Primer, da je moral umetnik svojo avtorsko identiteto dokazovati neposredno pred komisijo, velja za enega najbolj nenavadnih in bizarnih dogodkov v zgodovini umetnosti.

Bosiljev umetniški svet zaznamuje samosvoja mitologija, ki se močno opira na motiv dualnosti, značilen za literaturo Fjodora Dostojevskega. Umetnika je pritegnil konflikt človeške duše, razpete med dobrim in zlim, med družbeno masko in potlačenimi nagoni. Njegove dvoglave pošasti simbolizirajo dvojnost sveta in dvoumnost morale, skozi njih pa je izražal lastne življenjske izkušnje. Kot protiutež grozotam, ki jim je bil priča v času vojn, je ustvaril svojo Iliado – utopični svet, naseljen s krilatimi in hibridnimi bitji, lebdečimi v breztežnostnem, barvitem prostoru.

Motivno je posegal tudi v srbsko mitologijo in folkloro ter v svet svetopisemskih zgodb, pri čemer ima pomembno mesto predvsem motiv apokalipse. Na njegov izraz so vplivale tudi srednjeveške freske in bizantinske ikone, zlasti pri uporabi zlate barve v poznem ustvarjalnem obdobju, ki ga je sam poimenoval »faza gostega zlata«. Uporabljal je tekoči bronasti prah, ki ga je nanašal na podlago in nato postopoma preslikaval, s čimer je ustvarjal sijoče površine.

Svojemu rojstnemu mestu Šid je zapustil približno 300 slikarskih del, ki so postala temelj Ilijanuma – Muzeja naivne umetnosti, ustanovljenega leta 1971.

Sava Sekulić (1902–1989) se je rodil v srbski družini v Bilišanah v Dalmatinski zagori. Formalne izobrazbe ni imel, vendar ga je k samostojnemu učenju spodbujal oče, ki ga je izgubil pri desetih letih. Očetove besede »Uči se sam, riši in piši s kamnom v roki,« so postale in ostale vodilo njegovega življenja, ki ga je rad poudarjal.

Leta 1917 je bil kot vojak v avstro-ogrski vojski ranjen in je izgubil vid na desnem očesu. Nato je potoval po Hrvaški in Srbiji ter opravljal različna priložnostna dela – bil je drvar, čolnar, zidar in tovarniški delavec, dokler ni naposled prispel v Beograd, kjer je našel stalno zaposlitev kot zidar in se tam ustalil. Leta 1924 se je poročil, vendar je ob porodu izgubil tako ženo kot otroka.

Pri tridesetih letih se je sam naučil brati. Začel je pisati poezijo, kmalu zatem pa tudi risati in slikati. Na svoje samouko delovanje je bil izjemno ponosen, kar je poudarjal tudi s podpisom CCC oziroma SSS (v cirilici) – Sava Sekulić samouk. Po upokojitvi leta 1962 se je v celoti posvetil umetnosti. Bil je član Kulturno-umetniškega društva Jedinstvo in Umetniškega kluba Đuro Salaj v Beogradu.

Leta 1968 je bilo zanj ključno srečanje s Katarino Jovanović, ki je vodila lokalni center za izobraževanje odraslih. Leta 1969 mu je omogočila prvo samostojno razstavo v Galeriji delavske univerze Đuro Salaj v Beogradu in ga predstavila kustosom Galerije samoukih likovnih umetnikov v Svetozarevu. Do sredine 70. let so njegova dela razstavljale pomembne galerije po Jugoslaviji, leta 1985 pa je bil prvič predstavljen tudi v Nemčiji, v münchenski galeriji Charlotte.

V Sekulićevem opusu se ponavljajo motivi živali, bizarnih teles, zgodovinskih in namišljenih junakov ter prizori iz družinskega življenja. Od zgodnejših, temnejših del na kartonu, v katerih je obujal spomine na domači kraj, je postopoma prešel k svetlejšim, fantazijskim krajinam. V njih nastopajo značilna hibridna zoomorfna in antropomorfna bitja, telesa z več udi in figure z nenavadnimi in pogosto grotesknimi detajli.

Njegova kompozicija ostaja preprosta in se večinoma osredotoča eno samo figuro, barvna paleta pa je zadržana in v zemeljskih tonih. Njegov opus je ves čas globoko prežet z ljudsko dediščino in ljudskimi legendami ter verovanji iz različnih virov, ki jih je spajal v samosvoje sanjske svetove.