2 hours ago
14
September je mesec, ki ga povezujemo s šolo, zato se spodobi, da je tudi moja septembrska kolumna »šolska«. Priznam, da tudi po več kot četrt stoletja, odkar sem maturiral, v noči z 31. avgusta na 1. september slabo spim. Na srečo vsaj o maturi iz matematike že nekaj let ne sanjam več … In ko ne spim, premišljujem o svojih šolskih letih, tudi o stavbah, v katerih sem presedel dneve in dneve.
Letošnji september nas je poleg običajnih začetkov šolskega leta osrečil še s predlogom šolske reforme. Brez skrbi, ne bom razpravljal o njej, čeprav menim, da je potrebna in bi o tem kot starš pa tudi kot univerzitetni profesor, ki se dnevno srečujem z rezultati trenutnega šolskega sistema, lahko marsikaj povedal. V Sloveniji vsaj vse od druge svetovne vojne naše šolstvo nenehno reformiramo: nekatere stvari ukinjamo in druge uvajamo. Ob tem bi se rad spomnil že davno pozabljene, a nadvse daljnosežne reforme, ki je posredno povezana tudi z arhitekturo. Marsikdo ne ve več, da obvezno šolanje ni vselej potekalo v eni ustanovi, temveč je osnovna šola trajala štiri leta, nato pa so sledila štiri leta nižje gimnazije z možnostjo nadaljevanja na višji gimnaziji ali kateri drugi srednji šoli. Enotna osemletna osnovna šola je bila uvedena leta 1959, kar je bila precej daljnosežna odločitev, zaradi katere je bilo treba razrešiti več odprtih vprašanj, na katera sprva ne pomislimo. Med drugim je bilo treba usposobiti učitelje za predmetno stopnjo, saj dotedanja učiteljišča tega področja niso pokrivala. Zato sta bili v Ljubljani in Mariboru ustanovljeni pedagoški akademiji, poznejši pedagoški fakulteti. Prav tako je primanjkovalo ustreznih šolskih stavb, ki bi pod eno streho združevale vseh osem razredov z več paralelkami in specialnimi učilnicami. Kdor me pozna, ve, da ne gojim nostalgije za prejšnjim sistemom in Jugoslavijo. A dejstvo, da so na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta v Sloveniji v petih letih zgradili sto novih šolskih stavb, je vsekakor impresivno. Tega se ne bi sramovali niti na »razvitem Zahodu«. Po drugi svetovni vojni smo na Slovenskem dobili precej dobrih primerov šolske arhitekture, zanimivih tako z arhitekturnega kot s pedagoškega vidika. Brez dvoma pa čas, vsaj v kolektivnem spominu, zaznamujejo šole Emila Navinška (1904–1991), o katerih se v zadnjih letih vse več piše.
Navinškove šolske objekte sem od blizu spoznal tudi sam. Zaradi selitve sem med šolanjem obiskoval dve osnovni šoli, obe zgrajeni v šestdesetih letih po njegovih načrtih. Potem sem hodil na bežigrajsko gimnazijo, zgrajeno v tridesetih letih po načrtih istega arhitekta, ki je v bistvu prototip za njegove poznejše objekte. Stavbe za povprečnega gledalca morda niso privlačne in modernizma žal še vedno nismo vzeli za svojega – spomnim se svojega osnovnošolskega učitelja fizike, ki je izjavil, da je naša šola »ena taka blesava kocka« –, so pa s svojo brezkoridorno zasnovo ponudile učinkovito in za tiste čase drzno rešitev za zasnovo šole, ki uspešno služi tako potrebam učiteljev kot učencev. Z leti so se potrebe seveda spremenile, pa tudi zgradbe so postale dotrajane, zato so doživele različne usode. Ena od mojih osnovnih šol, OŠ Trnovo v Ljubljani, je zgledno prenovljena, statično sanirana in posodobljena, pri čemer so bile upoštevane vse glavne lastnosti Navinškove zasnove. Drugo, OŠ Frana Albrehta v Kamniku, so pred leti podrli in na njenem mestu zgradili novo. Kdo ve, ali bo svojemu namenu uspešno služila toliko časa kot stara. Navinškova zasnova bežigrajske gimnazije se je že zdavnaj izgubila med vsemi prizidki, pri čemer smo tudi kot dijaki ugotavljali, kako nesmotrno je zasnovan prizidek v primerjavi s staro stavbo.
Novo ni vedno tudi boljše. Iz starega je mogoče s smiselno prenovo marsikaj narediti. Ko o tem premišljujem, ne morem mimo stavbe, v kateri že petnajst let bolj ali manj uspešno delim svoje znanje. Filozofska fakulteta v Mariboru skupaj s še dvema fakultetama deluje v stavbi nekdanje Pedagoške akademije Maribor – torej šole, ki je nastala kot posledica zgoraj omenjene šolske reforme –, zgrajeni med letoma 1975 in 1978 po načrtih Branka Kocmuta (1921–2006), enega osrednjih predstavnikov mariborske povojne arhitekture. Danes je zgradba dotrajana. Huda prostorska stiska – namesto ene dvoletne imamo zdaj v njej tri petletne šole z neprimerno večjim številom študentov, profesorjev in strokovnih sodelavcev – je pripeljala do neustreznih, stihijskih prezidav v notranjščini. Zato le redkokdo še opazi arhitekturne kvalitete stavbe, ki je bila celo izpostavljena v utemeljitvi Prešernove nagrade, podeljene arhitektu leta 1977: smotrno izrabo terena, zaradi katere je klet osvetljena z naravno svetlobo, domiselno zasnovan predavalniški trakt z vmesnimi prostori za druženje študentov – slednji so bili s poznejšimi prezidavami delno izgubljeni –, posebne garderobe pred predavalnicami, po celotni stavbi potekajoče svetlobne jaške, ki zagotavljajo dnevno svetlobo tudi kabinetom, pisarnam in sanitarijam, ter menzo, ki se v toplih mesecih razširi na trgec pred stavbo. In še bi lahko naštevali.
Bodimo pošteni: stavba je res videla že boljše čase. Sam se pogosto ukvarjam z mislijo, ali bi bilo mogoče stavbo s premišljeno prenovo prilagoditi potrebam ene od treh fakultet, ki delujejo v njej, medtem ko bi za preostali dve zgradili nov objekt, kar bi bilo brez dvoma tudi cenejše od gradnje novih objektov za vse tri fakultete. Ne nazadnje imamo v Sloveniji zadnja leta kar nekaj izkušenj s prenovami modernističnih šolskih stavb in njihovim prilagajanjem sodobnim potrebam. Če lahko uspešno prenavljamo šole iz 19. stoletja, zakaj ne bi mogli tistih iz šestdesetih in sedemdesetih let? Naj to služi kot razmislek ob začetku novega šolskega leta.
Piše: dr. Franci Lazarini, Univerza v Mariboru in ZRC SAZU
Naslovna slika:
Branko Kocmut: Pedagoška akademija, Maribor, 1975–1978, zahodni del južne fasade, pogled na trakt s predavalnicami (© UIFS ZRC SAZU; foto: Andrej Furlan)
Fotografija v članku:
Branko Kocmut: Pedagoška akademija, Maribor, 1975–1978, knjižnica (© UIFS ZRC SAZU; foto: Marjeta Ciglenečki)
Vir: https://ojs.zrc-sazu.si/ahas/article/view/14816
English (US)