Feri Lainšček: Sanje so večne, izbrane pesmi

Cankarjeva založba, 2025

Spremna beseda: Miljana Cunta

Piše: Matej Krajnc

Kot izpiranje zlata, je izbiranje pesmi za pričujočo antologijo opisal sam avtor na dogodku na letošnjem knjižnem sejmu. S to prispodobo je že večkrat pospremil odgovor o tem, kako selekcionira svoja pesniška dela in glede na likovno podobo knjige se zdi kar pravšnja. Gre za eno od zlatih knjig dandanašnje poezije, tako po odzivih bralstva kot po vitalnosti in večplastnosti, saj te pesmi nosijo na sebi glasbene obleke, ki nato pričajo o dolgi in raznoliki zgodovini slovenskega šansona. V času knjižnega sejma je pri Kulturnem centru Maribor izšel tudi ponatis Lainščkovih Šlagerjev, ki kot nekakšna avtobiografska knjiga s fotogradivom nosijo na sebi še bolj eksplicitno glasbeno plat njegove poezije. Privzemši, da ima beseda hkrati v sebi že tudi melodijo, to seveda ni nič nenavadnega, nenavadno in edinstveno pa je to, kako zelo so se te pesmi prijele v najrazličnejših izvedbah in oblekah, od ciganskih band do Ditke, Pestnerja, Mie in zgorajpodpisanega.

Angela, ki je na naslovnici, ste spoznali že na najpopularnejši Lainščkovih zbirk, Ne bodi kot drugi, ki je s štirinajstimi ponatisi poleg Menarta in Minattija najbrž med bralstvom najbolj razširjena pesniška knjiga po 2. svetovni vojni. In “sanje so večne” je sintagma, ki je prešla že v splošno govorico: Feri pove, da jo je pisal kot posvetilo v knjige, dokler ga niso ljudje prosili, naj jim napiše še kaj drugega. Primerna sintagma za izbrane pesmi, čeprav je Lainšček “prolific”, kot se temu zdaj globalno reče in zlata žila še ni presahnila. Je tudi eden redkih ustvarjalcev, visoko uspešen in priljubljen tako v poeziji kot v prozi, kar je precejšen unikum ne zgolj v našem kulturnem prostoru. Če se vrnemo h glasbi, je nekaj takega uspelo denimo Leonardu Cohenu, ki je pred glasbeno kariero, ki ga je povzdignila v vrh vidnosti očesa javnosti, imel sorazmerno uspešno pisateljsko in pesniško pot, čeravno je zlasti z romanom Lepi zgubljenci dvignil precej prahu. Je pa roman postal in ostal med ljudmi zelo zimzelen, izbori njegove poezije pa uspešni tudi pri nas.

Lainšček je veščak ritma in rime, kar je nekakšen predpogoj, da napišeš pesem, ki stoji in ni zgolj klepanka; take ponavadi izdelujejo za široko potrošno rabo v nekaterih zvrsteh popularne glasbe, Lainščkov pesniški opus pa na sebi nosi (poleg emocionalne) še zavidanja vredno težo formalne entitete. Miljana Cunta v spremni besedi poudarja glas ravnice, kar še kako drži, a Lainšček ni samo pesnik ravnice, pač pa pesnik univerzalne resnice, kjer Cunta ugotavlja aksiom o njegovem upesnjevanju dvojine. Sam pesnik pove, da je v življenju po pesnjenju v modernistični in avantgardistični maniri naposled dognal, kot se to zgodi z zrelostjo (večkrat pa se tudi ne zgodi), da obstaja srž bivanja v ljubezni, ki jo sodobna literarna scena rada ubeseduje z distanco, (samo)ironično. Lainšček pa meni, da to ni vedno nujno potrebno, da je bistvo ljubezni v “in medias res”, brez odvečnih “prijemov” in distanc. Njegova poezija to tudi verno izpričuje. Kot je zapisal Panonski mornar v svoji najbrž najbolj znani pesmi: “Džaba bilo konja vranih … kada nisam s onom, koju volem …”