Waylon Jennings: Songbird

Piše: Matej Krajnc

Son of Jessi/Thirty Tigers, 2025

Waylon Jennings je med letoma 1977 in 1984 pustil v predalu kar nekaj gradiva, ki ga je nedolgo tega med brskanjem po zapuščini odkril sin Shooter, sicer ugleden producent in glasbenik. Teh reči naj bi bilo za tri albume, ki bodo izšli v prihodnosti, prvi med njimi pa je že tu. Songbird sicer na sebi ne nosi nobenih avtorskih pesmi; gre za 9 Waylonovih izvedb pesmi, ki so jih podpisali drugi, med drugim Johnny Cash, J. J. Cale in Jesse Winchester. Ena pesem je avtorska.

Waylon je bil vedno dober interpret pesmi drugih avtorjev, čeravno njegov avtorski ugled ni nič šibkejši. Znal je izbirati pesmi in jih uvrščati na albume, sprva pod kuratelo producentov založbe RCA, pozneje pod lastno kuratelo. Bil je eden definitivnih interpretov pesmi Billyja Joeja Shaverja, tudi Harlan Howard mu je ležal, pa Neil Young, denimo. Ko se je v sedemdesetih dokončno odklopil od zahtev uradnega Nashvilla, je pod nalepko “izobčenskega countryja” ustvaril nekaj najvidnejših mojstrovin tega žanra. Pozneje se je od tega distanciral in vse do konca vozil svojo špuro z manj komercialno vidnimi albumi v osemdesetih in devetdesetih, a zato nič manj domiselnimi in navdihnjenimi. Skušal se je tudi držati stran od političnih/aktivističnih reči, s katerimi so na polno udarjali nekateri njegovi kolegi, med drugimi Kris Kristofferson, Merle Haggard in Johnny Cash, čeprav je pozneje izdal pesem America in povedal, da gre za eno njemu najljubših pesmi. Pesmi pa, ki so na pričujoči plošči, predelujejo “izobčenske” teme samohodstva, ljubezni različnih kvalitet in napak, ki jih moraš plačevati.

Najbolj zanimivo in fer bi bilo, da bi Shooter te pesmi objavil v izvirni obliki, kot sta jih naredila Waylon in njegov dolgoletni prijatelj (producent, bobnar) Richie Albright. A Shooter je pesmi dodatno obdelal, nasneli so marsikaj novega, kar je seveda vselej dvorezen meč, Waylon je pesmi namreč pripravil za objavo na ploščah, a jih na koncu ni uvrstil. Treba je sicer priznati, da pesmi niso zlorabljene, v središču ostaja nepogrešljiv Waylonov beat in vokal, ki je občasno (zlasti v naslovni pesmi izpod peresa Christine McVie) precej bolj trpek in zlomljen, kot smo ga od Waylona vajeni. Iz Cashevega repertoarja je izbral pesem After The Ball s Casheve avtorske mize poznih sedemdesetih, ko je stari vojak bil nekoliko omehčan in je pisal zelo malo in še to ne zares vrhunsko, a nekolikanj rokabilijevska pesem v Waylonovih rokah oživi bolj, kot bi si to zaslužila. Srečamo pesem The Cowboy Johnnyja Rodrigueza, ki ga poznate iz teksaškega nabora neortodoksnih kantrijašev, J. J. Cale je zastopan s pesmijo I’d Like To Love You Baby z njegovega albuma Okie, tu so John Wesley Routh, Allan Reynolds, Hank Williams Jr. in nekateri drugi, album pa zaključi edina avtorska pesem, pretresljiva Dink’s Blues, ki ji dodatno pretresljivost dajejo ženski spremljevalni glasovi. V pesmih, kot je Dink’s Blues, zasledimo tudi, kako je Waylonov zvok in vokalni slog vplival na Elvisove izvedbe sredi sedemdesetih, a Elvis takrat ni znal biti več dovolj oster, da bi jih spremenil v udarne balade, ampak je raje ostal nekje na sredi ceste. Dale Watson, čigar avtorska in pevska pot je tudi precej zaznamovana z Waylonovim vplivom, je bil in je denimo povsem druga zgodba.

Živi bili, pa vidjeli, kaj bo sledilo: niz treh albumov z neizdanimi pesmimi se bere kot nekakšna Waylonova Bootleg Series ali Anthology, zanima pa nas predvsem, koliko avtorskih pesmi je mojster zaprl v predal in čemu. Vse bo jasno, ko bo Shooter obelodanil še preostalo; za prvi del se je izdatno potrudil tudi s promocijo.