Evtanazija kot promocija kulture smrti

Zgodaj spomladi sem na tujem programu ujel film Načrt 75. Distopična in melanholična drama govori o načrtu japonske vlade, kako rešiti težavo starajoče se družbe. Zato predlaga ureditev, po kateri se lahko državljani, ki so povsem zdravi in čili, a so stari 75 let in več, prijavijo za prostovoljno usmrtitev. V zameno dobijo denarno plačilo (1.000 dolarjev), ki ga lahko porabijo zase ali podarijo sorodnikom, imajo tudi možnost dvodnevnega oddiha v luksuznih toplicah, tisti, ki nimajo denarja, se lahko odločijo za dostojanstven pogreb.

Precej morbiden film iz leta 2022, ki ima žalosten in mračen konec, so nekateri doživeli kot promocijo in zagovarjanje prostovoljnega končanja življenja, saj starejše prepričuje, da so mladim in državi le v breme, zato naj storijo racionalno stvar – končajo življenje. In tisto, kar naj bi bilo prostovoljno, se kasneje izkaže za precej prisilno in tako učinkovito odstranjevanje starejših, da se postavi vprašanje: Zakaj ne bi začeli z Načrtom 65?

Nekaj podobnega se je dogajalo v Nemčiji pred skoraj 100 leti, ko so nacionalsocialisti začeli z  Akcijo T4. Izbrani nemški zdravniki so bili pooblaščeni, da izbirajo bolnike, ki so »neozdravljivo bolni«. Tem je bila izdana odločba o »smrti iz usmiljenja«. Kar so sprva imeli za program, ki »jemlje življenja, ki niso vredna življenja«, oziroma se evtanazirajo »nesposobni, ki so breme«, se je v naslednjih dveh letih razširil tudi na druge kategorije: odstranitev ideoloških (nasprotniki nacizma) in bioloških (Žide in Cigane) sovražnikov. Zato se, ko boste 23. novembra odhajali na volišča, da bi se na referendumu izrekli o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (kot podporniki ljubkovano pravijo evtanaziji), spomnite Načrta 75 in Akcije T4.

Slovenija ni posebnost. Ves razviti svet je v času postmodernizma padel v svojevrstno zanko, paradoks. Zahodne demokracije se trkajo po prsih, se hvalijo, da so odpravile smrtno kazen (tudi za najhujše zločine), toda hkrati promovirajo in poveličujejo kulturo smrti, ki naj bi bila po njihovo izraz usmiljenja, sočutja in lajšanja bolečin. Tako dekadentno razmišljanje civilizacije, ki je zrasla na krščanskih temeljih in kjer naj bi bilo življenje sveto, pomeni, da je prebujena sekularnost povsem prevladala, vsaka progresivna želja se spreminja v zapovedano pravilo. Danes je v nekaterih državah laže doseči, da te »prostovoljno« usmrtijo, kot da bi dobil ustrezno zdravstveno (paliativno) oskrbo. In če ne bomo proti zakonu, bo tako tudi v Sloveniji.

Povejmo naravnost. Evtanazija v imenu humanosti in dostojanstva prekinja človekovo življenje. To ni samo teptanje vrednote svetosti življenja, je načrtovana pot v barbarstvo. Ideali človečnosti in človeškosti so očitno pozabljeni, življenje je postalo vredno toliko, kot znaša račun za smrtonosno injekcijo. In pri tem te prepričujejo, da je tako za vse najboljše, najbolj zate.

Lahko ste prepričani, da ne bo ostalo pri tem, ni treba biti Einstein, da lahko napoveste, kaj bo sledilo: postopno širjenje meril za tiste, ki si želijo umreti, dokler ne bomo prišli do točke, ko se bo našla skupina in zahtevala sistemski in institucionaliziran umor. Kandidati? Politični in ideološki nasprotniki, ki z drugačnimi mnenji kvarijo družbo. Pravzaprav nekaj takega že zahtevajo. Kaj naj bi drugega pomenili klici »Smrt janšizmu« kot poziv k umoru »janšistov«. Bojim se namreč, da transgresija nove morale že trka na vrata slehernika; ko lahko država brez soglasja bolnika ali svojcev v imenu humanosti,  socialne pravičnosti ali ideološke neprimernosti evtanazira človeka.

Biti za zakon pomeni, da se začno odpirati vrata pekla. In ko bodo povsem odprta, bo etika postala preteklost, evtanazija pa nič več medicinska zahteva po lajšanju bolečin ali izraz sočutja, temveč politična zahteva, da se naredi prostor določeni skupini uniformnih prepričanj. Miselni zločini postajajo namreč najhujši zločini. Za zdaj je kazen zapor. Na koncu pa bodo rekli: “Biti v ječi je strošek, evtanazirajmo ga!”