Evropska kemična industrija pred zlomom konkurenčnosti

3 hours ago 24

V zadnjih nekaj letih je v Evropi izginilo skoraj 10 odstotkov proizvodnih zmogljivosti v kemičnem sektorju. Po ocenah predstavnikov industrije evropske izdelke vse hitreje nadomeščajo cenejši proizvodi iz Azije in Bližnjega vzhoda, medtem ko se evropska podjetja dušijo pod bremenom visokih cen energije, stroškov CO₂ in vedno gostejše regulacije.

Na to opozarjajo tako državna podjetja, kot je Grupa Azoty, zasebna podjetja, kot je Qemetica, ter tuje družbe, ki poslujejo na Poljskem, med njimi BASF.

Kemična industrija je bila do zdaj steber evropskega gospodarstva

Kemični sektor predstavlja približno 7 odstotkov celotne industrije Evropske unije ter zagotavlja več kot milijon neposrednih delovnih mest, poleg tega pa še tri- do petkrat več posrednih zaposlitev, predvsem v malih in srednjih podjetjih.

Po besedah Katarzyne Byczkowske, izvršne direktorice BASF Polska, je bilo v zadnjih treh letih v Evropi ukinjenih približno 9 odstotkov proizvodnih zmogljivosti, v obdobju 2023–2024 pa naj bi se evropska kemična industrija skrčila kar za 14 odstotkov. V istem času je proizvodnja v državah, kot so Kitajska, Rusija in Združene države Amerike, rasla.

Evropa igra drugačno igro od preostalega sveta in začenja izgubljati

Med razpravo, ki jo je organiziral Siemens, je Kamil Majczak, izvršni direktor Qemetice (nekdanje skupine Ciech), opozoril: “V Evropi igramo drugačno igro kot preostali svet, a na istem igrišču. In začenjamo izgubljati.”

Po njegovem mnenju Evropa še vedno verjame, da lahko drugim vsili svoja pravila, medtem ko Kitajska, ZDA in Indija svet razumejo kot prostor za širitev vpliva in prevzemanje trgov. Dodaja: “Ne moremo pričakovati, da bodo države v razvoju kar čez noč vse naredile zeleno in trikrat dražje, ker se nam zdi to prav.”

Obrati se zapirajo, znaje se izgublja

Majczak opozarja, da so posledice naraščajočih stroškov že zelo konkretne. Po Evropi se zapirajo proizvodni obrati, številna podjetja pa so zadnja leta preživela zgolj zaradi dobičkov iz preteklih let.

Kot opozarja: “Ta finančni blažilnik se izteka. Ko se obrat zapre, se ne bo več odprl. Ljudje bodo odšli, zmogljivosti bodo izginile in se ne bodo vrnile čez leto ali dve.”

Energija je ključni problem

Posebej izpostavljen je segment gnojil, kjer cena plina predstavlja kar 75 do 80 odstotkov proizvodnih stroškov. Evropa je bila že vrsto let uvoznik plina, danes pa je prisiljena uporabljati bistveno dražje vire, kar predstavlja velik izziv za podjetja, kot je Grupa Azoty.

Podpredsednik skupine Paweł Bielski poudarja, da je kemična industrija izjemno energetsko intenzivna panoga. Katarzyna Byczkowska ob tem dodaja: “V določenih obdobjih je bil plin v ZDA štiri- do šestkrat cenejši kot v Evropi.”

Razlike v stroških energije se po besedah Majczaka neposredno odražajo v poslovnih rezultatih evropskih in ameriških tovarn, k skupnim stroškom pa je treba prišteti še stroške emisijskih kuponov CO₂, ki zunaj Evrope večinoma sploh ne obstajajo – z izjemo Kalifornije.

Nimamo razvoja, imamo pa regulacijo

Predstavniki industrije poudarjajo, da ne nasprotujejo razogljičenju, temveč hitrosti, obsegu in strukturi regulativnih bremen, zlasti v razmerah, ko Evropa že izhaja iz slabšega izhodišča zaradi visokih cen energije.

Katarzyna Byczkowska izpostavlja dve ravni stroškov. Prva so neposredni stroški skladnosti z regulativo, kot v primeru uredbe CLP, kjer naj bi sprememba pisave na etiketah podjetje stala več kot 300 milijonov evrov, preden so bili nekateri členi po dolgotrajnih pogajanjih umaknjeni. Druga raven pa je strukturno breme, ki ga povzroča množica in nestanovitnost predpisov.

Kot opozarja: “V Evropi danes porabimo dvakrat več sredstev za izpolnjevanje regulative kot za raziskave in razvoj.” Na ravni celotne celine to pomeni 8-odstotni upad vlaganj v razvoj, medtem ko ta na Kitajskem in v ZDA naraščajo.

Zeleni dogovor je bil sprejet v drugačnem svetu

Paweł Bielski opozarja, da so bili podnebni svežnji EU in pobude Fit for 55 oblikovani v povsem drugačnih razmerah. “Zeleni dogovor je bil sprejet, še preden smo se soočili s pandemijo, vojno v Ukrajini in drastično spremembo evropske energetske bilance,” poudarja.

Po njegovem mnenju bo smer razogljičenja ostala nespremenjena, a pravila bi bilo treba izboljšati in prilagoditi realnosti.

Simboličen primer je sistem ETS, kjer se brezplačni emisijski kuponi vsako leto zmanjšujejo. Byczkowska opozarja: “Podjetja si v času krize in ustavljenih investicij ne morejo privoščiti, da bi vsako leto dodala še milijardo evrov za nakup kuponov.”

Spopad med evropskimi podnebnimi ambicijami in realnostjo globalne konkurence je najbolj očiten v soočenju z azijsko proizvodnjo. “Nekoč smo bili izvozniki, danes smo uvozniki, in to temeljito ruši ravnotežje,” opozarja Kamil Majczak.

Kitajska je v zadnjih letih zgradila ogromne sodobne proizvodne zmogljivosti, ki jih zaradi upočasnitve domačega povpraševanja vse bolj usmerja na izvozne trge, tudi v Evropo. Ob cenejši energiji in manj strogih pravilih kitajski proizvajalci agresivno vstopajo na evropski trg – od gnojil do plastike.

Izguba industrijske suverenosti

Paweł Bielski opozarja, da je imela Evropa še nedavno močno polimerno industrijo, danes pa je v številnih segmentih prevlada Kitajske že skoraj popolna. V enem od segmentov naj bi se kar 67 odstotkov svetovnih zmogljivosti nahajalo na Kitajskem.

Podoben trend se po njegovih besedah kaže tudi pri gnojilih, kjer se v Rusiji, ZDA in državah Perzijskega zaliva gradijo ogromni obrati, katerih proizvodnja bo v veliki meri namenjena izvozu v Evropo.

Kljub črni sliki obstaja tudi nekaj optimizma. Maciej Zieliński, direktor Siemens Polska, poudarja, da tehnološki napredek znižuje stroške proizvodnje.

Kot pravi: “Opažamo večjo aktivnost podjetij, ki vlagajo v rešitve za hitrejšo, cenejšo in varnejšo proizvodnjo.”

The post Evropska kemična industrija pred zlomom konkurenčnosti first appeared on Nova24TV.

Read Entire Article