Eva Gusel: Invazija razstav v javnem prostoru

9 hours ago 19

ARTICLE AD

V začetku decembra se je zaključila razstava Prva ljubljanska pasaža: pasaža Nebotičnik in Viktorija, ki so jo organizirale Odprte hiše Slovenije – OHS (kuratorki Lenka Kavčič in Eva Eržen). Razstava je potekala v izložbah galerije Kos, ki že od leta 1936 vztraja v prvi ljubljanski pasaži, ki danes žalostno propada. Predstavitev je želela prikazati prav to zgodovinsko genezo znamenitega ljubljanskega prehoda z galantnim začetkom in nezasluženim koncem. Če je tja nekoč zaradi njegove imenitnosti in butične ponudbe mamljivih izložb zahajala ljubljanska gospoda, prehod s praznimi lokali in izložbami danes služi kvečjemu kot bližnjica mladini do vhoda v McDonald’s. Še tako imenitnemu prostoru mesta torej ni uspelo ubežati žalostni usodi banalizacije Ljubljane, pri čemer lahko pasaža nebotičnik in Viktorija služita kot študijska primera nefunkcionalnosti mesta, katerega programski in ekonomski razvoj teži oziroma celo spodbuja generično ponudbo gostinskih in trgovskih multinacionalk.

Pasaža je bila načrtovana skupaj z Nebotičnikom in pasažo Viktorija, a v prvih Šubičevih načrtih ni zaslediti pasaže, čeprav je bil arhitekt intelektualec, ki je študiral v tujini in spremljal razvoj arhitekture tistega časa. Pobudo zanjo naj bi dala Ljudmila Kambič, ki je takrat skupaj z možem Franom soinvestirala v gradnjo stanovanjske palače Viktorija. Pasaža odraža ambicijo Ljubljane v tridesetih letih 20. stoletja, ki je iskala podobo velikega mesta. Zakonca sta v pasaži z lokali, katerih najemnino bi pobirali investitorji, videla priložnost za dodatni zaslužek. Tako je nastal pokrit mestni prostor s šest metrov širokim hodnikom, ob katerem so se zvrstili številni obrtniki, trgovci, založniki in gostinci; samo med letoma 1933 in 1945 jih je bilo več kot petintrideset. Zgodba o nastanku pasaže pripoveduje o sodelovanju med investitorjem in arhitektom, ki je privedlo do oblikovanja kakovostnega javnega prostora, ki je meščankam in meščanom ponujal raznorazne storitve. Želja po večjem dobičku investitorjev ni bila v nasprotju z dobrobitjo mesta, kar je veliko nasprotje z večino današnjih investicijskih projektov brez mestotvorne vsakršne funkcije. Po letu 1945 se je pasaža v spremenjenih družbenih razmerah znova uveljavila kot pomembno središče nakupovanja in srečevanja. V naslednjih desetletjih so tam delovala številna znana slovenska in jugoslovanska podjetja, med njimi Šešir, Toko, Tkanina, mesnica, prodajalna sadja in zelenjave, mlekarna, cvetličarna, frizerski salon in trafika. Ikonični avtomatski buffet Daj-dam je obstal še leta po razpadu Jugoslavije. Z osamosvojitvijo so se lastništva lokalov spet spremenila in pasaža se je postopno začela prazniti. Trgovine so počasi izginile. Do danes je ostalo le nekaj posameznih lokalov, kot sta galerija Kos, v kateri se je odvijala tudi omenjena razstava, in Foto format. Nekateri prostori so trenutno prazni, izložbe večinoma zatemnjene, dejavnosti za njimi pa zakrite s sivimi folijami in temnimi pregradami. V pasaži prevladuje občutek temačnosti in zapuščenosti, celoten kompleks preveva slutnja propada – in to kljub temu, da sta bili stavbi Nebotičnika in Pokojninskega zavoda, kjer se nahaja tudi pasaža, razglašeni za spomenik državnega pomena.

Čeprav je bila izložbena razstava nekoliko skopa ter bi jo lahko dodatno podkrepila in dopolnila redna vodstva po prostoru v slogu OHS, je nastal podroben prodajni katalog s prispevki avtorjev z resnično bogatim arhivskim materialom fotografij, načrtov in zgodb iz zlatih časov pasaže. Razstavo lahko dojemamo samo kot gonilo začetka širše kritične diskusije o programskem razvoju mesta, za katero lahko upamo, da se bo nadaljevala tudi v drugih oblikah s strani drugih pobudnikov. Zaradi tržnih pritiskov se namreč pritlični mestni prostori, nekoč namenjeni vsakdanjemu življenju prebivalcev, vse bolj podrejajo interesom lastnikov nepremičnin in investicijskim logikam, kjer je v ospredju predvsem dobiček. Takšni pogoji izrivajo male podjetnike, obrtnike in trgovce, ki so nekdaj ustvarjali utrip in identiteto pasaže, ter odpirajo vrata anonimnim pisarnam in generičnim komercialnim dejavnostim, eden najbolj presunljivih primerov pa je prav pasaža. Logika ponudbe v mestu temelji na tem, kateri trgovec si lahko privošči visoke najemnine in ne na pestrosti, hibridnosti ali avtentičnosti ponudbe. Na nakupovalni ulici Čopovi se do pasaže Viktorija tako zvrsti več trgovin z oblekami multinacionalnih ponudnikov in kar dva McDonald’sa, pri čemer novi sedaj zaseda izložbena okna pasaže, ki so zaradi tega popolnoma izgubila svojo funkcijo. Pri odprtih hišah Slovenije vidijo priložnost za oživitev pasaže z vključevanjem kulturnih in kreativnih industrij, ki v tujini že več desetletij dokazujejo svojo zmožnost oživljanja degradiranih urbanih območij.

Na tej točki bi že tolikokrat načeto diskusijo o problematiki generične komercializacije Ljubljane želela razširiti na podobno perečo, ki se je meščani morda (še) ne zavedamo dovolj. V zadnjih letih se je v Ljubljani namreč razpasel posebni urbani fenomen t.i. »razstav« v javnem prostoru. Mimobežna Ljubljančanka in Ljubljančan, ki se kdaj mudita v centru, sta zagotovo opazila vsaj eno od teh »razstav«: od predstavitev bolnikov s to in to kronično boleznijo, do nagrajenih arhitekturnih projektov, pričevanj izbrisanih, obletnic znanih oseb, podelitev nagrad in podobno. Poleg najobširnejšega javnega razstavnega prostora Jakopičevo sprehajališče na tivolski promenadi, so prizorišča še Krakovski nasip, Novi trg, Gallusovo nabrežje, Kongresni trg … Javni prostor Ljubljane se tako spreminja v odprto razstavišče, kot da bi bilo treba vsak delček mesta izkoristiti za sporočanje nečesa in bombardiranje z vsebinami, če že ne s prej omenjeno turstično-komercialno ponudbo. »Vsaj niso reklame,« boste odgovorili. To načeloma drži – ulične razstave niso napačne same po sebi, a konkretni problem teh v Ljubljani je, da s svojo umestitvijo in oblikovanjem delujejo podobno generično kot reklame. Dvostranski panoji v vrsti, ki so na daleč videti kot reklamni, so pogosto umeščeni nepremišljeno in še posebej v turistični sezoni zasedajo že tako prenapolnjene ambiente mesta, kot da bi nas želeli obvarovati pred praznino ali dolgčasom. Vsebina uličnih razstav se nam med sprehodom vsakih nekaj metrov avtomatsko vsiljuje v vidno polje, kot se nam algoritmično prilagojena vsebina na socialnih omrežjih med »scrollanjem« in ne prve ne druge se ne spominjamo dlje kot nekaj sekund. Četudi bi bila vsebina nekaterih razstav v javnem prostoru dejansko zanimiva, njena sporočilnost v stalnem vrvežu vizualnih informacij ne bi dosegla globljega zavedanja mimobežnika, s tem pa ne svojega učinka. Poleg izbire primernega prostora mesta (ednina je tukaj uporabljena namenoma) in oblikovanja panojev sta pomembna tudi izbira vsebine in način njene prezentacije – toliko bolj, če razstavljamo v javnem prostoru, ki naj bi bil ta v prvi vrsti skupna dobrina meščank in meščanov in ne z vsiljenimi pomeni nasičen razstavno-propagandni poligon interesnih in političnih skupin.

Za razliko od opisanega fenomena je bila razstava Prva ljubljanska pasaža v javnem prostoru smiselna, saj neposredno pripoveduje o prostoru, v katerega se umešča. Takšne in-situ razstave omogočajo seznanitev z historičnimi, sociološkimi, arhitekturnimi in urbanističnimi značilnostmi prostora, po katerem se gibamo in s katerim vsakodnevno živimo. Gledalcu je omogočena prvovrstna primerjava prostora, kakršen je bil nekoč, s prostorom, kakršen je danes, poleg tega dobi občutek o njegovem resničnem merilu, karakterju, ambientih, adaptacijah in o morebitni degradaciji, kar širši javnosti arhitekturo pogosto približa bolj, kot jo zmorejo muzeji in galerije, kamor večina redko zahaja. Poleg premisleka o generično-komercialni ponudbi in turistifikaciji je zato nujen tudi premislek o tem, katere razstave in teme so primerne za nagovarjanje širše množice ljudi v javnem prostoru, v katerem sobivamo, in na kakšen način. Kot je odlično pokazala pričujoča razstava, je to mogoče izvesti na veliko bolj subtilen način z umestitvijo (za javni prostor smiselnih) razstav v izložbe, ki jih je v mestu veliko in pogosto ostanejo neizkoriščene. Namesto, da Ljubljano polnimo z vedno več novih vsebin, bi lahko raje razmislili, kako izkoristiti in izpostaviti to, kar ponuja sama od sebe.