Edo Džafić: Vzporedne resničnosti

Margaret Atwood enega izmed zapisov v svoji najnovejši zbirki esejev Burning Questions (Penguin Random House, 2022) zaključi z vedno priročno resnico vseh, ki se poklicno ukvarjajo z zapisovanjem resničnih in izmišljenih zgodb. Kar ljudi zbuja iz postelj in jih žene naprej v prihodnost, je preprosto vprašanje, s katerim se pisatelji in novinarji srečujejo vsako uro pisanja – kaj se zgodi potem? Letošnjega aprila je medvladni forum za podnebne spremembe objavil še zadnji del najnovejšega poročila o podnebnih spremembah. Sporočilo je bilo jasno, alarmantno in tudi žalostno, vrata za dosego cilja – preprečiti segrevanje ozračja za več kot 1,5 stopinje Celzija (glede na predindustrijsko dobo) – se zapirajo. Bolj žalostno je le spoznanje, da številke, o katerih se govori v novicah, povprečni državljanki in državljanu – in političarki ter politiku! – ne pomenijo ničesar in težko pripomorejo k razumevanju srža boja proti podnebni krizi. Potrebni so namreč miselni preskoki in koktejl čustev, da bi razumeli, kako težko bo (pre)živeti, če ne storimo dovolj. In o tem sem to poletje pogosto razmišljal. Kaj se bo torej zgodilo potem, ko bomo segreli ozračje za več kot 1,5 stopinje Celzija?

Skozi okno na svoji levi opazujem kupe oblakov. »Obožujem oblake,« pove dr. Ella Gilbert, ki sedi na moji desni. »Pravzaprav so razlog, zakaj sem si že od majhnega želela raziskovati podnebje,« doda. Oba sediva na letu proti Svalbardu, arktičnemu otočju, ki leži približno tisoč kilometrov južno od severnega tečaja. Ella je angleška podnebna znanstvenica, ki jo čaka poletno terensko delo; jaz del filmske ekipe na tritedenskem snemanju za ameriško dokumentarno serijo o zamrznjenih kotičkih našega planeta. Čeprav morda zveni paradoksalno, leži Svalbard na območju, ki se segreva najhitreje na svetu – šestkrat hitreje od svetovnega povprečja. Ello previdno vprašam, če podnebni znanstveniki res verjamejo, da bomo ostali pod ciljno mejo 1,5 stopinje Celzija. Samozavestno odkima in doda, da so v njenih vrstah vsi zelo pesimistični glede tega, kaj nas čaka. Oba se strinjava, da je problem tudi, kako komunicirati podnebno krizo. Besedne puščice težko predrejo mehurčke, v katere se pred neprijetno resnico zavija večina. Še najlažje je oporekati normalizaciji trenutnih naravnih nesreč, povezanih s podnebnimi spremembami, saj imamo pretekle meritve. Dr. Gilbert je to recimo odlično storila v komentarju, ki ga je napisala za The Guardian o letošnjem poletnem vročinskem valu v Angliji. Prvič v zgodovini meritev so julija na Otoku namerili preko 40 stopinj Celzija, čeprav se je anekdotično govorilo, da so imeli podoben vročinski val že leta 1979. Iz zvočnika se zasliši glas stevardese, da bomo kmalu pristali v Longyearbyenu. »Čestitke, pravkar sva stopila še en kvadratni meter arktičnega ledu,« doda Ella k cinizmu najinega pogovora. Pomislim, da ga je v treh urah že toliko, da bi tudi ta lahko topil led.

Na letališču našo ekipo pričaka do ušes nasmejani Andreas, ki dela za lokalno produkcijsko podjetje in bo naslednje tedne naš vodič ter logistični podpornik. V prikolico naložimo skoraj petnajst škatel in torb opreme ter se odpravimo proti hotelu. Longyearbyen je največje naselje na otočju in tudi najbolj severna stalna naselbina na svetu. Leži v spodnjem delu doline Longyear, od koder se hiše razlivajo vse do fjorda. Prvi vtis je zelo severnoameriški: mesto, zgrajeno na temeljih rudarske industrije, ki je zdaj v zatonu; barvite lesene hiše, veliko avtomobilov, ki poleti zamenjajo na zimo čakajoče motorne snežne sani, in ljudje, ki hodijo naokoli s puškami na rami, zaradi polarnih medvedov, ki včasih zatavajo v mesto. »Vzdušje je daleč od zaspanega,« komentiram. »Polarni dan naredi razliko,« odvrne Andreas in doda, da je v mesto prispela tudi številčna televizijska ekipa, ki snema nemško-norveško serijo. »Zasedli so vse hotele v središču, zato je vaše ekipa nastanjena v zgornjem delu doline,« se z nasmeškom opraviči. Na poti do hotela, ki je včasih dajal zatočišče rudarjem, opazim helikopter, ki dviga jeklene strukture proti strmemu območju, ki se dviga nad naseljem. »Priprave na zimo, varovalne ograje pred plazovi,« je tokrat redkobeseden Andreas. Zelo kmalu bom spoznal, da Andreasa jutri, in potemtakem tudi podnebje, ne skrbi. Po težki smučarski nesreči pred nekaj leti, ko je skoraj ostal prikovan na invalidskem vozičku, ga zanimata samo tukaj in zdaj (ne bom zanikal, da mu ne zavidam!). 

Ravno plazovi pa so bili vzrok gostobesednosti novinarke Line Nagell Ylvisåker, ki je pred 16 leti službo na celinski Norveški zamenjala za Svalbard in si tam ustvarila družino. Decembra leta 2015 se je nad Longyearbyenom sprožil snežni plaz, pod katerim sta umrla deklica in njen oče. Leto kasneje jeseni dva večja zemeljska plazova, eden pri pasjem zavetišču, drugi pri pokopališču. Leta 2017 spet snežni plaz, ki je zasul hiši. Sledile so redne evakuacije prebivalcev ob vsakem večjem nalivu in snežni nevihti. Line je začelo skrbeti. Je sploh mogoče mesto primerno zaščititi pred plazovi, poplavami in drugimi naravnimi nesrečami? Podala se je v pogovore s podnebnimi znanstveniki s Svalbarda, pa tudi z ljudmi, ki tam živijo že desetletja. Kratki in relativno stoični zapisi so zdaj zbrani v knjigi, ki je pred kratkim dobila tudi nemški prevod Meine Welt Schmilzt (op. p. Moj svet se topi; Hoffmann und Campe, 2022). Line je tipični primer državljanke razvite države, ki o podnebni krizi ni razmišljala, dokler ni bilo ogroženo njeno vsakdanje življenje. Kar nekaj vedenjskih študij je že potrdilo, da se dojemanje javnosti o podnebnih spremembah spremeni ob naravnih nesrečah, ki so povezane s segrevanjem ozračja. Velikokrat je sprememba v dojemanju povezana z izobrazbo. Ampak ali je možno spremeniti odnos do podnebne krize brez prvoosebne izkušnje? Kim Stanley Robinson, priznani ameriški pisatelj znanstvene fantastike, verjame, da je to mogoče doseči preko leposlovnih knjig. Tudi on svojo zadnjo knjigo The Ministry for the Future (Orbit Books, 2020) začne z naravno katastrofo – s smrtonosnim vročinskim valom v Indiji leta 2025. Skozi knjigo Robinson prepleta čustvene prvoosebne izpovedi likov z vsega sveta, ki se soočajo s posledicami podnebne krize, s poglavji, v katerih opiše možne pristope za prenovo trenutnega ekonomskega in političnega sistema. Vpete v kontekst zgodbe in večplastnih likov so suhoparne teme razložene veliko dostopneje. Bivši ameriški predsednik Barack Obama je Robinsonovo knjigo razglasil za eno svojih najljubših leta 2020.

V drugem delu snemanja se z ekipo odpravimo na raziskovalno ladjo, s katero bomo pluli ob južni obali. Na poti do pristanišča zagledam golo betonsko strukturo na pobočju hriba. Potrebujem nekaj sekund, preden me zadane, da gre za vhod v svetovno semensko banko. 130 metrov globoko v gori hranijo več kot milijon duplikatov semen poljščin z vsega sveta. Čeprav sem si brutalistično oblikovan vhod predstavljal veliko večji, arhitekturno popolnoma ustreza svoji vlogi – portalu v prihodnost. Svetovna semenska banka na Svalbardu služi kot varnostna mreža za druge semenske banke v primeru slabega vodstva, nesreč, finančnih rezov, vojne, bolezni in naravnih nesreč. Leta 2015 so iz Sirije pripeljali 128 škatel semen, potem ko je bila bombardirana semenska banka v Aleppu. A nihče ni pomislil, da bo tudi semenska banka na Svalbardu tako hitro ogrožena. Gre namreč za deželo večno zamrznjenih tal, kajne? Leta 2017 je v tunel, ki vodi v glavni trezor, vdrla voda. Visoke temperature so povzročile tajanje sicer zamrznjenih tal in spremenile sneg v dež. Kot Line omeni tudi v svoji knjigi, je dežja na Svalbardu vedno več. To vpliva tudi na gradnjo novih hiš. Nosilni temelji so postavljeni globlje, na njih pa so pritrjene merilne naprave, ki lastniku sporočajo o morebitnih spremembah statičnosti tal. In seveda žlebovi – hiše jih na Arktiki nikoli niso potrebovale, zdaj pa so zaradi dežja nujni. 

Na Svalbardu sicer zelo hitro začneš verjeti ideji, da je otočje daleč stran od skrbi sodobnega človeka. Ko izplujemo, Longyearbyen izgine z obzorja že po slabi uri in kmalu smo obdani z divjino, ki se zdi neskončna. Naša naloga je dobiti dramatičen posnetek lomljenja obrežnih ledenikov v ocean. Potem ko se zasidramo v fjordu, nas Andreas z manjšim čolnom odpelje do prve lokacije – več kot 22 kilometrov dolg ledenik Borebreen. V vodi plavajo ledene gmote – veliko majhnih, včasih tudi zelo velike. V zrak pošljemo brezpilotni letalnik s kamero. Iz ledenika bobni. Bolj se mu približujemo, glasneje postaja. Bližje kot sto, dvesto metrov zaradi varnosti ne smemo. Zvok je skoraj katarzičen. Kot da bi bilo grmenje vseh neviht, ki so kadar koli divjale nad Svalbardom, ujeto v led. Nato tišina. Čakamo. Nič. Naenkrat se pročelje te ledene katedrale vsuje. Vsi se oglasimo z »Aaaah«. V naslednjih dneh jih izpustimo še kar nekaj. Izkušnja se stopnjuje. V pričakovanju se nam nosnice vsakič razširijo in vsi začnemo dihati globlje, kot bi se nam kapaciteta pljuč podvojila. Večere končamo z ekipo ob filozofskih vprašanjih, če je treba naravo, družbo in cel svet res najprej uničiti, preden se lotimo prenove. 

Čeprav knjigam Kima Stanleyja Robinsona kritiki očitajo utopične ekonomske in geoinženirske ideje, ki naj bi bile nemogoče, s svojim »podnebnim leposlovjem« bralce ne le navdušuje, ampak tudi izobražuje. Dejstva o podnebni krizi – in znanosti nasploh – so v njegovih knjigah namreč neoporečna. Ameriška pisateljica Diane Cook je o Robinsonovih knjigah dejala, da nam poskušajo dati nekaj, česar nam novice ne morejo – ponuditi izkušnjo prečkanja mostu, še preden ga prečkamo. In s tem občutek o poteh, ki jih želimo ubrati. Za večino ljudi, vsaj v Evropi, se podnebna kriza še vedno kaže kot neka vzporedna resničnost, ki občasno trči v resničnost vsakega posameznika. Včasih na videz nedolžno oplazi – pogin rib v pretopli reki –, včasih pa zatrese veliko močneje – pomanjkanje pitne vode v Istri ali pa požar na Krasu. A trki bodo vse bolj pogosti, dokler ne bo vzporedna resničnost oblila vsakega posameznika za vedno. 

Zadnji dan na poti na letališče vprašam Andreasa o vsebini nemške serije, ki jo snemajo v Longyearbyenu. »Triler«, je najprej redkobeseden. »Politični prevzem semenske banke, ljudje izginjajo, v Bruslju niso zadovoljni in tako naprej,« mi razloži. Mogoče pa je v času, ko se večina izogiba apokaliptičnim številkam o topečem se ledu, edina pot, da se ta vzporedna resničnost prelije v njihovo podzavest preko fikcije. Meje med vzporednimi resničnostmi postajajo v vsakem primeru vedno bolj in bolj zabrisane. 

Piše: Edo Džafić

Slika: https://en.wikipedia.org/wiki/Borebreen