Dvojna merila, razklana desnica, to je slovenska politična realnost

Dvojna merila, razklana desnica, to je slovenska politična realnost

Slovenska politična scena je že dolgo poligon za ideološke spopade, pri čemer so nasprotja med levico in desnico vse bolj izrazita. Kaj so ključni vzroki za razklanosti desnice? Od kje moč ekstremne levice in zakaj dvojna merila krojijo našo družbeno in politično realnost? Je slovenska desnica sploh sposobna preseči notranje spore in postati resna protiutež levici?

Ob spremljanju raznih zasedanj, sej, zaslišanj in ostalih nastopov slovenskih poslancev, se ob predstavnikih koalicije vedno pogosteje sprašujem ali mogoče uživajo kakšna poživila. Najprej pomislim na kakšne substance kot so alkohol ali celo prepovedane droge. A ko se misli umirijo, se ustavijo na nečem precej bolj preprostem, a veliko bolj skrb vzbujajočem. Na sovraštvu. Na nestrpnosti. Na nezmožnosti dojemanja, da imajo lahko tudi drugi ljudje svoje mnenje. Da imajo do tega pravico. Da imajo pravico, da ga povedo. In, kar je najpomembneje, da imajo pravico, da se z njimi (koalicijo) preprosto ne strinjajo.

V posamezne nastope trenutno najglasnejšega in verbalno najbolj brutalnega tria – Grgurević, Vonta in Klakočar Zupančič – se ne bom poglabljala. O njih je bilo povedano že veliko, na lep in tudi na malo manj lep način. So pa ob tem posebej zanimivi pozivi k njihovemu umiku s položajev. Kdo naj bi jih umaknil? In zakaj? Zaradi nas, na desni, ki nas vsakodnevno žalijo in ponižujejo?

Moji somišljeniki radi pozabijo, da so te dame (pa tudi ostali) tam, kjer so, prav zato, ker so točno takšne, kot so. Neotesane, polne sovraštva in nestrpnosti, brez filtra, in predvsem z zelo selektivnim spominom, ko pride do obsodbe kakšnih ‘spornih’ dejanj. One so namreč predstavnice svojih volivcev in so tam točno zato, da delajo, kar delajo. Če tega ne bodo počele, bodo izgubile podporo. Kar se mene tiče, so te provokativne dame naša najmanjša skrb. Bolj bi nas morala skrbeti krvoločna množica, ki stoji za njimi in jih podpira. Skrbeti bi nas morali tudi mediji, ki njihovega kontroverznega obnašanja ne obsodijo.

Dvojna merila

Naj spomnim na odzive, povezane s protesti in raznimi karikaturami, ki jih mediji uporabljajo za dvig naklade in poudarjanje svojih stališča. Odzivi koalicijskih poslancev, strank in njim naklonjenih medijev na nedavno naslovnico Demokracije so bili glasni, jasni in predvsem zelo ostri. A hudič, dragi moji, tiči v podrobnosti: ta naslovnica je zgolj bleda senca naslovnic kontroverznega tednika Mladina, ki ima na desetine izdaj, v katerih ponižujejo prvaka slovenske desnice in stranke SDS, Janeza Janšo. Zanje tukaj ni nič spornega.

Kar zadeva proteste, so ti sporni le, ko protestirajo ljudje, ki niso na strani ekstremistične levice. Mirno zborovanje pred celjskim sodiščem označijo kot nasprotovanje sodstvu, protesti upokojencev so medijsko spregledani, vsa opozicijska dejanja pa označena kot metanje polen pod noge “ubogi” vladi, ki se trudi.

Koalicija pri tem priročno pozabi na dve leti nasilnih protestov proti vladi Janeza Janše, in to med epidemijo Covid-19, ko so se protestniki posluževali zelo slikovitih in grozečih načinov za izražanje nestrinjanja z vlado. Naj naštejem najbolj brutalne: krvave mize pred ministrstvom za kulturo, kamenjanje Janše, nogomet z Janševo glavo, maska prestreljene Janševe podobe, sežig poslanskih in vladnih stolov … Takrat so danes koalicijski poslanci in ministri molčali. Še več, mnogi so se teh protestov celo udeleževali, kar jim je kasneje morda celo pomagalo priti na položaje, ki jih zdaj zasedajo.

Ali res kdo misli, da bodo njihovi volivci zaradi nizkotnega obnašanja v državnem zboru zahtevali odgovornost? Hudiča no, menim, da bi bilo ravno obratno. Njihovi volivci bi jih na odgovornost klicali in kritizirali, če se ne bi obnašali kot podivjane, krvi željne hijene.

Kako naprej, kaj nas čaka?

Kako naprej, kaj nas čaka? Kar se mene tiče, nič lepega in nič novega. Ekstremistična levica je v Sloveniji preprosto premočna za kakršnekoli spremembe. Obvladujejo medije, državne institucije, šolstvo, organe pregona, sodstvo … Kakorkoli obračam, bi bila zmaga kogarkoli, ki ni levo ali skrajno levo, pravi čudež. Če pa bi se po kakšnem čudežu zmaga vendarle zgodila, bi bilo vladanje skoraj nemogoče brez odločnih rezov v financiranje s strani države. Zaradi skrajno levo polariziranih institucij, medijev in obilno financiranih ekstremistov, bolj znanih pod nazivom nevladniki, bi bilo delo nove vlade tako rekoč nemogoče.

Težava je tudi v tem, da je vse, kar je desno od levih ekstremistov, politično izjemno šibko. Zakaj? Ker smo razklani in skregani. Vedeti je treba, da se Janša in SDS borita proti vsem, medtem ko so vsi ostali proti Janši in SDS. Na levi strani se levica bori skupaj, brez obotavljanja pohodijo vse, kar jim stoji na poti. Na desni pa imamo poleg boja proti levici še interni boj zaradi desnih antijanšistov.

Menim, da so desni antijanšisti ena največjih rak ran slovenske politične scene in velik plus za levico. Prav oni so ključni za sladke leve zmage, lagodno in škodljivo vladanje ter počasno umiranje Slovenije.

Komunisti so zmagali takrat, ko so z antijanšizmom zastrupili desnico, in dokler desnica tega ne bo presegla, jim bo to zagotavljalo nadaljnje zmage. Tako zelo preprosto, a hkrati tako težko dosegljivo.

Johanca

Objava Dvojna merila, razklana desnica, to je slovenska politična realnost je bila najprej objavljena na Portal24.