DRUGI POGLED Hyundai Ioniq 5 AWD: Pravilno prenovljen in zelo prijeten

V času popolne prevlade SUV-jev, Ioniq 5, ki ga sicer po merah zlahka uvrstimo točno tja, še vedno izstopa s svojo pojavo. Tudi po štirih letih ostaja edinstven, hkrati pa je zanimiv, ker ga Hyundai dokaj redno posodablja in prenavlja, da ostaja svež in drži stik s konkurenco oz. je v čem še vedno v prednosti.

Tudi po tolikem času na trgu ta model preseneča z razkorakom med dojemanjem njegove velikosti in resničnimi merami. Zaradi oblike, ki najbolj spominja na kakšno Lancio Delto in podobne kombilimuzine iz preteklosti, nas vedno znova pretenta v mišljenje, da je dokaj kompakten. Vendar v resnici ni, saj je denimo daljši in širši ter le za odtenek nižji kot Volkswagen ID.4, za slednjega pa nihče ne bi trdil, da je majhen avto. Morda je razlog za tako prepričanje v tem, da je vsaj v naših koncih Ioniq 5 na cestah dokaj redek pojav, četudi bi si najbrž zaslužil in bi ga pričakoval v večjih številkah.

Tokratna prenova je prva celostna, a že enkrat prej, proti koncu l. 2022, po približno letu dni v prodaji, so mu povečali kapaciteto baterije. Pri tem imam v mislih različici z daljšim dosegom (pogon je lahko na zadnji ali na vsa štiri kolesa), ki je zdaj ob ostalih izboljšavah in spremembah še enkrat deležna povečanja. Sprva je tako nudil 70 kWh (neto), nato 74 kWh in po novem 80 kWh, kar je že zelo lepa in uporabna kapaciteta (bruto vrednosti, ki jih navaja proizvajalec, so sicer 72,6, 77,4 in 84 kWh). So pa tokrat, poleg kozmetičnih popravkov, še nekatere izboljšave. Končno ima zadnji brisalec, ozadje plošče z voznikovim in osrednjim zaslonom je obarvamo temno, ne več belo, in (opcijsko pomična) sredinska konzola ima odlagališče za telefon, odvisno od opreme z brezžičnim polnjenjem. Nadejam se, da so odpravili tudi določene »serijske« težave, ki so pestile ta model v preteklosti, denimo odpovedovanje polnilnika za izmenični tok (razvpiti ICCU) ali zaslončka za klimatizacijo ter kakovost materialov, še posebej pri naslonu za roke na voznikovih vratih in sedežnih oblogah.

Vozilo na testu je imelo doplačljivi paket N-Line, ki bo nekaterim zagotovo ugajal, sam pa ga ne bi izbral nikoli. Agresiven zunanji videz mi pri družinskem vozilu ne pomeni nič, platišča bi bila lahko bolj zaprte oblike, večje pnevmatike pomenijo zgolj višje stroške in manj udobno vožnjo, volan bi raje oblikovno bolj zadržan in rdečih šivov ter tipk tudi ne potrebujem v svojem avtu. A komur vse to »dogaja,« lahko doplača dokaj zmernih 1.200 evrov.

Zunaj avto deli vtise. Meni in še komu je všeč, še toliko bolj zaradi luči v slogu zaslonov iz 80-ih let prejšnjega stoletja, nekaterim se zdi čudaški. Toda znotraj je precej bolj konservativen, četudi drugačen od večine zaradi razporeditve posameznih elementov. Sredinska konzola, kadar je pomaknjena nazaj, ustvari precej praznega prostora med voznikom in sovoznikom, denimo za odlaganje kakšne torbice ali manjšega nahrbtnika, a po drugi strani ji manjka prostora oz. predalov za odlaganje drobnarij. Omenjena zaslonska plošča poenostavlja oblikovanje, ga je pa več drugod, denimo pri kljukah, zračnikih in ročicah, vse to bi bilo lahko nekoliko manj »nabreklo« in bolj subtilno. Kakovost plastike je večinoma zgledna, četudi ponekod, ker je je veliko, daje drugačen vtis.

Infozabavni sistem že poznamo iz drugih vozil korejskega koncerna in je dokaj izčrpen, vendar mestoma ne najbolj intuitiven. Ponuja celo nekatere aplikacije, ki jih ne srečamo pogosto, a ne tudi denimo glasbenih pretočnikov in podobnega (razen seveda prek Android Auta ali Carplayja). Načrtovalnik poti dokaj natančno izračuna predviden odstotek baterije na cilju in poskrbi za segrevanje, ki omogoči kar najhitrejše polnjenje, žal pa tega ni mogoče zagnati ročno (kot denimo v Kii EV3). Voznikov zaslon je dovolj informativen in nekoliko premalo prilagodljiv. V testnem vozilu je bil na voljo še dober prosojni zaslon, ki pa ne predstavlja viška tehnologije, in je šele del najvišjega (in dragega) nivoja opreme Impression.

Med vožnjo navdušuje izvrsten aktivni regulator hitrosti, ki se skoraj ne odloča napačno, in je dovolj angažiran, še vedno je med boljšimi tudi avtocestni pomočnik, ki zna po vklopu smernika sam prehiteti oz. se vrniti nazaj na vozni pas. To naredi lepo in tekoče, vendar nekoliko premalo odločno in hitro. Dobro pa je, da se ne pritožuje, če voznik manever raje izvede sam, in ostane vključen (za razliko od Tesle, ki ga v takem primeru kot užaljen otrok izključi).