Dr. Živa Deu: Občutek lepote je pomemben za kakovostno življenje, počutje in človekovo ustvarjanje

Živa Deu je slovenska arhitektka, ki se že leta ukvarja z ozaveščanjem strokovne in splošne javnosti o pomembnosti ohranjanja stavbne dediščine. Z njo se je najprej srečala v vlogi raziskovalke arhitekturne dediščine na Zavodu za družbeno planiranje, po osamosvojitvi pa na Ministrstvu za okolje in prostor. Že leta se udejstvuje tudi kot pedagoginja in projektantka. Svoje strokovno znanje o slovenski arhitekturni dediščini in prenovi starih stavb je prelila v že kar bogato število avtorskih monografij: knjiga Hiše za boljše življenje, ki je lansko leto izšla pri založbi Kmečki glas, je že šestnajsta po vrsti.

Z Živo sva se sončnega jesenskega dne ob odprtem oknu pogovarjali o njeni novi knjigi, o pomenu stavbne dediščine, predsodkih do prenove starih hiš ter o arhitekturnem pristopu k prenovi. 

V intervjuju pred izidom vaše knjige ste povedali, da je bila navdih zanjo bolečina, ko se vrnete s poti po slovenskem prostoru. Verjamem, da je težko meriti vpliv, pa vseeno – ali je bilo kaj odziva ljudi, za katere ste upali, da jih boste dosegli?

Založba je s prodajo zadovoljna, klepetalnic na spletu ne spremljam, odziv dela v prostoru pa bo viden čez čas. Knjiga je namenjena vsem, ki posegajo v prostor, popravljajo, postavljajo, gradijo – torej lastnikom grajenih struktur, urbanistom, arhitektom in izvajalcem. Odzvali pa so se v glavnem tisti, ki razumejo pomen celovitega varstva stavbne dediščine v urejanju slovenskih kulturnih krajin in zato tudi cenijo moje delo.

Življenje  v staro-novi hiši ima poseben čar. Velikokrat omenjate Juhanija Pallasmo. Ta pravi, da človek za kakovostno bivanje potrebuje povezavo s preteklostjo, da se pogosto počutimo dobro tam, kjer obstaja povezava s spomini. Zakaj potrebujemo povezavo s preteklostjo? Kako bi nekomu, ki ni arhitekt, razložili, zakaj je pomembno ohranjati našo kulturno krajino? 

Kulturna krajina je del zemeljskega površja, ki ga je svojim delom preoblikoval človek, naravna pa tista, ki se razvija brez posegov človeških rok. Naravnih krajin  v slovenskem prostoru skoraj ni več, izjema je štirinajst varovanih pragozdnih ostankov, največ jih je na Kočevskem. Slovenski naravni prostor je tako skoraj v celoti preoblikovan, razpoznavno pa ga zaznamujejo raznolike kulturne krajine z vidno izpostavljenimi grajenimi strukturami.

Ker so se do časa po  drugi svetovni vojni grajene strukture razvijale spoštljivo in v harmoniji  z naravnimi in ustvarjenimi danostmi – stavbami in naselji – je bil videz podedovanih kulturnih krajin lep, privlačen, občudovanja vreden. Da je za kakovostno življenje, počutje, ustvarjanje in zdravje človeka občutenje lepote izjemno pomembno ugotavlja vedno več strokovnjakov, od filozofov, psihologov do različnih raziskovalcev zdravega bivanja, med katerimi so tudi arhitekti. V njihovih delih beremo, da človek poleg lepega in urejenega okolja potrebuje tudi preteklost, brez nje je izgubljeno bitje. Ukoreninjenost v prostor, hišo, dom je mogoče doživeti le v hiši z odtisi preteklosti. Preteklost nam namreč omogoča občutenje navzočnosti v časovnem ciklu, ki presega človekovo življenje.

Poleg tega, da so stara jedra s starimi hišami lepa ter nas umeščajo v prostor in čas, so vredna tudi zato, ker odstirajo naše umetnostne dosežke, osvojene tehnike gradnje in, kar je še posebej pomembno, razkrivajo tudi mnoge modrosti povezane s prijaznimi in neprijaznimi odzivi narave v prostoru, kjer se gradi – nevarnost poplav, plazov, zdrsov … Ker se te dediščine, tako kot drugih umetnostnih zvrsti, od literature do slikarstva, kiparstva, glasbe in plesa, ne da spraviti v arhive in muzeje, jo moramo našim potomcem ohraniti na mestu samem, s senzibilnim razvojem. 

Citat iz knjige: »Hiše, ki so se stoletja razvijale v sozvočju z naravnimi danostmi, in v svojem lepem oblikovanju zrcalile kulturne vplive in doseženo stopnjo gospodarskega razvoja, so postale predmet preziranja, zaostalosti in revščine.« Kaj je po vašem mnenju povzročilo ta preskok? Ali pa – zakaj po vašem mnenju večina (posplošujem) ljudi, ki se sooča s preprosto kmečko stavbno dediščino, teh hiš ne mara ampak stremijo k ‘modernejšim’?

Na ‘preskok’ je vplivalo več dejavnikov. Odločilen je bil hiter razvoj tehnike in tehnologije. Nova gradiva so s promocijo odličnosti odrinila stara, avtohtona, zdrava in okolju prijazna. Stara lesena, opečna ali kamnita hiša je ob novi hiši, izdelani iz železobetona, z velikimi fasadnimi odprtinami, postala merilo zaostalosti, še huje – revščine in tudi sramovanja. Kazalec dobrega, naprednega gospodarja pa ni bila le hiša izdelana iz novih gradiv in opremljena s sodobno infrastrukturo (vodo, elektriko, centralnim ogrevanjem), ampak je morala biti tudi velika, nadstropna, z mnogimi in velikimi prostori. Tako so se po drugi svetovni vojni hiše zidale v slogu: dodajmo še eno ali dve sobi, eno ali dve kleti, pa še eno nadstropje, mogoče bodo otroci ostali doma. Njihov volumen je tako presegel merilo obstoječega. Povedano drugače, nove oblike in novi stavbni volumni niso bili več v harmoniji z obstoječo grajeno strukturo. Graditelji so napredku sledili sami, slabo izobraženi, gradbeno in obrtniško nevešči. Tudi danes je tako, le da so nove velike hiše ukrojene po zadnji modi, večinoma pa se vzorci ponavljajo. Harmonija s prostorom je še vedno neupoštevana smernica, prav tako celovito varstvo dediščine.

Na podeželju v glavnem ni bilo arhitektov?

Stoletja so hiše na podeželju zidali in oblikovali zidarji, tesarji, mizarji, kamnoseki, kovači, ki so bili dobro tehnično in likovno izobraženi, saj so svoja znanja pridobili v mojstrskih šolah in delavnicah. Z uveljavljanjem novih gradiv – betona, jekla in stekla –  ter z industrijsko  proizvodnjo mnogih gradbenih elementov, so začele naštete obrti umirati. Pogostejše je postalo popravljanje starih in zidanje novih hiš  brez poklicnih zidarjev in tesarjev. Rokave so zavihali kar gradbeno neizobraženi lastniki. Graditelji so v naseljih pogosto združili tudi delovne moči in se skupaj poučili o gradnji. Danes so zapičili smrečico v sleme pri enem vaščanu, naslednji dan pa pri drugem betonirali ploščo. Hiše, ki so jih popravljali ali gradili po načelu »naredi si sam«, so redko funkcionalne,  tehnično kakovostne in lepe. Da o sozvočju z obstoječim grajenim in naravnim prostorom ne govorimo.

Kali opisanega so začele poganjati že med obema svetovnima vojnama. Nestor slovenskega varstva stavbne dediščine France Stele je že leta 1936 v enem od svojih prispevkov opozoril na veliko odgovornost stroke do razvojnega varstva naših kulturnih krajin s stavbarstvom na čelu. Žal so bila njegova opozorila prešibka.  

Stroka je arhitekturni razvoj podeželja potisnila na sam rob zanimanja. Vse njene sile so bile, še posebej po drugi svetovni vojni, usmerjene v mesta. Gradile so se nove stanovanjske soseske, infrastruktura, prometnice, nove šole, vrtci … Razcvetela se je živahna gradbena industrija, ki je bila do starega zelo neobzirna, tako v mestih, kot na podeželju. Vzrok ni bila naša socialistična ureditev, kot mnogi zmotno mislijo, temveč na novo začrtana pot sodobnega razvoja urbanizma in arhitekture, ki je temeljila na izboljšanju splošnih bivanjskih razmer in dvigu kulture bivanja. Veliko ljudi, še posebej delavcev, je v času razraščanja industrijske družbe živelo v bivališčih, ki jim niso zagotavljala dostojnega življenja. Tako je bilo rušenje starega in zidanje novega, globalnega, racionalnega in s pomočjo sodobne tehnike in tehnologije tudi tehnično dovršenega v urejanju grajenih struktur napredna vizija, ki so jo udejanjali mnogi arhitekti (tudi slovenski), z Le Corbusierjem na čelu. Njihovo dejavnost – kljub temu, da so nastale mnoge, v slovenskih mestih še danes po kakovosti nepresežene stanovanjske soseske s šolskimi, zdravstvenimi in drugimi potrebnimi objekti – pa žal zaznamuje nezanimanje za urbano in arhitekturno dediščino kot pomembno sestavino narodove kulture.

Načrte za nove hiše, ki so na podeželju nadomeščale stare, porušene, so graditelji kupili na uradih za urejanje prostora skupaj z dovoljenjem za gradnjo. Načrtov, ki so jih izdelali gradbeniki ali arhitekti – tudi ti v večini primerov niso bili prilagojeni lokalnim značilnostim prostora – graditelji niso kaj dosti upoštevali. Zamislili so si jih sami. Gradili so velike in svetle hiše, podobne tistim, ki so jih videli na poti v glavno mesto ali kje pri sosedih na drugi strani državne meje. Z gradnjo novega doma, pogosto je ta trajala leta, so izstopili iz »revščine« stare, tradicionalne arhitekture.

Ker ni bilo nikogar, ki bi preverjal, kako poteka gradnja in ali upoštevajo dane smernice in predpisane načrte, se je opisani način urejanja stanovanjskega problema razrasel po vseh slovenskih kulturnih krajinah.  Z leta trajajočim tako imenovanim »samograditeljstvom« se je med Slovenci močno utrdilo tudi prepričanje, da lahko na svoji zemlji packaš po svoje. Še danes se sliši: »Kaj mi boš govoril, saj je moje. Na svoji zemlji lahko naredim tako hišo, kot meni paše.«

Sledita dve vprašanji, ki sem jih zasledila med spletnimi komentarji. Eden od njih pravi, da če se odločiš za staro hišo, jo boš prenavljal vse življenje in »ves čas štukal«. Kakšno je vaše mnenje o tem? Ali je proces prenove res takšen in kako se lahko temu izognemo?

Vsaka zgradba se začne starati v trenutku, ko je dokončana, in z začetkom njene uporabe, kakovost staranja pa je odvisna od njenega rednega vzdrževanja in odpravljanja poškodb, ki jih gradivu povzročajo vremenske razmere in vedno bolj onesnaženo ozračje (kisel dež). Stavbe, ki so slabo ali nepravilno vzdrževane, zapuščene, prazne in nenaseljene, bodo čez leta  v slabši kondiciji od vzdrževanih, ker nastale poškodbe neprestano napredujejo od manjših k večjim. Prenavljanje tako poškodovanih stavb pa je zahtevno delo. Izpostaviti velja, da mora biti prenova bolj ali manj poškodovanih stavb, ki jih prilagajamo našemu času, celovita, kar pomeni, da se morajo ob načrtovanih spremembah prednostno skupaj z vsemi poškodbami odstraniti tudi vzroki zanje.

Hiša je celovit organizem: s streho, z zidovi, s tlaki. Primerjamo poškodovano, bolno  hišo z bolnim človekom. Če pride ta k zdravniku in potoži, da ga boli glava, ga mora zdravnik poslati na celosten pregled. Odkriti mora vzroke, postaviti diagnozo in šele nato se začne zdravljenje. Tudi stara stavba zahteva pred načrtovanjem posegov temeljito analizo stanja, tudi poškodb in vzrokov zanje. V prvem koraku prenove je namreč treba  odpraviti vse vzroke poškodb, šele nato sledi njihova sanacija, oziroma »ozdravitev«.  Pojasnimo s primerom: pred zdravljenjem zidov, ki jih je poškodovala talna vlaga, moramo odstraniti vzrok za preveč vlage v njih. Talno vlago in vodo, ki se zbira v temeljnih tleh, moramo s horizontalno in vertikalno drenažo zbrati in odvesti daleč od hiše, ostenje presušiti in ga zaščititi z izolacijo. Nato sledi ometavanje in barvanje. Če vlažno ostenje samo oluščimo, ga na novo omečemo in nato prepleskamo, nismo naredili nič, četudi smo izbrali tako imenovane sanacijske – vlagoodbojne omete. Tudi  prilagoditev prostorov sodobnemu bivanju ne sme biti izpeljana brez upoštevanja obstoječe konstrukcije, njene nosilnosti in trdnosti. Tudi vsa nova gradiva in materiali  niso kompatibilni z gradivi in materiali obstoječe stavbne konstrukcije. Precej pogosto vidimo stavbe, ki so komaj ometane in sveže prebarvane, pa omet že poka in se lušči. Vzrok tiči v izbiri ometa in barve s sestavinami umetnih smol, ki ne prepuščajo vlage: zidovi ne dihajo, vlaga se zbira pod ometi in sili na dan, omet se dviga in poka.

Tisti, ki se prenove stare hiše ne loti celovito in je potem tudi ne vzdržuje, bo res ves čas nezadovoljno »štukal«. Ni dobro biti vedno sam svoj mojster; znanj na tem področju je že veliko, le poiskati jih je treba!

Včasih se zdi, da s(m)o se arhitekti v procesu učenja premalo soočali s postopki v prenovi, ki so precej zahtevni. V spletnih skupinah o prenovi sem naletela na nekaj komentarjev, kjer laiki pravijo, da arhitekti nimajo pojma o prenovah.  Pred nekaj časa ste na fakulteti s študenti izvajali tudi delavnice, ki so vključevale delo na terenu. Ali se vam zdi res, da veliko arhitektov ne zna prenavljati? Če ja, ali se stanje s takšnimi delavnicami izboljšuje in ali med mladimi arhitekti obstaja zanimanje zanje? Kakšno bo znanje o prenovah arhitektov naslednje generacije?

Drži, ne znajo. Zakaj? V delu O arhitekturi je renesančni arhitekt Leon Battista Alberti zapisal, da mora arhitekt pri izobraževanju ravnati tako, kot tisti, ki se je posvetil študiju književnosti. Zanje je namreč značilno, da pri svojem študiju niso zadovoljni, dokler ne preberejo vsega, kar je kdorkoli napisal o predmetu njihovega proučevanja. Tudi arhitekt mora hišo, ki jo prenavlja, natančno raziskati, skicirati, premeriti in jo ovekovečiti z maketami, saj je le tako mogoče proučiti stavbno zasnovo, sestavo, vrste in razmerja med posameznimi stavbnimi deli. Poleg tega mora svoje izkušnje primerjati z ugotovitvami drugih. To je začetek zahtevne poti, povezane z vsako prenovo ali obnovo.

V procesu izobraževanja arhitektov nimamo sklopa predmetov, pri katerih bi študentje, posebej tisti, ki jih prenova in obnova zanimata, pridobili potrebna znanja. Na mnogih univerzah, na primer na univerzi IUAV v Benetkah, imajo poseben oddelek za prenovo in konservatorstvo, na Fakulteti za arhitekturo v Bratislavi pa imajo deset in več predmetov, povezanih z dejavnostjo prenove in razvojnega varstva stavbne dediščine. V obdobju pedagoškega dela na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo sem v okviru obveznega predmeta, ki je namenjen razvojnemu varstvu stavbne dediščine, prenovi in konservatorstvu, vodila številne s prenovo povezane urbanistične in arhitekturne delavnice v različnih kulturnih krajinah slovenskega prostora. Študenti so se na delavnicah seznanili s prostorom in njemu pripadajočo (identitetno) arhitekturo, naučili so se izdelati posnetek stavbe, analizirati njeno konstrukcijo in kompozicijske principe, določiti starost in vrednost. Spoznavali so stare gradbene tehnike ter pridobivali znanja, povezana s sestavljanjem starih in novih materialov. Poučili so se tudi o kulturnem pomenu prenove in spoznali domača in tuja vodila varstva arhitekturne dediščine. Študentje, ki so se lahko udeležili delavnic – od vseh vpisanih le peščica – so z zanimanjem in vedoželjnostjo sledili delu in mnogi so začeto izobraževanje samostojno nadaljevali. To dokazujejo tudi odlične prenove v monografiji, o kateri teče beseda.

S prenovo povezana vprašanja, ki jih še danes dobivam po elektronski pošti, na primer: kako je narejen lesen tramovni strop, ali kakšna naj bo sestava ometa na kamnitem ostenju, nesporno dokazujejo, da je bilo in je na Fakulteti za arhitekturo podajanje znanj povezanih s prenovo močno okrnjeno.

Velikokrat je v študijskih projektih poudarek na avtorskem vložku prenove, v resnici pa so velikokrat najboljše tiste prenove, kjer se arhitekta ne čuti toliko. Mladi arhitekti velikokrat želijo/želimo narediti nek odtis na stavbah, ki jih obravnavamo. Kje v prenovi po vašem mnenju najdemo kreativnost? 

Arhitekt mora objekt pred načrtovanjem vsestransko preučiti. Investitorja mora po opravljeni analizi seznaniti z vrstami poškodb, predstaviti sanacijo in spregovoriti o mogočih in nemogočih posegih v konstrukcijo in volumen stavbe. Dober arhitekt bo ohranil vse, kar se ohraniti da, tudi zaradi lastnega spoštljivega odnosa do dediščine in preteklih graditeljev, in to spretno prilagodil našemu času. Kar pa zahteva izjemne domislice, premišljenost in vrhunsko kreativnost – brez tega pri prenovi ne gre. Mnoge prefinjene rešitve osupnejo prav  zaradi svoje prikritosti. Ekscesov prenova ne mara, saj prekrijejo in degradirajo obstoječe podedovano, kakovostno in tudi zgodovinsko vredno  tkivo. Stare stavbe so oblikovane z upoštevanjem zakonov harmonije, kar pomeni, da je dodajanje in odvzemanje izjemno zahtevna naloga.

Dober primer je prenova gospodarskega objekta, ki je dobila nagrado Outsider Award, pri kateri ni nobenega ekscesa, nobene pretirane ekstravagantnosti. Lesena zunanjost je v celoti ohranjena, notranjost, očarljivo prepredena z elementi starega tesanega ostrešja, pa je izvirno prilagojena sodobnemu bivanju. Prostori s posebej oblikovano opremo se igrivo prepletajo med mogočnimi tramovi lesene, z zobom časa zaznamovane konstrukcije, domišljeno izkoriščene višinske razlike, ki so tudi posledica stare konstrukcije, pa dajejo domu poseben, drugačen videz, ki ga je po mojem mnenju nemogoče doseči v na novo postavljeni hiši.

Nekaj domiselnih rešitev se najde tudi v vaši knjigi – bi mogoče lahko odgovor na prejšnje vprašanje ilustrirali na primeru iz knjige? 

V knjigi sta dve povečavi prvotnega stavbnega volumna: Brestovica pri Komnu in Zapreval (Loško pogorje). Volumen obeh hiš so povečali zaradi sprememb načina bivanja mladih oziroma novih lastnikov. Povečava obeh stavb s prizidki ni poudarjena, ker sta obe dograditvi načrtovani v gradivih in arhitekturni kompoziciji, značilni za obstoječe staro jedro. Prav zaradi izvrstne združitve starega in novega – razlike so le v podrobnostih – je videz obeh stavb celovit, večji in veličastnejši.