DEŽELA VZHAJAJOČEGA SONCA – Koncert ljubljanske Akademije za glasbo

Kritika: Flavtist MATEJ ZUPAN s pianistkama SAE LEE in BRINO ZUPANČIČ, slednjo tudi kot skladateljico

Koncert ljubljanske Akademije za glasbo SOLO E’ DA CAMERA, tokrat v znamenju »Dežele vzhajajočega sonca« in tudi s slovensko noviteto.

Piše: Franc Križnar

Naslovnica programa

Flavtni recital našega prvega asa Mateja Zupana se je tokrat (Ljubljana, AG UL, 9. apr.) v Betettovi dvorani sprevrgel v praznik japonske in slovenske glasbe za zasedbo flavte in klavirja. Glasbeno popotovanje skozi »deželo vzhajajočega sonca-Japonske, je med tišino in zvokom, med spominom in sodobnostjo, med krhkostjo trenutka in natančnostjo oblike prineslo duha Japonske, otočij tišine, discipline in zvočne subtilnosti.« Zanjo so kar vsi trije umetniki (s pridatkom tovrstne slovenske glasbe za flavto in klavir) prinesli pretežno ali večinoma samo japonsko glasbo. Podpisali so jo Yuko Uébayashi (1958), Massa Matsuura (1978) in njena praizvedba, praizvedba slovenskega dela Brine Zupančič (1953), Makoto Shinohara (1931-2024) in Takashi Yoshimatsu (1953). Polno številno občinstvo pa je tudi več kot očitno naklonjeni glasbi in vsem trem izvajalcem dodalo hvaležen in gromki aplavz tako, da sta prvo nastopajoča (Zupan & Lee) dodala še fragment filmske glasbe za svojo (izvirno) komorno zasedbo flavte in klavirja.

Začetek s Sae Lee in Matejem Zupanom

Prvo predstavljena 4-stavčna Uébayashijeva Sonata (2002-2003), nasploh najdaljše delo tega solističnega Zupanovega dela večera je opozorila, da imamo pred seboj še en (nov) komornoglasbeni tandem. Trdnost zahtevnih tehničnih in muzikalnih faktur nas je popeljala v niti ne čisto prave (folklorne) japonske zvoke. Saj je omenjena in v štirih kontrastnih stavkih koncipirana glasba za flavto in klavir »polna elementov francoskega impresionizma in japonske filmske glasbe.« Slednjo smo potem povsem avtohtono slišali še v edinem dodatku na koncu tega recitala. Da ne izpostavim že kar pričakovane tehnične virtuoznosti in muzikalnih zanimivosti obeh izvajalcev. Njuna soigra je stala ves čas na trdnih tleh, mimobežnost zdaj japonskih (glasbenih) tekstov, zdaj slovenskega (poustvarjalnega) pridiha pa je tudi dala svoj neke vrste pravljični čar. Kaj šele bi pravi Japonci rekli na vse tole?

Prvo praizvedbo tega večera smo slišal v prvo, saj je bil Mirage/Privid (2025) novodobne Japonke Matsuure. Zaznamuje jo po besedah avtorice pridih fatamorgane, seveda pa je njen zunaj glasbeni program povsem imaginaren. Muzika je le pela in ostala v vsakdanjih mejah poslušljivosti.

Nadaljevanje z Brino Zupančič in Matejem Zupanom

Po odmoru tega skoraj uro in pol trajajočega (ok. 70 min. čiste muzike) recitala je odstopila dozdajšnja (vrhunska) pianistka Sae Lee ob našem flavtnem asu Zupanu, mesto za klavirjem naši pianistki in skladateljici Brini Zupančič (1953). Tudi ona je na pobudo izvajalcev prispevala praizvedbo Mamine pesmi ob jezeru. Gre za obravnavo ljudskega motiva Zaplula je barčica moja, zato tudi tak naslov še enega programskega dela tega večera. Gre za preobrazbo tega napeva z nemalo jazzovskih elementov, ki sta jih oba tokratna izvajalca (Zupan & Zupančič) znala preoblikovati v pandan ali nasprotje doslej prikazani in izvirni japonski glasbeni umetnosti.

Odtlej je naša skladateljica in pianistka Zupančičeva prepustila spet mesto ob klavirju famozni Leejevi. In odtlej je spred spet tekel v znamenju tokrat »gostujoče« japonske glasbe. Morda je bilo v vsem tem res najsodobnejše predstavljeno in odigrano delo pomembnega japonskega skladatelja polpretekle dobe Shinohare Kassouga (1959). Naslov pomeni v japonščini pomladni dan. Sloni na poklonu tradicionalni japonski flavti šakuhači in je neposredna vez med arhaično in sodobno glasbo za to zasedbo. Vsekakor pa gre za izjemno klavirsko začinjeno muziko s kadenco na to temo in visoke artistične posege v flavtno igro.

Finale sta umetnika sklenila s 5-stavčno Digital Bird Suite, op. 15 (1982) še zadnjega predstavljenega japonskega dela Yoshimatsuja. Take in podobne pristope poznamo že iz popularnih francoskih-Messiaenovih Ptičev. Zahtevno in kontrastno programsko delo gre tokrat do skrajnosti abstrakcije, saj se navkljub »oglašanju« ptičev v njenem 3. stavku (Birdophobia, A Bird the Twilight, Twitter Machine, A Bird in the Noon, Bird Circuit) prikaže flavta povsem sama, solistična, a cappella. Seveda je tudi tukaj prišel do izraza povsem vrhunski artizem, številne sodobne flavtne formulacije konkretne ter tehnično in izrazno izjemno zahtevne muzike; za eno samcato (sopransko) pihalo, ki niti ni več tradicionalno enoglasno glasbilo; seveda so pri tem povsem samoumljivi kontrasti, poki, šumi, … skratka gre za pravi poker muzikanta samega.

Finalni poklon vseh treh